govorjenje -a s govorjenje:
Cicero pak je djal, de tu nar nuznishi je tu lepu govorjenie im. ed. ǀ zhudnu govoriene im. ed. je letu ǀ ta Modri ſeneca je djal, de zhlovek is govorjeina rod. ed. ſe poſna ǀ s' zitro ſvojga slatkiga govorjena rod. ed. ǀ Tullius ſe more hualit sa volo ſvoiga lepu govorjena rod. ed. ǀ S. Peter Chryſologus ſe mozhnu ſerdj zhes takushnu govorjenie tož. ed. ǀ Logica vuzhij s' gruntam ſvoje govorjenje tož. ed. sklenit ǀ ſvoje govorienie tož. ed. na prei perneſe ǀ je bila enu maihinu mejſta temu paklenskimu jeshu skuſi govorjeine tož. ed. dala ǀ Cicero je shelel, de bi ſyn pred Rimsko Gospodo enu lepù govorjene tož. ed. naprei perneſel ǀ Chriſtus je vuzhil, inu ſturil: Pohleunoſt v'beſſedah, ſtonovitnoſt v'veri, ſramoshlivoſt v'govorjeni mest. ed. ǀ So tekli kmeti, ter grobu po kmeteshku so jo ſtepli shnyh laſhnivo prizho, inu sgouarjeniam +or. ed. Zapis lepu govorjena je bolj verjetno sintaktična napaka kot pa indic za obstoj besede lepogovorjenje. SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.