ajerESSJ: s.v. zrȃk
ȃjer m, g -ja ‘zrak’ (dial. – SSKJ), ȃjer ‘soparno ozračje, megla’, npr. od ajerja ne vidim morja (notr. – Pleteršnik); v narečjih: primor. goriš. ájεr m, g -ja ‘zrak’ (Štrekelj 1887: 406), ter. tu wäjerjь Lsg ‘v zraku’, tá po γájerjь Lsg ‘po zraku’, tié miz ā́jœ̆r Asg ‘tja v zrak’ (Spinozzi Monai 2009: 124, 182, 211), rez. áje̤r/jáje̤r, g jájarja ‘nebo’ (Steenwijk 1992), rovt. tolm. ájer ‘zrak, prepih’ (Tolminske Ravne – DTZ 1993: 187), ˈa:jǝr, g -jǝ ‘zrak’ (Čujec Stres 2010), cerklj. ˈa:jer, g -je ‘veter’ (Kenda-Jež Diss. 2002: *2), ájer ‘isto’ (Razpet 2006), črnovr. ȃje̹r ‘zrak’ (Tominec 1964).16. st.: ajer ‘Luft’ (Megiser 1592); 17. st.: aier ‘aere’ (Alasia 1607).Isln. *ˈa:i̯er m ‘zrak, veter’;
s kasnejšo uvrstitvijo v deklinativni tip kuhar m, g -ja.furl. àer/àjar ‘zrak, veter’ (Skubic 1997: 178; Furlan, Annales 15/2, 2005, 408; Snoj ESSJ: IV, 425), npr. butâ par ajar ‘v zrak metati’, ajar di tramontane ‘tramontana’ (NP), kar je fonetično razvito iz lat. aer m, g aeris ‘zrak, veter, sapa’ in tako kot stcsl. aerъ ‘zrak’ izposojeno iz gr. ἀήρ f ‘zrak, megla’ (ESJS: I, 46) oz. bolje iz stranskosklonske osnove ἀέρ-, prim. Asg ἀέρα.Gr. ἀήρ f je brez znane etimologije (Frisk: I, 27; Beekes 2010: I, 27).
Hrv. dial. ȁjer m ‘zrak’ se kot dalm. rom. prežitek iz lat. aer ohranja na hrv. obmorskem območju (Skok: I, 17; Vinja: I, 15; ERSJ: 1, 80). O lat. aer v jslov. jezikih tudi Šega Diss. 2006: 26s.
Na sln. zahodnem območju je ta romanizem popolnoma izpodrinil domači leksem zrȃk in konkurira z n. izposojenko lȕft. FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 29. 5. 2023.
