16. st.: lotraſt ‘Schalckhafftig, malitioſus’ (Megiser 1592); 17. st.: ena lotriza, ali raven ṡhena ali kuharza ‘focaria’, lotrica ‘fornicatrix, kurba’, gmain kurberṡka lotriza ‘prostibula’, lotrovati ‘fornicari, ſe kurbati’, lotrovanîe ‘fornicatio, lotria, kurbaria, nezhiſtoſt’ (Kastelec, Vorenc 1680–1710); 18. st.: lotrèza ‘Hure, Meretrix’ (Pohlin 1781), lotrouſka podrepenza ‘Schandhure, neſramna kurba, neſramniza, merhatinſka kurba, nemedludna zonta, kuſla, zifa, ponudiga, zafuta’ (Gutsman 1789).
Ker je že v slovenščini 16. st. izposojenka loter močno besedotvorno produktivna (BSKJ), ni verjetno, da bi bila beseda šele nvn. izposojenka, kot je sklepal Bezlaj ESSJ: II:152, sledeč Bernekerju 1908–1913: 735. Zaradi v stvn. neizpričane substantivizacije iz stvn. adj lotar ni verjetno, da bi bila izposojenka že starovisokonemška, kot je nakazal Miklošič 1867: 34.
Ker se ajevski korenski vokalizem pri tej n. izposojenki tako kot v sln. kor. lȃter ‘mož, soprog’ pojavlja tudi v č. lotr/latr ‘lopov, razbojnik’, stč. lotr/latr ‘lopov, razbojnik’ (Newerkla 2004: 596), v madž. pa prevladuje lator ‘lopov, razbojnik’ (EWU: 876), je možno, da se je v sln., č. in madž. nemška izposojenka v korenskem vokalu preoblikovala pod vplivom neke sinonimne besede, morda pod vplivom panonskega latinizma iz lat. latrō m ‘vojak, najemnik’, kasneje ‘ropar, razbojnik’, a nemški viri izposojenke iz lat. latrō ne potrjujejo.
Sledeč Jungmannu 1835–1839: II:353 Newerkla 2004 l.c. za č. lotr/latr ‘lopov, razbojnik’ sklepa o stari izposojenki iz lat. latrō, ki naj bi bila preoblikovana pod vplivom srvn. loter/lotter ‘pridanič, navihanec’.