Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
zaúpen -pna -o prid., zaúpnejši (ū)
1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov
2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni
3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica
// za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci
4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod
5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije
// ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo
6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz
    zaúpno prisl.:
    zaupno povedati
    ♦     pravn. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje
SSKJ²
zaupljív -a -o prid., zaupljívejši (ī í)
1. ki (rad) zaupa, verjame: po naravi zaupljiv človek / biti zaupljiv do sodelavcev
// ki izraža, kaže zaupanje, vero: zaupljiv pogled; fant z zaupljivimi očmi
2. ki (rad) zaupa, pove kaj: do mene je zelo zaupljiv
3. ki izraža, kaže človeško bližino, neposrednost: zaupljiv in odkrit pogovor / ustvarjati zaupljivo vzdušje
4. zastar. zaupen: zaupljiv cilj / nalogo naj opravi skupina zaupljivih ljudi
    zaupljívo prisl.:
    zaupljivo poslušati
SSKJ²
zaupljívost -i ž (í)
lastnost, značilnost zaupljivega človeka: znan je po svoji zaupljivosti / njena zaupljivost jo je spravljala v začudenje
SSKJ²
zaúpnica -e ž (ȗ)
1. zaupna prijateljica: sestra je moja edina zaupnica
2. zaupna oseba koga: policijska zaupnica / delavska zaupnica nekdaj ženska, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev
3. izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, izglasovati, izreči komu zaupnico; vlada je dobila zaupnico; glasovati o zaupnici; zaupnica odboru, predsedniku
SSKJ²
zaúpnik -a m (ȗ)
1. zaupen prijatelj: ko sva odraščala, sva si bila zaupnika / ekspr. papir je moj edini zaupnik
2. zaupna oseba koga: oskrbnik je gospodarjev zaupnik; partizanski, policijski zaupnik / delavski zaupnik nekdaj oseba, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev
SSKJ²
zaúpniški -a -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na zaupnike: zaupniško razmerje / zaupniška mreža policije
SSKJ²
zaúpnost -i ž (ū)
1. lastnost, značilnost zaupnega: zaupnost tujca ga je presenetila / zaupnost pogovora / zaupnost dokumenta
// kar je zaupno: pripovedovati zaupnosti
2. zaupljivost: znana je po svoji zaupnosti
3. zaupanje: med njimi se je ustvarila zaupnost
SSKJ²
zaupogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ī ọ́, ó)
zastar. upogniti: zaupogniti vejo
SSKJ²
zaupováti -újem nedov. (á ȗ)
knjiž. zaupati: njemu zaupujem / zaupovati prijateljem svoje načrte / zaupovati komu pomembne naloge / zaupovati komu avtomobil
SSKJ²
zaustavítev -tve ž (ȋ)
glagolnik od zaustaviti: zaustavitev krvi / zaustavitev stroja
SSKJ²
zaustáviti -im dov. (á ȃ)
za kratek čas ustaviti: jezdec je za nekaj trenutkov zaustavil konja / zaustaviti soseda na stopnišču / zaustaviti kri / zaustaviti motor, stroj / zaustaviti govornika s ploskanjem / zaustaviti delo / razvoja ni mogoče zaustaviti
    zaustáviti se 
    za kratek čas se ustaviti: avtomobil se zaustavi pred glavnim vhodom / ura se je zaustavila ustavila / proizvodnja se je spet zaustavila / za nekaj dni smo se zaustavili pri sorodnikih / kritik se je zaustavil zlasti ob vsebinskih vprašanjih
    zaustávljen -a -o:
    zaustavljena vozila
    ♦     film. zaustavljena slika slika, ki se pri predvajanju filma zaradi dramaturškega poudarka pri umetniškem filmu ali zaradi analize pri dokumentarnem, športnem, znanstvenem filmu za daljši čas zaustavi
SSKJ²
zaustávljanje -a s (á)
glagolnik od zaustavljati: zaustavljanje avtomobila pred semaforji / zaustavljanje šivalnega stroja / zaustavljanje naraščanja cen; slovenski pouk je pomenil zaustavljanje nemškega vpliva
SSKJ²
zaustávljati -am nedov. (á)
za kratek čas ustavljati: policisti zaustavljajo avtomobile / zaustavljati mimoidoče / zaustavljati ponesrečencu kri / zaustavljati stroje / zaustavljati inflacijo
    zaustávljati se 
    za kratek čas se ustavljati: zdaj je hitela, zdaj se je zaustavljala / njegov pogled se zaustavlja na obrazih prisotnih / razpravljavci so se zaustavljali ob različnih vprašanjih
    zaustavljajóč -a -e:
    pogosto se zaustavljajoč, sta se živahno pogovarjala
SSKJ²
zaúšen -šna -o prid. (ȗ)
zastar. zaušesen: zaušna bradavica
SSKJ²
zaušésen -sna -o prid. (ẹ̑)
ki je, se nahaja za ušesom: zaušesni predel / zaušesne žleze pri krastači / zaušesni del držala pri očalih
SSKJ²
zaúšnica -e ž (ȗ)
udarec, navadno s plosko roko po licu: zaušnica ga je zabolela; dobiti zaušnico; krepka zaušnica / dati, pog. primazati, pripeljati, prisoliti, pritisniti komu zaušnico
// ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: dobiti moralno zaušnico / to je zaušnica njegovemu delu
SSKJ²
zautrípati -am in -ljem dov. (ī)
knjiž. začeti utripati: srce mu je vznemirjeno zautripalo
SSKJ²
zaúzdati -am dov. (ȗ)
nadeti, namestiti uzdo: zauzdati konja
SSKJ²
zaužíti -žíjem dov. (í ȋ)
1. sprejeti hrano, tekočino v telo skozi usta: zaužiti zajtrk; ves dan ni nič toplega zaužil / zaužiti tablete, zdravilo / razočaran je zaužil strup
2. star. biti deležen česa; užiti: zaužil je veliko gorja / takrat sem zaužil dosti mraza občutil
    zaužít -a -o:
    količina zaužitega alkohola
SSKJ²
zaužítje -a s (ȋ)
glagolnik od zaužiti: zaužitje hrane, pijače
Število zadetkov: 117892