jàz2 mêne m, ž, s, os. zaim. za 1. os. mêni -e -i -ój in máno; mídva médve tudi mídve, náju, náma, náju, náju tudi náma, náma; mí mé mé, nàs, nàm, nàs, nàs, námi; naslonske oblike za rod., daj. in tož. me, mi, me; naju, nama, naju; nas, nam, nas; navezna oblika za tož. ed. -me, star. mé, npr. náme, star. na mé (ȁ é)
1. im. oblike se rabijo:
a) če so poudarjene To sem rekel ~; ~, ne Janez
b) če so v protistavi Tone gre na levo, ~ na desno
c) v prir. besedni zv. Tone in ~
č) v podr. besedni zv. ~ sam; medve dekleti; mi ljudje; tudi ~
d) prakt.sp., tudi nepoudarjeno ~ res ne vem, kaj je otroku, da kar naprej joka; sicer se im. oblike izpuščajo Domov sem šel, sva šli, smo šle; Sem še mlada in bom že kako; Mladi si gradove zidamo v oblake
2. naglašene oblike za rod., daj. in tož. se rabijo:
a) če so poudarjene Meni tega ni bilo treba; Nama/Náma dvema tega ni treba
b) če so v protistavi Mene se ne boji, očeta pa že bolj
c) v prir. besedni zv. pri meni in Janezu
č) v podr. besedni zv. Mene samega je bilo strah; k nama dekletoma
d) v predložni rabi k nam; od vaju
e) pri poudarjanju Povej ti meni, kaj te tako muči
f) nasproti nepoudarjenemu Povej mi; sicer se rabijo naslonske oblike Povej mi, nama, nam še do konca; Boji se me, naju, nas; Rad me, naju, nas ima
3. mest. in or. se rabita brez omejitev
Samostojni izpis sestavka
Slovenski pravopis
Dostopnost