štih -a m vbod s šivanko, šiv:
je bila slepa ratala, de shtiha rod. ed. nej vidla ǀ en shtih tož. ed. sabſtoin bi nesturili eni vbogi ſirotizi ǀ de sa vſakaterim shtiham or. ed. en glashik vina bi popili ǀ ſta vezh shulinu vbugaime dala, kakor pak predala, kulikajn shtihu rod. mn. ſta ſturila, tulikajn krat na Boga ſta ſpolnila v štihu pustiti dov. pustiti nedokončano:
kakor je shlishala 11. biti na uri je uſe v' shtihi puſtila del. ed. ž, inu damu tekla v štihu zapustiti dov. pustiti nedokončano:
Leta kadar je vidil de meſtu je gorelu vſe kar je imel je bil v' shtihi sapuſtil del. ed. m ← srvnem. stich ‛vbod’; zvezi v štihu pustiti in v štihu zapustiti sta kalka po nem. im Stiche lassen ‛pustiti nedokončano, opustiti’. SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.