Tako kot furl. gnèzze ‘nečakinja, vnukinja’ (⇨ sln. rez. njé̤ča ‘nečakinja, vnukinja’) in frc. nièce, fonetično regularno razvito iz lat. neptia ‘nečakinja, vnukinja’, mlajšega feminativa k nepōs m, g -ōtis ‘vnuk, potomec’.
Lekše, DiS 6, 1893, 76 je sklepal, da predstavlja sln. dial. néca enako kot csl. netij ‘nečak’, str. netii ‘filius fratris, sororis’, stp. nieć ‘isto’ < psl. *netьi̯ь m ‘sestrin/bratov sin’ slov. dediščino. Na fonetično nevzdržnost tega izvajanja je opozoril že Štrekelj l.c. (sprejema Bezlaj ESSJ: II:217).
Svetoantonska oblika ˈnjeca odraža regularni refleks dolgega naglašenega ejevskega vokala, prim. ljep ‘lep’ < *lě̑pъ, ljed ‘led’ < *lȅdъ.