Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
krajínar -ja m (ȋ) um. slikar, ki upodablja pokrajino: znameniti krajinarji
♦ arhit. arhitekt krajinar strokovnjak za oblikovanje narave
SSKJ
krajínarski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krajinarje: krajinarska poetičnost / krajinarski motiv krajinski
SSKJ
krajínarstvo -a s (ȋ) um. slikarstvo, ki upodablja pokrajino: gojiti krajinarstvo; lirično krajinarstvo / profesor za krajinarstvo
// publ. opisovanje pokrajine: za tega pisatelja je zelo značilno krajinarstvo
SSKJ
krajínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krajíno: spoznati krajinske vrednote okolja / krajinski motiv / krajinska slika
SSKJ
krajíšče -a s (í) geom. krajna, končna točka črte: označiti krajišče; krajišče daljice / povezati krajišča trikotnika
// teh. krajni, končni del predmeta: krajišče vzvoda
SSKJ
krajíšnik -a m (ȋ) knjiž. prebivalec mejnega ozemlja kake države, dežele: izseljevanje krajišnikov / krajišniki Furlanije
// zgod. vojak Vojne krajine: četa krajišnikov
SSKJ
krájnik -a m (ȃ) 
  1. 1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo: pribiti krajnik; zavarovati stene s krajniki; hrastovi krajniki; plot iz krajnikov; žamanje in krajniki
  2. 2. redko, navadno s prilastkom konec, rob: povezal je krajnika palice / samo krajnik sonca je gledal izpod oblakov
    // nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajniki plašča
  3. 3. knjiž. kdor je krajni, zadnji v vrsti: krajnika sta stopila naprej
    // redko končnica: pri vstajanju se je moral z roko opreti na krajnik
  4. 4. nav. mn., redko spodnji, navzven upognjeni del klobuka; krajevec, krajec: široki krajniki
    ♦     zool. zadnji (zob) sekalec
SSKJ
krájnost -i ž (ȃ) star. skrajnost: odločil se je za krajnost / krajnost trditve / prehaja iz krajnosti v krajnost
SSKJ
krájšanje -a s (ȃ) glagolnik od krajšati: krajšanje obleke / prijetno krajšanje zimskih večerov
SSKJ
krájšati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. delati kaj (bolj) kratko, skrajševati: krajšati krilo, obleko; vrsta se je vedno bolj krajšala / krajšati besede; tekst je tu in tam krajšal / dan se krajša
  2. 2. z dajalnikom povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine: z govorjenjem mu je krajšala pot; bral je in si tako krajšal zimske večere
    ●     s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote
    ♦     mat. krajšati ulomek deliti števec in imenovalec z istim številom
SSKJ
krajšáva -e ž (ȃ) kar je okrajšano: krajšave dela so preostre / tekst povzemamo z nekaterimi krajšavami / uporabljati krajšave okrajšave
// krajšava odstavka krajšanje
SSKJ
krájši -a -e prid. (ȃ) 
  1. 1. primernik od kratek: v roki je držal krajši konec vrvi; sedaj je imel krajše lase; krajša pot; ta razdalja je še krajša / desno nogo ima krajšo od leve
  2. 2. ki traja manjše, nedoločeno časovno obdobje: hoditi na krajše izlete; odgovoril je po krajšem premisleku
  3. 3. ki je po obsegu precej omejen, zgoščen: napisal je krajši sestavek
    ●     ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; prim. kratek
SSKJ
krájšnica -e ž (ȃ) redko bližnjica: šel bom kar po krajšnici
SSKJ
kràk medm. (ȁ) posnema hreščeč glas, pok: krak, se je oglasila puška
SSKJ
krák1 -a m (ȃ) 
  1. 1. nav. mn. zadnja okončina pri žabi: skrčiti, iztegniti krake / ocvrti žabji kraki
    // slabš. noga, navadno dolga: komaj je stlačil svoje krake pod mizo
  2. 2. del kakega razvejenega objekta, navadno stranski: ta cesta ima več krakov; zgradili so še zadnji krak naftovoda; krak železnice
  3. 3. navadno s prilastkom kar je podobno kraku: krak sidra, šestila; krak vetrnice / žerjav s premičnimi kraki / krak križa / krak gradu krilo
    ♦     geom. krak kota eden od dveh poltrakov, ki oblikujeta kot; krak trikotnika vsaka od stranic, ki ležita nasproti enakima kotoma v trikotniku; vet. krak kostna izrastlina na notranji strani skočnega sklepa
SSKJ
krák2 -a m (ȃ) redko krakanje: daleč se je razlegal krak vrane
SSKJ
krákanje -a s (ȃ) glagolnik od krakati: krakanje vran je naraščalo / ni mogel poslušati njenega jokajočega krakanja
SSKJ
krákast -a -o prid. (ȃ) nav. ekspr. ki ima (velike) krake: krakasto deblo / krepko, krakasto dekle
SSKJ
krákati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. oglašati se z glasom kra: krokar kraka; jata vran je krakala / knjiž., ekspr. krakati nesrečo, smrt
  2. 2. ekspr. govoriti s hreščečim glasom: tako je prehlajen, da samo kraka
    // slabš. govoriti sploh: nehaj že krakati
    krakajóč -a -e: krakajoči vrani
SSKJ
krákniti -em dov. (á ȃ) oglasiti se z glasom kra: na drevesu je kraknil vran
// nizko oglasiti se, spregovoriti: nenadoma je nekaj kraknil
Število zadetkov: 144732