smrdetESSJ s.v. dihȗr, smrdẹ́ti
smrdȅt m, g -ẹ́ta ‘smrdak, dehor’ (Slovenj Gradec, Savinjska dolina – Pleteršnik); kor. spoh.-remš. smṙ̥dẹ̑t ‘dihur’ (Radlje ob Dravi – SLA), smaṙdȅt ‘isto’ (Vuzenica – SLA), štaj. zgsav. smǝrdė̑t (Ljubno ob Savinji – SLA).Isln. dial. smrd-? ‘dihur, Mustela putorius’ (kor., štaj.).Glede tvorjenosti nejasen zoonim s korenom smrd- ‘smrdeti’ < psl. *smьrd- ‘isto’, ki dihurja označuje po smradu, ker se v nevarnosti brani s smrdljivim izločkom iz obzadnjičnih žlez (CZŽ 1997: 272). Pleteršnik je nakazal, da bi bil subst na -et < *-ęt-ъ lahko osamosvojen iz subst smrdȅ n, g smrdẹ́ta < *smьrdę̋, g *smьrdę̋te, ki je bil evidentiran šele v 20. st. v slabšalnem pomenu ‘neprijeten, zoprn, slab človek’ (SSKJ) ← *‘tak, ki smrdi’, kar je možno, a brez dodatnega gradiva težko dokazljivo. Prav tako ni mogoče zanesljivo dokazati, da bi to bila le fonetična varianta iz kor. podjun. smr̥dȃt ‘dihur’ (► smrdat2).[Metka Furlan]
FURLAN, Metka, NESSJ: Novi etimološki slovar slovenskega jezika 2017, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.