| Enako je nar. hrv. kurent ‛neko pravljično bitje’ (Maž I, 576). Besedo razlagajo na več načinov, vendar nobeden ne prepričuje v celoti. Kurent vsekakor ni slovan. bog, temveč prvotno le pravljični junak in šele sekundarno poimenovanje pustne maske na slovenskem vzhodu. Izhodišče za ime pravljičnemu junaku je verjetno v apelativu kurant, ki v Ziljski dolini pomeni ‛sel, lakaj, mladenič, hlapec’ in ki je prevzet iz neke rom. predloge iz lat. currēns ‛tekoč’, posamostaljeno ‛tekač, sel’, currere ‛teči’, sorodne z it. corrente ‛tekoč’, correre ‛teči’. V Ziljski dolini se pravljica, v kateri je glavni junak zvit mladenič, začne: ‟Nek kurant, to je mladenič, hlapec, je služil in gospodar mu je obljubil dati mezde vsako leto krajcar.” V krajih, kjer beseda kurant ni bila znana, so jo razumeli kot osebno ime, zato se različica te pravljice iz Kobarida začne: ‟V starih časih je živel na tem svetu Kurent.” V tej skupini pravljic, znanih tudi pri Germanih in Romanih, je glavni junak lahko tudi kovač, star soldat, posvetnjak ipd. (Matičetov, Traditiones XIV, 28 ss.). K poimenovanju pustne maske prim. podobno motivirano cerkljansko lávfar, kar izvira iz bav. nem. Laufer ‛tekač, sel’. Dalje o tej rom. osnovi glej kurír. Manj verjetno je beseda v zvezi z nem. Kurrende, Currende ‛gruča revnih otrok, ki prosjačijo od hiše do hiše’, kar je prevzeto iz lat. currendi, gerundija glagola currere ‛teči’. Še manj verjetna je domneva o domači besedi, sorodni s *kuri̋ti v domnevnem pomenu *‛ustvarjati, graditi’ (Be II, 113) in domneva, po kateri naj bi bila beseda izpeljana iz it. quaranta ‛štirideset’, ker se s kurenti začne štiridesetdnevni post (Me, 82). |