Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
dobróta -e ž (ọ̑) 
  1. 1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti
  2. 2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami
    // star. korist, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti
  3. 3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot
  4. 4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote
    ●     ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo
    ♦     jur. pravna dobrota oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom
SSKJ
dobróten -tna -o prid. (ọ̑) knjiž.  
  1. 1. dobrotljiv, dobrohoten: v njem sem našel dobrotnega prijatelja / blagoslov dobrotnih rok / v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda
  2. 2. redko dobrodejen, blagodejen: suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja; dobrotno sonce
    dobrótno prisl.: dobrotno tolažiti
SSKJ
dobrotljív -a -o prid., dobrotljívejši (ī í) ki (rad) izkazuje, deli dobrote: dobrotljiv človek; prizadeva si, da bi bil dobrotljiv
SSKJ
dobrotljívost -i ž (í) lastnost dobrotljivega človeka: ganila jih je njegova dobrotljivost
SSKJ
dobrótnica -e ž (ọ̑) 
  1. 1. ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote: mati je otrokova največja dobrotnica
  2. 2. iron., redko vlačuga, prostitutka: Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice (Prežihov)
SSKJ
dobrótnik -a m (ọ̑) kdor izkazuje, deli komu dobrote: on je naš največji dobrotnik; vse življenje mu je bil dobrotnik; slabo vrača svojemu nekdanjemu dobrotniku
SSKJ
dobrótniški -a -o (ọ̑) pridevnik od dobrotnik: dobrotniški nagibi
SSKJ
dobrótnost -i ž (ọ̑) knjiž. dobrotljivost, dobrohotnost: spoštujejo ga zaradi njegove dobrotnosti; verjeti v dobrotnost; gledal ga je z izrazom očetovske dobrotnosti
SSKJ
dobrotováti -újem tudi dobrótovati -ujem nedov. (á ȗ; ọ̑) star. izkazovati, deliti dobrote: preskop je, da bi dobrotoval
SSKJ
dobrotvóren -rna -o prid. (ọ̄) knjiž., redko dobrodejen, blagodejen: objela ga je dobrotvorna senca
// zastar. dobrodelen: dobrotvorno društvo
SSKJ
dobrovéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) jur. prepričan, da je do česa upravičen: dobroverni posestnik / dobroverna priča priča, ki je prepričana, da govori resnico
SSKJ
dobrovíta -e ž (ī) bot. grm z belimi ali rdečkastimi cveti v ploščatih kobulih, Viburnum lantana: grmi dobrovite; dekle je tanko kot šiba dobrovite
SSKJ
dobrovítovina in dobrovitovína -e ž (ī; í) šibje dobrovite: košara iz dobrovitovine
SSKJ
dobrovóljček -čka m (ọ̑) ekspr. kdor je (rad) dobre volje, zlasti ob pijači: dobrovoljčki postajajo vedno bolj zgovorni; lahkoživi, vinski dobrovoljčki; njegova gostilna je shajališče dobrovoljčkov / ta otrok je tak dobrovoljček, samo smeje se
SSKJ
dobrovóljec -jca m (ọ̑) star. kdor stopi prostovoljno v vojsko; prostovoljec: bitke se je udeležil kot dobrovoljec
♦ zgod. solunski dobrovoljci jugoslovanski prostovoljci, ki so se borili leta 1916 na solunski fronti
SSKJ
dobrovóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. raba peša ki je (navadno) dobre volje: gostilničar je vesel dobrovoljnih gostov; dobrovoljen otrok / dobrovoljen izraz
    // dobrohoten, dobrosrčen: dobrovoljni možiček jih je posvaril / dobrovoljen nasmeh; dal mu je dobrovoljen nasvet
  2. 2. star. prostovoljen: dobrovoljen vojak
    dobrovóljno prisl.: možakar si dobrovoljno mane roke; dobrovoljno odpuščati
SSKJ
dobrovóljnež -a m (ọ̑) ekspr. kdor je (navadno) dobre volje
SSKJ
dobrovóljnost -i ž (ọ́) lastnost dobrovoljnega človeka: vsi so ga imeli radi zaradi njegove dobrovoljnosti / dobrovoljnosti ni bilo konec
SSKJ
dobrovóljski -a -o (ọ̑) pridevnik od dobrovoljec: dobrovoljska divizija, legija
SSKJ
dobrožívček -čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od dobroživec
Število zadetkov: 126494