besednik -a m 1. zagovornik pred sodnikom, odvetnik, besednik:
greshinze pak s'milostovimi beſsedomij je podvuzhil, inu teh vezhkrat beſednik im. ed. ratal ǀ Na mejſti Beſednika rod. ed. je govuril En Angel ǀ Vekshi zhaſt, inu shlushbo ijſkashesh Beſedniku daj. ed., de bi praudo tebi vdubil, kakor pak ſvetnikom ǀ imeti eniga suestiga pomozhnika, inu beſsednika tož. ed. ǀ Beſedniki im. mn. ſo v'roki dershali Bukue: Rihterij palzo ǀ vezhi del Rihtarju, inu beſsedniku rod. mn. ǀ Beſsednikom daj. mn. ſim vſhe tudi dobru usta pomasal ǀ tuoje vupajne nej ſi v'G: Boga, temuzh v'Beſsednike tož. mn., v'Priatele, inu v'Rihtarje postavil 2. govornik:
Gorgius Beſsednik im. ed., kadar je pridigual Purgariam v' tem meſti olimpia od merù SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.