iz tega so bili tvorjeni adj na -av čonkav in subst na -elj < *-ъlʼь oz. -lja < *-ъlʼa (→ adj *-ъlʼ-au̯ъ > sln. -ljav): čonkelj/čonklja → čonkljav.
Prim. iz madž. tudi srb. dial. čȍnka ‘žival s polomljenim rogom’, čónka ‘isto’ (Vojvodina – RSGV).
Arealno ozko sln. dial. čọ̑klja f ‘pohabljen ud’, čọ̑kljav adj ‘pohabljen, pokvečen’ (oboje Pleteršnik po Cafu), čȍklaf ‘šepav’ (Sveti Jurij ob Ščavnici – SLA) in hrv. kajk. čuklja ‘pohabljen ud’, čukljav ‘pohabljen’ (oboje Habdelić 1670), čˈoklavi ‘pohabljen (o roki)’, čˈuklavi ‘isto’, čˈoklavo ‘slabo, šepavo’, čˈoklave̦c m, g -afca ‘človek s pohabljeno roko, pohabljen človek’ (Lipljin 2002) je zaradi sln. in kajk. ojevskega vokala izvedljivo iz izhodišča z nazalnim vokalom *ǫ iz sln.-hrv. kajk. leksema *čǫka f ‘pohabljen ud’, ki je bil iz iste madž. predloge csonka izposojen pred denazalizacijo slov. *ǫ v sln. o, hrv. u oz. kajk. o. Iz take relativnokronološke umestitve refleksov s sln. zaporedjem -on- : -o- in hrv. -∅- : -o-/-u- je razvidno, da zaradi variirajočega vokalizma besednima družinama sln. pkm. *čonka in sln. dial.-hrv. dial. *čǫka ni treba iskati različnih virov, kot je menil Berneker 1908–1913: I:159, ki je za hrv. kajk. čuklja, čukljav (pri njem napačno predstavljeno kot sln. gradivo) domneval slov. izvor.