norski -a prid. 1. neumen, nespameten, nor:
Poshlushai ti norski im. ed. m folk, kateri nimash ſerza ǀ Leta je norska im. ed. ž pamet, skuſi pyanoſt, inu poshreshnoſt ſe perpraulat h' poſtu ǀ shena kaj norskiga rod. ed. s shelj ǀ Se je zhudil tej norski daj. ed. ž proshni Moiſes ǀ vy pak drugiga neyſzhete, ampak poſvejtnu, inu norsku tož. ed. s veſſelje ǀ Nad leto nyh norsko or. ed. ž pametio ſe je zhudil Krajl David ǀ Norske im. mn. ž, inu lashnive ſo bile lete huale ǀ de taiſte norske tož. mn. ž/s, inu nesramna della bote ble shiher dopernashali 2. norčevski:
je verhi njegove glave eno norsko tož. ed. ž kappo smalal ǀ na glavo eno norssko tož. ed. ž kappo mu smala ǀ v' norskim mest. ed. m guantu je bil smalan ǀ katiri ſe shemio, inu v' norskih mest. mn. gvantah okuli ſe klatio → nor SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.