Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
žvečílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žvečenje: žvečilni gibi čeljusti / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje; žvečilni tobak tobak za žvečenje
♦ anat. žvečilne mišice mišice, ki premikajo spodnjo čeljust
SNB
žvečílka -e ž (ȋ) pog.
oslajena raztegljiva snov za žvečenje; žvečilni gumiSSKJ, žvečilni: žvečiti žvečilke; nikotinska žvečilka žvečilka z zelo majhno vsebnostjo nikotina kot nadomestek za cigarete pri odvajanju od kajenja; Živilski obrat letno proizvede okoli 5000 ton bonbonov in žvečilk različnih oblik, barv in okusov E univerbizirano iz žvečílna gúma
SNB
žvečílni -ega m (ȋ) pog.
oslajena raztegljiva snov za žvečenje; žvečilni gumiSSKJ, žvečilka: zavitek žvečilnih; Žvečilni brez sladkorja so namenjeni odraščajoči mladini in odraslim, niso pa namenjeni otrokom, ki jim ne ugaja pekoč okus E skrajšano iz žvečílni gúmi
SSKJ
žvečílo -a s (í) 
  1. 1. kar se žveči: izpljuniti žvečilo
  2. 2. organ za žvečenje: zobje in druga žvečila
SSKJ
žvéčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel
    // imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin
    // ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico
  2. 2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval
    ●     slabš. žvečiti besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil
    žvečèč -éča -e: žvečeč drobiti grižljaj
SSKJ
žvéčka -e ž (ẹ̑) žarg. žvečilni gumi: delil je otrokom žvečke
SNB
žvečljív -a -o prid. (ī í í)
ki se da žvečiti: žvečljive tablete; V tujini je največje povpraševanje po mehkih žvečljivih karamelah in trdih bonbonih brez sladkorja E (↑)žvéčiti
SSKJ
žvégla -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. etn. ljudsko glasbilo iz slivovega lesa, podobno flavti: izdelovati žvegle; ljudski godec z žveglo
  2. 2. nar. piščal: igrati na žveglo; pastirska žvegla
SSKJ
žvegláč -a m (á) nar. kdor igra na piščal: poslušati žveglača
SSKJ
žvéglarica -e ž (ẹ̑) nar. ženska, ki igra na piščal: žveglarica je nehala igrati
SSKJ
žvegláti -ám tudi žvéglati -am nedov. (á ȃ; ẹ̑) 
  1. 1. etn. igrati na žveglo: en godec je žveglal na žveglo, drugi pa igral na harmoniko
  2. 2. nar. igrati na piščal: deček je žveglal in pel
SSKJ
žvéglica -e ž (ẹ̑) nar. piščal: dečki si delajo žveglice; bezgova, vrbova žveglica
SSKJ
žvekálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žvečenje: žvekalna sposobnost zobovja / žvekalni organ organ za žvečenje, drobljenje hrane
♦ anat. žvekalne mišice žvečilne mišice
SSKJ
žvekálka -e [lk tudi u̯k] ž (ȃ) anat. žvečilna mišica: žvekalke in obrazne mišice
SSKJ
žvekálnik -a [tudi u̯n] m (ȃ) zool. prebavni organ navadno s hitinasto prevleko, v katerem se hrana drobi: žvekalnik kot del prebavnega sistema pri rakih
SSKJ
žvekánje -a s (ȃ) glagolnik od žvekati: žvekanje utrjuje zobovje
SSKJ
žvekáti -ám nedov. (á ȃ) 
  1. 1. redko žvečiti: žvekal je skorjico kruha / žvekati tobak / žvekati slamico gristi, grizljati
  2. 2. nar. cmokati, čofotati: voda mu je žvekala v čevljih; razmočena zemlja je žvekala pod nogami
    žvekajóč -a -e: žvekajoča zemlja
SSKJ
žvenčáti -ím nedov., žvénči in žvênči; žvénčal in žvênčal (á í) redko zvenčati: orožje žvenči
SSKJ
žvènk žvénka in žvênka m (ȅ ẹ́, é) 
  1. 1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela
    // žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev
  2. 2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka
    ●     kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto
SSKJ
žvènk medm. (ȅ) posnema oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: žvenk, je zažvenketala razbita šipa
Število zadetkov: 99832