kaznoválec -lca [kaznovau̯ca in kaznovalca] m (ȃ)
knjiž. kdor kaznuje: bil je sodnik in kaznovalec
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
kaznoválen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kaznovanje: kaznovalni organi; uprli so se zoper kaznovalno oblast / kaznovalni ukrepi; sodišče je poostrilo kaznovalno politiko
♦ pravn. kaznovalna pravica pravica kaznovanja
nanašajoč se na kaznovanje: kaznovalni organi; uprli so se zoper kaznovalno oblast / kaznovalni ukrepi; sodišče je poostrilo kaznovalno politiko
♦ pravn. kaznovalna pravica pravica kaznovanja
SSKJ²
kaznovánec -nca m (á)
knjiž. kdor je kaznovan: mati je kaznovancu odpustila
// kaznjenec: javil se je bivši kaznovanec
knjiž. kdor je kaznovan: mati je kaznovancu odpustila
// kaznjenec: javil se je bivši kaznovanec
SSKJ²
kaznovánje -a s (ȃ)
glagolnik od kaznovati: v kaznovanju je bil neusmiljen / kaznovanje otroka je zaleglo
glagolnik od kaznovati: v kaznovanju je bil neusmiljen / kaznovanje otroka je zaleglo
SSKJ²
kaznováti -újem dov. in nedov. (á ȗ)
dati, določiti komu kazen: kaznovati otroka; kaznovali so jo zaradi nereda; v šoli so ga kaznovali, ker je motil pouk; milo, ostro kaznovati / fanta so eksemplarično kaznovali / kaznovati zločince; sleparja so kaznovali brez usmiljenja; kaznovati koga z globo, smrtjo / to dejanje se kaznuje z zaporom do enega leta
dati, določiti komu kazen: kaznovati otroka; kaznovali so jo zaradi nereda; v šoli so ga kaznovali, ker je motil pouk; milo, ostro kaznovati / fanta so eksemplarično kaznovali / kaznovati zločince; sleparja so kaznovali brez usmiljenja; kaznovati koga z globo, smrtjo / to dejanje se kaznuje z zaporom do enega leta
- kaznován -a -o:
bil je kaznovan za več prestopkov; sam.: kaznovani je moral plačati denarno kazen
SSKJ²
kazuár tudi kázuar -ja m (ā; ȃ)
zool. noju podobna ptica, ki živi v gozdovih Nove Gvineje in Avstralije, Casuarius casuarius: emu in kazuar
zool. noju podobna ptica, ki živi v gozdovih Nove Gvineje in Avstralije, Casuarius casuarius: emu in kazuar
SSKJ²
SSKJ²
kazuístičen -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na kazuiste ali kazuistiko: kazuistično reševanje konkretnih primerov / kazuistično mišljenje
nanašajoč se na kazuiste ali kazuistiko: kazuistično reševanje konkretnih primerov / kazuistično mišljenje
SSKJ²
kazuístika -e ž (í)
knjiž. razreševanje, pojasnjevanje posameznega dejstva z analognim dejstvom: ukvarjati se s kazuistiko; kazuistiko je zamenjala empirija / slabš. izgubljal se je v kazuistiki pravil
♦ rel. del moralke, ki ob konkretnih primerih razlaga splošna moralna načela
knjiž. razreševanje, pojasnjevanje posameznega dejstva z analognim dejstvom: ukvarjati se s kazuistiko; kazuistiko je zamenjala empirija / slabš. izgubljal se je v kazuistiki pravil
♦ rel. del moralke, ki ob konkretnih primerih razlaga splošna moralna načela
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
kážipót -a m (ȃ-ọ́)
tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj: postaviti kažipot; ob cesti stoji lesen kažipot
// ekspr. svetovalec, vodnik2: dolgo je bil njegov kažipot; pren. priročnik nam bo dober kažipot po literaturi
tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj: postaviti kažipot; ob cesti stoji lesen kažipot
// ekspr. svetovalec, vodnik2: dolgo je bil njegov kažipot; pren. priročnik nam bo dober kažipot po literaturi
SSKJ²
kažipóten -tna -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kažipot: kažipotni napisi / kažipotne table na križiščih; kažipotno znamenje
nanašajoč se na kažipot: kažipotni napisi / kažipotne table na križiščih; kažipotno znamenje
SSKJ²
kdáj1 prisl. (ā)
1. izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja: kdaj prideš? kdaj, pravite, začnemo zidati? kdaj in kje se je to zgodilo? ekspr. kdaj neki je začel kaditi? / ekspr.: kdaj se boš odvadil površnosti; kdaj sem pa jaz odločal nikoli / do kdaj boš doma? od kdaj je ta hiša tvoja? za kdaj je sklican sestanek? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ne spominjam se, kdaj je bil nazadnje pri nas; elipt. ura je minila, da nista vedela kdaj
2. ekspr., navadno v zvezi z že izraža veliko časovno oddaljenost: kdaj smo te že pričakovali; že kdaj bi bil moral to storiti / v hiši je od kdaj že sama revščina in lakota; prim. bogve, kdove
1. izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja: kdaj prideš? kdaj, pravite, začnemo zidati? kdaj in kje se je to zgodilo? ekspr. kdaj neki je začel kaditi? / ekspr.: kdaj se boš odvadil površnosti; kdaj sem pa jaz odločal nikoli / do kdaj boš doma? od kdaj je ta hiša tvoja? za kdaj je sklican sestanek? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ne spominjam se, kdaj je bil nazadnje pri nas; elipt. ura je minila, da nista vedela kdaj
2. ekspr., navadno v zvezi z že izraža veliko časovno oddaljenost: kdaj smo te že pričakovali; že kdaj bi bil moral to storiti / v hiši je od kdaj že sama revščina in lakota; prim. bogve, kdove
SSKJ²
kdàj2 prisl. (ȁ)
1. izraža, da se dejanje dogaja v nedoločenem času: pridi še kdaj / kdo bi bil kdaj pomislil na to / to bo moral kdaj popraviti; zdi se mi, da sem ga kdaj že videl; o tem spregovorimo kdaj drugič
// izraža, da se dejanje dogaja v poljubnem času: kdor ga je kdaj videl, ga ni mogel pozabiti; danes si lepša kakor kdaj poprej; ali je sploh kdaj doma? elipt. če kdaj, danes si lahko zadovoljen
2. navadno v zvezi kdaj – kdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: pomaga kdaj temu, kdaj onemu; v hotelu je po sto, kdaj tudi po dvesto gostov
// v zvezi kdaj pa kdaj izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo / kdaj pa kdaj se ozre nazaj
● elipt. rad bi se pogovoril z njim, pa ni(ma) kdaj ni(ma) časa, ne utegne; ekspr. bila je lepa kot le kdaj zelo lepa; prim. malokdaj, redkokdaj
1. izraža, da se dejanje dogaja v nedoločenem času: pridi še kdaj / kdo bi bil kdaj pomislil na to / to bo moral kdaj popraviti; zdi se mi, da sem ga kdaj že videl; o tem spregovorimo kdaj drugič
// izraža, da se dejanje dogaja v poljubnem času: kdor ga je kdaj videl, ga ni mogel pozabiti; danes si lepša kakor kdaj poprej; ali je sploh kdaj doma? elipt. če kdaj, danes si lahko zadovoljen
2. navadno v zvezi kdaj – kdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: pomaga kdaj temu, kdaj onemu; v hotelu je po sto, kdaj tudi po dvesto gostov
// v zvezi kdaj pa kdaj izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo / kdaj pa kdaj se ozre nazaj
● elipt. rad bi se pogovoril z njim, pa ni(ma) kdaj ni(ma) časa, ne utegne; ekspr. bila je lepa kot le kdaj zelo lepa; prim. malokdaj, redkokdaj
SSKJ²
SSKJ²
kdó kóga zaim., kómu, kóga, kóm, kóm (ọ̄)
1. izraža vprašanje po neznani osebi: kdo je to napisal? koga si srečal? s kom se pogovarjaš? / kdo od vas ga pozna? / kot klic pri dražbi kdo da več? kot poziv straže kdo tam? / ekspr.: pa delal, kdo bo; takrat je stopil v razred – kdo? Sam nadzornik; pog. vtem ko se pogovarjamo o sosedu, koga ti ne prinese vrag? Ravno njega / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ali veš, kdo sem; zdaj vidiš, s kom imaš opravka; elipt. bomo videli, kdo bo koga
2. ekspr., v retoričnem vprašanju izraža nasprotno trditev: kdo bi si bil kaj takega mislil? kdo neki jo je nagovarjal k poroki? Nihče; le kdo ti bo pomagal? / kdo bi ne bil vesel takega sina?
3. izraža nedoločeno, poljubno osebo: naj stopi kdo po zdravnika; dati komu kaj; o tem se moram s kom pogovoriti / naj ga zamenja kdo drug / ekspr.: o tem bodo povedali svoje mnenje arhitekti, urbanisti in še kdo; gorje, če bi te kdo slišal; če kdo, on to zna
4. nar. vzhodno kdor: kdo jé pri naši mizi, bo tudi delal
● dela ima kot le kdo zelo veliko; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, rada jo pa le ima poudarja trditev; pog. bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje; pog., ekspr. za koga me pa imaš kakšne lastnosti mi pripisuješ; s kom me zamenjuješ; pog. denar dobiva od ne vem koga od neznane osebe; ekspr. kdo vse je že bil tam zelo veliko jih je bilo; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba; prim. kdove
1. izraža vprašanje po neznani osebi: kdo je to napisal? koga si srečal? s kom se pogovarjaš? / kdo od vas ga pozna? / kot klic pri dražbi kdo da več? kot poziv straže kdo tam? / ekspr.: pa delal, kdo bo; takrat je stopil v razred – kdo? Sam nadzornik; pog. vtem ko se pogovarjamo o sosedu, koga ti ne prinese vrag? Ravno njega / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ali veš, kdo sem; zdaj vidiš, s kom imaš opravka; elipt. bomo videli, kdo bo koga
2. ekspr., v retoričnem vprašanju izraža nasprotno trditev: kdo bi si bil kaj takega mislil? kdo neki jo je nagovarjal k poroki? Nihče; le kdo ti bo pomagal? / kdo bi ne bil vesel takega sina?
3. izraža nedoločeno, poljubno osebo: naj stopi kdo po zdravnika; dati komu kaj; o tem se moram s kom pogovoriti / naj ga zamenja kdo drug / ekspr.: o tem bodo povedali svoje mnenje arhitekti, urbanisti in še kdo; gorje, če bi te kdo slišal; če kdo, on to zna
4. nar. vzhodno kdor: kdo jé pri naši mizi, bo tudi delal
● dela ima kot le kdo zelo veliko; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, rada jo pa le ima poudarja trditev; pog. bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje; pog., ekspr. za koga me pa imaš kakšne lastnosti mi pripisuješ; s kom me zamenjuješ; pog. denar dobiva od ne vem koga od neznane osebe; ekspr. kdo vse je že bil tam zelo veliko jih je bilo; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba; prim. kdove
SSKJ²
kdór tudi kdòr kógar zaim., kómur, kógar, kómer, kómer [komər] (ọ̑; ȍ ọ̑)
1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico za osebo, nakazano v nadrednem stavku: kdor je to storil, naj pove; nagajal je, komur je mogel; ni nikogar, s komer bi lahko govoril / kogar je srečal, vsakega je pozdravil / ne ustrašim se ga, pa naj pride, kdor hoče; ekspr. kdor že si, postoj za hip
● preg. kdor išče, najde; preg. kdor laže, ta krade
2. s členkom izraža poljubnost osebe: naj nas vodi kdor že bodi; poseda s komer že; prim. kdorkoli, kdorsibodi
1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico za osebo, nakazano v nadrednem stavku: kdor je to storil, naj pove; nagajal je, komur je mogel; ni nikogar, s komer bi lahko govoril / kogar je srečal, vsakega je pozdravil / ne ustrašim se ga, pa naj pride, kdor hoče; ekspr. kdor že si, postoj za hip
● preg. kdor išče, najde; preg. kdor laže, ta krade
2. s členkom izraža poljubnost osebe: naj nas vodi kdor že bodi; poseda s komer že; prim. kdorkoli, kdorsibodi
SSKJ²
kdórkóli tudi kdòrkóli kógarkóli in kdór kóli tudi kdòr kóli kógar kóli zaim. (ọ̑-ọ̑; ȍ-ọ̑ ọ̑-ọ̑)
izraža poljubno osebo: to pismo lahko bere kdorkoli / ekspr. od kogarkoli si pa res ne dam ukazovati / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih: kdorkoli bo pisal o tem, ne bo mogel mimo tega dogodka; kdorkoli to trdi, laže
izraža poljubno osebo: to pismo lahko bere kdorkoli / ekspr. od kogarkoli si pa res ne dam ukazovati / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih: kdorkoli bo pisal o tem, ne bo mogel mimo tega dogodka; kdorkoli to trdi, laže
SSKJ²
kdórsibódi tudi kdòrsibódi kógarsibódi in kdór si bódi tudi kdòr si bódi kógar si bódi zaim. (ọ̑-ọ́; ȍ-ọ́ ọ̑-ọ́)
kdorkoli: skrivnost je moral kdo izdati, kdorsibodi / nikar se ne brati s komersibodi
● ekspr. on ni kdorsibodi je pomembna oseba
kdorkoli: skrivnost je moral kdo izdati, kdorsibodi / nikar se ne brati s komersibodi
● ekspr. on ni kdorsibodi je pomembna oseba
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 1388
- 1389
- 1390
- 1391
- 1392
- 1393
- 1394
- ...
- 7111
- Naslednja »
Število zadetkov: 142219
Dostopnost