ESSJ lesténec
Besedotvorno drugačno lәsti̯ȇnu ‘lestenec’ ob lǝsti̯ȇnc ‘isto’ (Goče – SLA), lesti̯ǝnu (Štjak – SLA), le̥sti̯ȇ̦n ob lǝsti̯ȇ̦nc (Štanjel – SLA) in lesˈti̯e:n ob lesˈti̯e:nc (Opčine – SLA) kaže na izglasje *-eno̍ poleg *-enь̀cь. Tvorbi bi bili tako kot *studeno̍ ob *studenь̀cь lahko substantivizirana ptc pret pas tematskega neizpričanega glagola *lъstèšь ‘sijati, lesketati, bleščati’, ki je bil sinonimen z *lъščèšь/lъska̋i̯ešь ‘sijati, lesketati, bleščati’, na katerega ob *lъ̀skъ m ‘lesk’ lahko kaže tudi ptc pret pas *lъščenъ(i̯ь) v č. leštěný ‘poliran’ (in k temu leštěnec ‘blesk, sijaj (o mineralih, kovinah)’), hrv. lȁšten ‘gladek, zglajen; blesteč’ (ÈSSJa: 16:254s.). K variantnosti deverbativnih sufiksov *-st- : *-sk- prim. *ri-sta-ti : *ri-ska-ti, *dri-sta-ti : *dri-ska-ti (SP: I:53).
Ker sln. sinonimni besedotvorni varianti *lъsteno̍/lъstenь̀cь kažeta na izglagolski izvor, je manj verjetno Bezlajevo izvajanje iz *lъskъt-enьcь k *lъskъtъ > sln. leskȅt (s sekundarnim g leskẹ́ta) ‘lesk, lesketanje’, stč. lesket ‘blesk, lesk, sijaj’, ukr. dial. lóskit ‘luna’ (Bezlaj ESSJ: II:135), ko popravlja Bernekerja 1908–1913: 150, ki je izhajal iz *lъskъ > sln. lȅsk ‘blesk, sij’ in ni pojasnil konzonanta t v tem sln. leksemu.
Možnost, da bi se sln. leksema izvajala iz glagolske predloge *lъsk-ъt-ati, torej iz **lъskъteno̍/lъskъtenь̀cь, ni verjetna, ker bi bil ptc pret pas jotiran *lъsk-ъtʼ-enъ, kar bi dalo sln. *leščéno/leščénec.
Pri vseh prikazanih možnostih se izhaja iz nenaglašenega vzglasja *lъs-, pri katerem bi v sln. pričakovali refleks zlogotvornega *l̥ > oł > ou̯, zato bi bilo treba predpostaviti, da je na ohranitev dvofonemskega zaporedja *lъ- > sln. le- [lǝ-] vplivala ali neznana glagolska predloga ali pa je na preoblikovanje *lъstenь̀cь > sln. **ou̯sténec >> sln. *lusténec > po redukciji *lǝstenéc vplival sin lúster.
Izglasje dial. refleksov -eno in -enec je pri lesteno in lestenec enako izglasju dial. refleksov za studénec < *studenь̀cь, Pleteršnikovo poknjiženje, ki verjetno temelji na Erjavčevih zapisih in je bilo sprejeto v SSKJ, odraža variantne naglasne razmere, ki se potrjujejo tudi v sln. studénec : studẹ́nec (Šekli 2008: 112 op. 132).
Samo v Črnem Vrhu nad Idrijo je izpričana oblika ve̦stȇ̦nc m ‘lestenec’ (Tominec 1964; evidentirano tudi v SLA), v kateri je vzglasje v- morda sekundarno, nastalo po naslonitvi na sln. glagol visẹ́ti, ker lestenec visi s stropa.
[Metka Furlan]
Dostopnost