žár -a in -ú m (ȃ)
1. močna, zlasti rdečkasta svetloba: žar na zahodu ugaša; jutranji, večerni žar / knjiž. žar novega dne zarja, zora / lunin žar; žar bliska, požara je razsvetlil okolico; žar sonca, zvezd / knjiž. žar draguljev sijaj, lesk
// knjiž. velika pripeka, vročina: umakniti se z opoldanskega žara v senco; poletni žar
2. goreča, tleča snov: pogasiti, razpihati žar; razgorevanje žara
// svetloba, ki jo daje taka snov: žar dogorevajoče sveče je medlo osvetljeval prostor
// toplota, ki jo daje taka snov, zlasti žerjavica: greti se ob žaru ognja; zažgati meso na premočnem žaru / peči jedi na žaru, nad žarom
3. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico: prenesti, prestaviti žar; peči, popeči, speči na žaru; stresti oglje na žar / na žaru pečene ribe; dobrote, jedi, specialitete z žara / električni, plinski žar / segreti žar v pečici
4. visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: pesnika navdaja nenavaden žar; biti poln notranjega žara / imeti veliko žara za skupno stvar biti zelo zavzet zanjo / govoriti, peti z žarom; lotiti se dela z mladostnim žarom in navdušenjem
// z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: žar ljubezni ugaša; žar upanja še tli v njem
5. glagolnik od žareti: žar segrete kovinske palice, žice / opazovati žar sonca / žar večernega neba / segreti do žara
● knjiž. tvoj pogled je v mojem srcu zanetil žar vzbudil močno ljubezensko čustvo; knjiž. žar njegove osebnosti je začel ugašati privlačnost, priljubljenost; knjiž. slepi ga žar svetlobe močna, slepeča svetloba
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost