butecESSJ s.v. búta
bȗtec m, g -tca ‘neumen, omejen človek’ (SSKJ); rovt. črnovr. bȗc ‘zabit človek’ (Tominec 1964).Onimizirano v Bevkovem atpn Butec, ki je tudi naslov njegove črtice, v kateri razloži Sin je bil slabotnega telesa, a debele glave, a kljub debeli glavi počasne pameti, zato so ga klicali za Butca. (Bevk, Butec, 1938/1939, vir: dLib.si). Pomenska obrazložitev atpn nakazuje, da se je zaradi dveh pomenov ‘debel’ in ‘zabit, neumen’ osnove but- sém ‘debel’ začel povezovati s sémom ‘zabit, neumen ipd.’.Isln. *ˈbu:tǝc m ‘kij, tolkač’ → ‘neumen, duševno ali duhovno omejen človek’.Že v slovenščini verjetno pomensko razvito iz sln. butec ‘kij, trkelj‘, kar je v 18. st. izpričano pri Gutsmanu: butez ‘Schlägel, kiz, kizhiz, terkel, nabijazh, nabijalu, trepaunik, butiza, zhiz’ [butec]. K pomenskemu razvoju prim. sln. tépec ‘omejen, neumen človek’ in ‘kij, tolkač’ (Pleteršnik; SSKJ). Izhodno *butьcь *‘tolkač’ je deverbativni nomen agentis iz glagola *bűtati ‘suvati, udarjati, tolči’ = sln. bútati. K besedotvorju prim. sln. tépec k tépsti ‘tolči, udarjati’ (SP: I:100).[Metka Furlan]
FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.