Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. ekspr. delati pri premikanju krogu podobno pot; krožiti: v zraku je kolobaril orel; mušice so kolobarile nad jezerom / deček je kolobaril z rokami krilil
- 2. ekspr. hoditi brez cilja, orientacije: kolobariti po gozdu; ure in ure je kolobaril v temi
- 3. redko nespretno, opotekaje se hoditi; kolovratiti: pijanec je kolobaril po cesti
- 4. agr. sistematično, v določenem zaporedju menjavati kmetijske rastline na določenem zemljišču: kmetje so le počasi začeli kolobariti / kolobariti z lucerno, peso
● ekspr. kolobaril je in kolobaril, dokler ni prišel s pravo besedo na dan veliko je govoril, preden je povedal to, kar je nameraval
♦ astr. kolobarjasti sončni mrk mrk, pri katerem zakrije Luna osrednji del Sonca
- 1. zmešnjava, zmeda, nered: nastala je kolobocija; s tem je povzročil veliko kolobocijo / kolobocija prvih vojnih dni
// neprijetnosti, težave: imeti kolobocije s čim; prireditev se je nadaljevala kljub vsem kolobocijam - 2. kar je neurejeno, nesistematično: njegovo pripovedovanje je bilo prava kolobocija; te kolobocije ne bo nihče bral
// kraj, prostor, kjer je taka zgradba: tujec je iskal kolodvor; v mestu je več kolodvorov / potniški, tovorni kolodvor
♦ etn. majka prišla s kolodvora otroška igra s petjem, pri kateri si ena od deklic izbira hčere
- 1. šol. manj obsežen izpit na visokih in višjih šolah: opraviti kolokvij / pismeni kolokvij
- 2. organizirano posvetovanje, razpravljanje strokovnjakov o določeni temi, navadno v manjšem obsegu: dvodnevni kolokvij slovenskih arheologov; mednarodni kolokvij
- 3. knjiž., redko pogovor, zlasti o čem pomembnem: imela sta važen kolokvij
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 1380
- 1381
- 1382
- 1383
- 1384
- 1385
- 1386
- ...
- 7155
- Naslednja »