Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ²
kàr2 prisl. (ȁ) nav. ekspr.
1. poudarja intenzivnost dejanja: kar čakajo, da planejo po njem; kar sijal je od ponosa
// izraža močno zanikanje: tega kar verjeti ne morem; tako je divji, da si ga kar pogledati ne upam / profesor dijaka kar ne more prehvaliti
2. krepi pomen prislovnega izraza: mnenje je spremenil kar čez noč; smeti mečejo kar skozi okno; kar naenkrat je stal pred menoj; kar nič se ni obotavljal / spi kar oblečen; čakati je moral kar pet ur; kar vsega mu pa tudi ne smeš verjeti
3. s presežnikom izraža najvišjo mogočo mero: prizadevanje za kar najhitrejši podpis pogodbe / glej, da boš kar najbolje opravil; v tipkopisu naj bo kar najmanj napak
4. izraža rahlo omejitev: dekle je kar prikupno; to bo kar držalo / čevlji so še kar dobri; kako pa kaj oče? Še kar
5. izraža nepričakovanost, neutemeljenost dejanja: zakaj si kar obmolknil; kar vstal je in šel / v vezniški rabi: nisem še dolgo hodil, kar mi pripelje voz nasproti; komaj je to rekel, kar se zabliska
// v členkovni zvezi kar tako izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: kar tako so ga vrgli iz službe / pog. to sem rekel kar tako
6. izraža spodbudo, poziv: kar brez skrbi bodi; kar vstopite; ali bi kar začeli / elipt.: kar na dan z besedo; kar naprej, prosim; pravi, da bo tožil. Kar (naj)
● ekspr. kar misli si, da te bom zastonj redil izraža močno zavrnitev; ekspr. kar po njem udari, napadi ga; pog., ekspr. to ni kar tak metulj, to je admiral ni navaden metulj; kar tako pog., ekspr. mož ni kar tako je pomembna oseba; pog., ekspr. ne maram denarja, dam ti kar tako zastonj; pog., ekspr. to ne bo šlo kar tako brez ovir; brez posledic, truda; pog., ekspr. živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; prim. karseda
SSKJ²
kàr3 vez. (ȁ)
1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem stavku; kolikor: les, kar ga je treba, dobiš v zadrugi
// ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje visoke mere, stopnje: ves je falot, kar ga je; kosci so hiteli, kar se je dalo; beži, kar ga nesejo noge / izgubil je še tisto malo upanja, kar ga je imel / v prislovni rabi, piše se tudi brez vejice: naj stane kar hoče; odgovoril je kar se da prijazno karseda / to je najbolj usodna odločitev, kar jih pozna naša zgodovina
2. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje meje v preteklosti, od katere poteka dejanje nadrednega stavka; odkar: ni še deset minut, kar je šel tod mimo; kar je oženjen, ne zahaja več v gostilno; ta lipa stoji, kar vaščani pomnijo
Črnovrški
kar
Črnovrški
kar
Celotno geslo Kostelski
kar ► ˈkaːr ˈkara m
Celotno geslo Kostelski
kar ► ˈkaːr in ˈkaːi̯ zaim.
Celotno geslo Kostelski
kar ► ˈkaːr in ˈkaːi̯ prisl.
Celotno geslo Kostelski
kara ► ˈkara -e ž
SSKJ²
karabín -a m (ȋ)
podolgovata kovinska priprava z vzmetnim jezičkom za pripenjanje; vponka: pas s karabinom
SSKJ²
karabínar -ja m (ȋ)
pog. vponka, karabin: pripeti jermen k pasji ovratnici s karabinarjem / vrvi, klini in karabinarji
SSKJ²
karabinjêr -ja m (ȇ)
v italijanskem okolju policist, policaj: pokazati karabinjerju potni list; italijanski vojaki in karabinjerji
♦ voj. karabinjer nekdaj vojak konjenik, oborožen s karabinko
SSKJ²
karabinjêrski -a -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na karabinjerje: karabinjerski oficir / karabinjerska postaja
SSKJ²
karabínka -e ž (ȋ)
manjša puška, navadno repetirka: nositi karabinko čez ramo / ameriška, italijanska karabinka
SSKJ²
karáfa -e ž (ȃ)
knjiž. steklena posoda, podobna vrču, navadno brušena: natočiti vodo iz karafe / karafa iz kristalnega stekla
SSKJ²
karafína -e ž (ȋ)
knjiž. majhna karafa, navadno s steklenim zamaškom: karafine in vrčki / karafina za kis in olje
SSKJ²
karáka -e ž (ȃ)
navt., nekdaj velika tovorna jadrnica s tremi jambori in visokim sprednjim ter zadnjim delom: dubrovniške karake
SSKJ²
karakál -a m (ȃ)
zool. ris z velikimi uhlji, ki živi v stepah in puščavah Afrike in Azije; puščavski ris2:
SSKJ²
karákter -ja m (á)
1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; značaj: skušal je spoznati njegov karakter / vplivati na oblikovanje karakterja / po karakterju se zelo razlikujeva / glavne značilnosti njegovega karakterja / z oslabljenim pomenom imeti omahljiv, trden karakter; pren. karakter slovenskega naroda
2. nav. ekspr. oseba kot nosilec
a) s prilastkom določenih lastnosti: razdvojen karakter se ne more nikjer ustaliti; tako slabega karakterja še nisem srečal / publ. taka glasba ne ustreza evropskemu karakterju
b) pozitivnih lastnosti: potrebujejo predvsem karakterje; v tej družbi je malo karakterjev / drži besedo, je karakter
● pog. igrati karakterje karakterne vloge
// v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez karakterja / ona ima karakter
3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava: določiti karakter reke; spremeniti karakter pesmi / z oslabljenim pomenom gibanje ima napreden karakter / opisati karakter dela v posameznih poklicih / ti ukrepi morajo imeti karakter prisilnih ukrepov
SSKJ²
karaktêren -rna -o prid. (ȇ)
nanašajoč se na karakter; značajski: karakterne lastnosti, napake, spremembe / Hamlet je ena najboljših karakternih figur
// ekspr. značajen, vztrajen: ta človek je zelo karakteren
♦ gled. karakterni igralec igralec, ki igra karakterne vloge; karakterna komika komika, ki jo povzročajo posebnosti značajev oseb; karakterna vloga vloga, ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem; kor. karakterni ples umetniško obdelan (ljudski) ples za gledališke predstave; karakterna plesalka plesalka, ki (dobro) pleše karakterne plese; lit. karakterna drama drama, v kateri povzročajo zaplete izraziti, zapleteni značaji oseb; karakterna komedija komedija, v kateri povzročajo zaplete in razplete posebnosti značajev oseb
SSKJ²
karakterístičen -čna -o prid., karakterístičnejši (í)
ki osebo, stvar, pojav pomembno opredeljuje, določa; značilen, tipičen: ugotoviti karakteristične znake bolezni / karakteristične lastnosti pisatelja / za to fazo kapitalizma je karakteristično vmešavanje države v gospodarstvo
♦ ptt karakteristična številka številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem, značilna številka
// nenavaden, poseben, svojevrsten: obraz s karakterističnim nosom / karakteristična pisava
    karakterístično prisl.:
    karakteristično izgovarjati / v povedni rabi zanj je karakteristično, da se hitro razjezi
Število zadetkov: 137290