Pomensko osamljeno (► vožit). Izhajati bi bilo mogoče iz intranz denom *ubož-ě̋ti ubož-ě̋i̯ešь > *uboža̋ti, *uboža̋i̯ešь (> *ubožā̑šь > *ubòžāšь) iz adj *ubògъ ‘ubog, reven; beden, pomilovanja vreden’ s primarnim intranz pomenom ‘biti/postati ubog’, ki se še ohranja v sln. ob-ubọ̑žati -am pf ‘postati reven’, oz. ‘biti/postati beden, pomilovanja vreden’ in je tako kot obubọ̑žati sekundarno postal tranzitiven, prim. vojne so ljudi obubožale ‘vojne so ljudi naredile siromašne’, nisem hotel domačih obubožati ‘nisem želel domačih osiromašiti’. Po percepciji, da je božanje pomilovanje, pa je lahko pridobil pomen ‘delati koga usmiljenja vrednega, pomilovati koga’.
Psl. denom *ubož-ě̋ti je znan v csl. ubožati, ubožaješi ‘pauperem esse’ (toda ubožiti, ubožiši ‘pauperem facere’), r. ubóžetь ‘postajati reven’ (z aktualiziranim znakom o denom na *-ěti) , ukr. ubóžaty, ubóžaeš ‘isto’, tudi ubóžity (Grinčenko 1907–1909).
Novoakutirana prez osnova *ubòžāšь, po redukciji vzglasnega u- isln. *bṓžaš je v sln. nadomestila staro infinitivno sln. *božáti, dial. *bóžat → bọ́žati/bọ̑žati.
Zaradi formalnega intranz znaka, tj. tvorjenosti na *-ěti > sln. -ẹ́ti, ni sprejemljiva Pleteršnikova razlaga (sprejema Snoj 2003: 53), po kateri naj bi bil denominativ prvotno delokutiv in pomenil ‘ubogi/ubožec komu praviti’. Delokutivi so namreč tudi formalno tranzitivni.
Bezlaj ESSJ: I:36 je dvomil v povezavo z adj ubọ̑g in domneval, da se v sln. bọ̑žati tako kot v r. búžatь ‘umirati’ ohranja nazalizirana varianta pide. *bheu̯gh- ‘kriviti se’. V medsebojno sorodstvo sln. in r. glagola dvomita Kurkina, Ètimologija 1977, 1979, 169 in Anikin 2007–: 5:59.