| čȃr -a m lat.‛fascinatio, magia’ (19. stol.), čȃrati (16. stol.), začȃrati, čarọ̑vnik, čarọ̑vnica, čarọ̑vništvo, čarodẹ̑j, čarodẹ̑jstvo, čarovnȋja, čaróben. |
| Delno prevzeto iz drugih slovan. jezikov, stcslovan. čarъ ‛čarovnija’, hrv., srb. čȃr, ukr. čár ‛urok’, češ. čáry mn. ‛čaranje, čar, očarljivost ipd.’. Domače sloven. je star. čȃrnik ‛čarovnik’, čȃrati (16. stol.) in čarkanje ‛črna magija’ (18. stol.). Pslovan. *čarъ̏ je tvorba iz ide. korena *ku̯er- ‛rezati, delati’, ki je v več jezikih dal besede s pomenom ‛čarati, čarovnija’, npr. lit. kẽras ‛čar’, kerė́ti ‛začarati’, gr. téras ‛znamenje na nebu (grom, blisk, mavrica), pošast, prikazen’, av. čāra ‛sredstvo, zdravilo’, perz. cāra ‛sredstvo, pomoč, zvijača, ukana’ (Be I, 73 s., SP II, 114 s., Po, 641). Pslovan. *čarъ̏ je prvotno pomenilo *‛urok, sredstvo, pripomoček’, *čara̋ti pa *‛delati s (čarovniškimi) pripomočki, z uroki, delati čarovniška znamenja’. Še starejši pomen utegne biti *‛rezati’ ali splošno *‛delati’, saj je obravnavana besedna družina po vsej verjetnosti sorodna s het. kuerzi ‛on reže’ in stind. kr̥ṇóti, karóti ‛on dela’ (Ma2 I, 308, LIV, 350 s.). Besedotvorno je primerljivo žȃr. |