blagarESSJ s.v. blȃg
blagár m, g -ja ‘dedič vse zapuščine’ (Pleteršnik po Janežiču 1893 in Cafu, ki je leksem poznal iz Istre).Fem blagaríca ‘hči edinka, ki ji pripada vse imetje’ (Pleteršnik po Janežiču 1893 in Cafu), v Istri blagarica ‘hči edinka, ki je sama podedovala kmetijo’ (Zanigrad, Hrastovlje, Dol pri Hrastovljah, Zazid, Črnotiče – Ravnik 1996: 259), tudi ‘hči, ki se je poročila in ostala doma’ (Zazid, Hrastovlje – Ravnik l.c.).Isln. *blagárʼ m ‘kdor dela/upravlja z imetjem/posestvom ipd.’ (< slov. *bolg-árʼь).Podlaga za nastanek do sedaj samo v sln. dial. prepoznane besedne družine je subst blagọ̑ n ‘stvar, dobrina, imetje (tj. posest)’ (Bezlaj ESSJ: I:23) in k temu dem blažcȅ n ‘majhna dobrina, imetje, posest’, prim. svojemu očetu blažce pomagati delati ‘očetu pomagati obdelovati majhno posest’ (Gorske bukve – Pleteršnik). V 16. st. blagu ‘Gut, Reichtumb, bona’, ‘Vermögenhait, facultas; premagajne, jimejne’ (Megiser 1592), v 17. st. blagú ‘bonum, iménîe’, ‘facultates’, blaṡzhe ‘poſseſsiuncula, en maihin gruntiz, iménze’ (Kastelec, Vorenc 1680–1710) [blažce], v 18. st. blagu ‘Waare, Gut; bona, merces’ (Pohlin 1781), blagu ‘Fahrniss, imanſtvu’, ‘Reichthum, Gut, Waare’, dieuſhnu/dieudizhnu blagu ‘Erbgut’ (Gutsman 1789).
Izvorni nomen agentis *blag-árʼ m (< *bolgárʼь) ‘kdor dela/upravlja z imetjem/posestvom ipd.’ je izsamostalniški tipa sln. čevljár iz čẹ̑velj m, g -vlja, prim. sin blagovníca (► blagovnica).[Metka Furlan]
FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.