Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
kolobárček -čka m (á)
manjšalnica od kolobar: narisati kolobarček / na juhi so se naredili kolobarčki masti / zrezati čebulo na kolobarčke; dim se je v kolobarčkih dvigal iz pipe / kolobarčki klobase
SSKJ²
kolobáren -rna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na kolobar: kolobarna oblika / kolobarno gospodarstvo
SSKJ²
kolobáriti -im nedov. (á ȃ)
1. ekspr. delati pri premikanju krogu podobno pot; krožiti: v zraku je kolobaril orel; mušice so kolobarile nad jezerom / deček je kolobaril z rokami krilil
2. ekspr. hoditi brez cilja, orientacije: kolobariti po gozdu; ure in ure je kolobaril v temi
3. nespretno, opotekaje se hoditi; kolovratiti: pijanec je kolobaril po cesti
4. agr. sistematično, v določenem zaporedju menjavati kmetijske rastline na določenem zemljišču: kmetje so le počasi začeli kolobariti / kolobariti z lucerno, peso
● ekspr. kolobaril je in kolobaril, dokler ni prišel s pravo besedo na dan veliko je govoril, preden je povedal to, kar je nameraval
SSKJ²
kolobárjast -a -o prid. (á)
podoben kolobarju: kolobarjasti gumbi / kolobarjast prerez
♦ astron. kolobarjasti sončni mrk mrk, pri katerem zakrije Luna osrednji del Sonca
SSKJ²
kolobárjenje -a s (á)
glagolnik od kolobariti: večurno kolobarjenje po gozdu ga je utrudilo / uvajati sodobno kolobarjenje; prednosti kolobarjenja / štiriletno, triletno kolobarjenje pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih, treh letih
SSKJ²
kolobárnica -e ž (ȃ)
bot., navadno v zvezi majniška kolobarnica užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki, Calocybe georgii: nabirati majniške kolobarnice
SSKJ²
kolobárnik -a m (ȃ)
nav. mn., zool. živali, ki imajo členasto telo in so brez nog, Annelida: razvoj členonožcev iz kolobarnikov
SSKJ²
kolobócija -e ž (ọ́) pog., ekspr.
1. zmešnjava, zmeda, nered: nastala je kolobocija; s tem je povzročil veliko kolobocijo / kolobocija prvih vojnih dni
// neprijetnosti, težave: imeti kolobocije s čim; prireditev se je nadaljevala kljub vsem kolobocijam
2. kar je neurejeno, nesistematično: njegovo pripovedovanje je bilo prava kolobocija; te kolobocije ne bo nihče bral
SSKJ²
kolódij -a m (ọ́)
kem. raztopina nitrata celuloze v zmesi alkohola in etra: uporaba kolodija v medicini in fotografiji
SSKJ²
kolódijski -a -o prid. (ọ́)
nanašajoč se na kolodij: kolodijske barve / kolodijski bombaž
SSKJ²
kolodvór tudi kolodvòr -óra m (ọ̑; ȍ ọ̑)
osrednja stavba in njej pripadajoči objekti in naprave, ob katerih se ustavljajo vlaki; železniška postaja: dobiva se pred kolodvorom; zgradili so nov kolodvor / biti v službi na kolodvoru
// kraj, prostor, kjer je taka zgradba: tujec je iskal kolodvor; v mestu je več kolodvorov / potniški, tovorni kolodvor
♦ etn. majka prišla s kolodvora otroška igra s petjem, pri kateri si ena od deklic izbira hčere
SSKJ²
kolodvórski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na kolodvor: kolodvorska čakalnica, restavracija; kolodvorska ura
SSKJ²
kolofôktar -ja m (ó)
zastar. šaljivec, pavliha: bil je velik kolofoktar
SSKJ²
kolofón -a m (ọ̑)
tisk. podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu: kolofon v okvirčku; kazalo in kolofon / avtor je naveden v kolofonu
SSKJ²
kolofónija -e ž (ọ́)
smola, ki ostane pri destilaciji terpentina: namazati lok violine s kolofonijo; uporaba kolofonije v kemijski industriji
SSKJ²
koloíd -a m (ȋ)
kem., min. naravna ali umetna snov v amorfni obliki, ki v raztopini ne prehaja skozi membrano: koagulacija koloidov / hidrofilni koloidi
SSKJ²
koloíden -dna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na koloid: koloidna raztopina; koloidno stanje / koloidni delci / koloidno zlato
SSKJ²
kolokácija -e ž (á)
1. jezikosl. zveza dveh ali več besed, ki se v besedilih pogosto pojavljajo skupaj, pri čemer je pomen zveze napovedljiv iz posameznih pomenov besed: kolokacije s primeri so vzete iz korpusa
2. rač. postavitev strežnika v prostore ponudnika dostopa do interneta: kolokacija strežnika
SSKJ²
kolokátor -ja m (ȃ) jezikosl.
beseda, ki se v besedilih pogosto pojavlja ob drugi izbrani besedi ali besedni zvezi: pomen besede določa šele celotni vzorec njenih kolokatorjev
SSKJ²
kolókvij -a m (ọ́)
1. šol. manj obsežen izpit na visokih in višjih šolah: opraviti kolokvij / pisni kolokvij
2. organizirano posvetovanje, razpravljanje strokovnjakov o določeni temi, navadno v manjšem obsegu: dvodnevni kolokvij slovenskih arheologov; mednarodni kolokvij
3. knjiž. pogovor, zlasti o čem pomembnem: imela sta važen kolokvij
Število zadetkov: 127074