kàm prisl.
1. kam, izraža vprašanje po kraju, proti kateremu je dejanje usmerjeno: hová? (kam?) AIN 1876, 26; Oh kam ſzmo prisli po jaboki ocsév SŠ 1796, 147
2. izraža usmerjenost v nedoločen kraj: Csi bi odleto dalecs kam, Vejm bi me ti najso i tam BKM 1789, 220
3. v oziralnih odvisnikih kamor, za izražanje poljubnosti kraja, proti kateremu je dejanje usmerjeno: na czejlom ſzvejti kam ſzo vö poſzlani predgat KŠ 1771, 338; Kam pride, tam je vsze na pobegi, ka lih odbej'sati more KOJ 1848, 4
4. delno: Vnougi ſzvoj fundamentom kam ſzvojega blá'senſztva, Kam ſzojga priſeſztnoga tú'snoga dugoványa Zdaj je polo'so SIZ 1807, 55; szo namejnili piszati: kám záto, da sze potrejbna skér more szpraviti KOJ 1833, V; kám záto, ár szo oni rodjeni kám záto, da sze potrejbna skér more szpraviti KOJ 1833, IIII; vszáki genitivus casus je vugibliv vu vogrszkom jeziki kám v jedninszkom, kám vno'sinszkom racsúni KOJ 1833, 20; kam záto, ka szo szkoro ne zmogli, kam záto, ka szo sze tak bojali KOJ 1914, 102; Csi kam ládavcov, kam ládanya vecs jeszte AIN 1876, 17