zélnik -a [zeu̯nik tudi zelnik] m (ẹ̄)
manjše zemljišče, na katerem se goji vrtnina, zlasti zelje: spravljati zelje z zelnika; koza mu je ušla v zelnik
● ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek; ekspr. tam imajo asfalt skoraj do vsakega zelnika asfaltirane imajo tudi manj pomembne poti; šalj. hoditi komu v zelnik dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene