horESSJ ∅
ˈxȯ:r m, g -a ‘dihur’, sˈmr̥di: kȯ ˈxȯ:r ‘močno smrdi’ (dol. kost. – Gregorič 2014); primor. notr. xȗr ‘dihur’ (Podgraje – SLA), dol. ꭓȗr ‘isto’ (Vavta vas – SLA), ꭓọ̑r (Sela pri Šentjerneju – SLA), sbkr. xȗr (Vavpča vas – SLA), jbkr. xúr (Stari trg ob Kolpi – SLA), štaj. jpoh. xọ̑r (Pivola – SLA), srštaj. xȃu̯r (Ratanska vas – SLA), xọ̏r (Spodnja Polskava – SLA), kozj. xȗr (Zgornja Sušica (Bizeljsko) – SLA), panon. slngoriš. xȕor (Spodnja Voličina – SLA).17. st.: en dihúr, ali ta ſmardezhi húr, ṡvirina ‘viverra’ (Kastelec, Vorenc 1680–1710) z dodanim določilom smrdeči, ker se je v hur etimološka povezanost s sémom ‘smrdeti’ že pretrgala.Isln. dial. *họ̑r m ‘dihur’; po sporadičnem dial. razvoju h > f štaj. posav. fȗər ‘dihur’ poleg dixü̑ǝr ‘isto’ (Ložice (Gorenji Leskovec) – SLA) in od tod morda prek vzdevka za smrdečega ali odvratnega človeka onimizirano v cgn For, ki je bil po ZSSP potrjen v Mariboru; fonetično razvito iz sln. thọ̑r m ‘dihur’ < psln. *thọ̑r ‘isto’ < psl. *dъ̏horʼь z izpadom vzglasnega dentala t-.[Metka Furlan]
FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.