Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
kôncu predl. (ó)
z rodilnikom, zastar. konec3, koncem: koncu leta
// na koncu: koncu vasi
SSKJ²
končáj -a m (ȃ)
1. jezikosl. končni del besede ne glede na njen morfemski sestav: končaji in končnice
2. glasb. znak za konec skladbe ali dela skladbe:
● star. da bi te končaj da bi te šment, da bi te vrag
SSKJ²
končánje -a s (ȃ)
glagolnik od končati: ukrepi za končanje vojne / publ. zastoji pri končanju del končevanju
SSKJ²
končáti -ám dov. (á ȃ)
1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja
a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati / nar., z nedoločnikom: končaj že predavati nehaj; zidati so končali še pred mrakom nehali / elipt. ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik
b) dejavnosti, aktivnosti: žetev smo končali; publ. končati s poizvedbami; dvoboj se je že končal; zabava se konča šele proti jutru / današnjo sejo bomo končali ob šestih / govor je moral hitro končati dokončati / predstava konča ob desetih se konča
// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame; uvod je končal z opisom glavnih pojavov / delo so končali s pesmijo
2. s širokim pomenskim obsegom izraža celotnost, polnost dejanja: jopico je hitro končala; si že končal nalogo; kdaj boš končal sliko / šahist partije ni hotel končati / končal je pomembno delo
3. ekspr., s prislovnim določilom izraža posledico delovanja, udejstvovanja: vse kaže, da bo končal v predsedstvu; aktivistka je končala pri gestapu; končal je v ječi; fant je dobro končal; če boš tako živel, boš slabo končal / prepir so končali na sodišču / ta bo še v umobolnici končal / publ. žoga je končala v mreži
// umreti: končal je na vislicah; mnogi so končali kar ob cestah; pren. knjiga je končala na smetišču
4. star. ubiti, usmrtiti: obsojenca so kmalu končali; nobene živali ne konča brez potrebe; hotel se je končati narediti samomor / odpelji ju in končaj z njima
// uničiti, ugonobiti: konje je čisto končal; pijača ga je končala do kraja / če bo tako vozil, bo avto kmalu končal
● ekspr. z njo je že davno končal ni več njen prijatelj, ne ljubi je več
    končáti se navadno s prislovnim določilom
    izraža prenehanje obstajanja
    a) glede na prostor: tu se travnik konča in začenja se gozd; cesta se konča pod hribom; ulica se slepo konča / stavek se konča s piko
    b) glede na čas: tudi ta mesec se bo kmalu končal; šolsko leto se konča čez nekaj dni / veseli dan se je prezgodaj končal
    // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: dvoboj se je končal z zmago velemojstra; tekma se je končala neodločeno / vse se je nesrečno, slabo, žalostno končalo; tožba se je zanj ugodno končala
    ●     ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer
    končávši zastar.:
    končavši delo, odide domov
    končán -a -o:
    predstava še ni končana; priprave za poroko bodo kmalu končane; naročena ladja bo končana še ta mesec narejena; posvetovanje je končano / po končani vojni bo vse drugače po vojni
SSKJ²
končávanje -a s (ȃ)
glagolnik od končavati: končavanje dela
SSKJ²
končávati -am nedov. (ȃ)
1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti; končevati: končavati beljenje stanovanja; publ. predsednik je končaval s pozdravljanjem gostov
// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: črtico končava s spomini na mladost
2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: že ves popoldan končava nalogo / obrtnik je končaval svoj izdelek
3. star. ubijati, usmrčevati: ropali in končavali so nedolžne ljudi
// uničevati, ugonabljati: prepovedano je končavati gozdove; pije in si končava zdravje
    končávati se navadno s prislovnim določilom
    izraža
    a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: poletje se naglo končava
    b) prenehanje obstajanja glede na prostor: stal je tam, kjer se končava znamenita dolina
SSKJ²
kônček -čka m (ó)
manjšalnica od konec1: palica ima en konček odebeljen / zbira končke vrvic; pisati s končkom svinčnika; lutke izdeluje iz končkov odpadnega lesa / zadnji konček poti
SSKJ²
kônčen -čna -o prid. (ó)
nanašajoč se na konec:
a) zaupali so jim končno redakcijo zakona; opraviti morajo še končna montažna dela; končno oblikovanje predmeta
b) končni rezultat, uspeh; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna / končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo
c) najbolj je uspel končni prizor; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji
● knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje
♦ fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji
    kônčno prisl.:
    končno pojmovane stvari
    ♦     jezikosl. končno dovršni glagol dovršni glagol, ki poudarjeno izraža konec dejanja
    kônčni -a -o sam.:
    končni naj stopi naprej; pojmovanje končnega in neskončnega; 
prim. končno
SSKJ²
končevánje -a s (ȃ)
glagolnik od končevati: končevanje del
SSKJ²
končeváti -újem nedov. (á ȗ)
1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti: končujemo priprave na občni zbor; publ. z zidavo že končujejo; čas njegove strahovlade se končuje / s temi ukrepi se končuje ekstenzivno gospodarjenje / mlačev za danes končujejo / seje bomo končevali točno ob določeni uri
// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: svoje referate končuje s kratkimi povzetki / delo so vedno končevali s pesmijo
2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: jopico je že končevala; ravno je končeval nalogo, ko je vstopil sošolec / oba fanta sta končevala gimnazijo / strokovnjaki končujejo elaborate
3. star. ubijati, usmrčevati: končevali so vse, kar je bilo živega
// uničevati, ugonabljati: s svojim ravnanjem končuje živali in orodje; s takšnim delom si samo končuješ oči
    končeváti se navadno s prislovnim določilom
    izraža
    a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: šolsko leto se že končuje; zima se počasi končuje
    b) prenehanje obstajanja glede na prostor: ulica se končuje na obali / rebra se prosto končujejo v mišicah / tu se travnik končuje in začenja se gozd / samostalnik se končuje na soglasnik; pesem se končuje z naslednjo kitico
    // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: take nesreče se pogosto končujejo s smrtjo
    končujóč -a -e:
    slepo končujoč se jarek
SSKJ²
kônči člen. (ō)
zastar. končno, nazadnje: konči je prišla resnica na dan / delal je, da je prislužil konči za davek vsaj
SSKJ²
končìč -íča m (ȉ í)
ekspr. manjšalnica od konec1: prižgal si je končič cigarete
♦ anat. živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna
SSKJ²
končína -e ž (í)
1. nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: končine so poškodovane; členaste končine členonožcev; krt ima lopataste končine; sprednje, zadnje končine / spodnja končina noga; zgornja končina roka; končine pri človeku udi
2. končni del, konec: končino sukanca je približala šivankinemu ušesu; šilasta končina lakastega čeveljčka / zagledali so končino Južne Amerike
♦ strojn. končina vijaka del vijaka, na katerem se začenja navoj; zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen
SSKJ²
končíšče -a s (í)
končni, skrajni del: končišče gozda / na vsakem končišču doline so postavili zasede koncu
SSKJ²
končníca -e ž (í)
1. zaključna faza športne igre: priigrati si odločilno prednost v končnici; tekma z dramatično končnico
// zaključni del športnega tekmovanja, navadno z izločilnimi tekmami: iz rednega dela tekmovanja napredovati v končnico; uvrstiti se v finale končnice košarkarskega prvenstva; tekma drugega kroga končnice državnega prvenstva
// šah. zadnja faza igre, ko sta na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še po ena ali dve figuri: poučna, zanimiva končnica / trdnjavska končnica v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še trdnjave / v končnici je igral slabo in izgubil
2. navadno v zvezi panjska končnica čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča: slikati panjske končnice / originalne, ponarejene panjske končnice; ima bogato zbirko panjskih končnic
3. čelna deska postelje: zadel se je ob končnico; izrezljana končnica zibelke / prednja, zadnja končnica / posteljna končnica
4. končni, zadnji del besede ali večmestne številke: na spomeniku je od napisa ostala le še končnica imena; izžrebane so bile številke s končnico pet
♦ jezikosl. končni, pri pregibanju ali izpeljavi spremenljivi del besede; del besede, ki izraža sklon, število, spol ali glagolsko osebo; rač. pripona
SSKJ²
končník in kônčnik -a m (í; ō)
končni del, konec: sedel je na končnik trama / končniki tirov se v daljavi na videz stikajo
♦ elektr. kabelski končnik priprava za zaščito konca kabla
SSKJ²
končníški -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na (slovnično) končnico: končniški naglasni tip
SSKJ²
kônčno člen. (ó)
1. izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in končno še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, končno pa še sebe
// izraža logični, pričakovani izid dejanja, dogajanja; nazadnje: po dolgem omahovanju se je končno odločil / končno smo le dočakali rešitev / prišli so. Končno!
2. izraža samoumevnost trditve: fant je končno zadosti star, da se odloči
SSKJ²
kônčnost -i ž (ó)
knjiž. lastnost končnega: človek odkriva smrt v sleherni končnosti; končnost bivanja v času in prostoru / bal se je končnosti njene ljubezni prenehanja, konca
SSKJ²
kônčnoveljáven -vna -o prid. (ó-á ó-ā)
knjiž. dokončen, nepreklicen: odgovor je končnoveljaven; sodišče še ni izreklo končnoveljavne sodbe
    kônčnoveljávno prisl.:
    zadeva je končnoveljavno urejena
Število zadetkov: 127548