poróčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na poroko: nevestina poročna priča / začel se je poročni obred / poročni šopek; bela poročna obleka / dobila je bogato poročno darilo / poročno potovanje potovanje novoporočencev
// poročni list izpisek iz poročne matične knjige; poročni prstan; poročna matična knjiga
● poročna noč prva noč po poroki; poročna postelja postelja novoporočencev
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
SSKJ
SSKJ
poročíti1 -ím dov., poróčil (ī í)
- 1. po določenem postopku narediti, da postaneta moški in ženska pred družbo, javnostjo priznana kot mož in žena: to je matičar, ki ju je poročil / na tem uradu jih veliko poročijo
- 2. ekspr. dati, oddati v zakon: oče jo je hotel poročiti s premožnim fantom
- 3. pog. poročiti se s kom: poročil je staro prijateljico; nobena ga ni hotela poročiti
- poročíti se postati pred družbo, javnostjo priznan kot mož ali žena koga: pred pustom se je z njo poročil; rada bi se poročila / poročiti se iz ljubezni / cerkveno, civilno se poročiti
// nav. ekspr., s prislovnim določilom s poroko spremeniti življenjske okoliščine: poročiti se na dom; poročila se je na kmete, v mesto / dobro, slabo se poročiti
- poročèn -êna -o: poročen moški; sta že poročena; dve leti je bila poročena z njim / kot zapostavljeni pristavek k ženskemu priimku Ana Dolenc, poročena [por.] Zore
Število zadetkov: 2
Dostopnost