Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
čudákar -ja m (ȃ) ekspr. čudak: to ti je čudakar
SSKJ
čudákinja -e ž (á) čudaška ženska: imajo jo za čudakinjo, razume je pa nihče ne
SSKJ
čudapóln -a -o [u̯n] prid. (ọ̑ ọ́) zastar. zelo lep, čudovit: čudapolna poletna noč
SSKJ
čudáški -a -o prid. (á) ki se po nazorih, navadah loči od drugih in je navadno zaprt vase: zagrizen, čudaški samec; je čudaške narave; nekoliko čudaška je, samo v knjigah čepi / čudaške navade
SSKJ
čudáštvo -a s (ȃ) lastnost čudaškega človeka: kljub čudaštvu je imel smisel za red
// čudaško ravnanje ali vedenje: pripovedovali so o čudaštvih starega pastirja
SSKJ
čúden -dna -o prid. (ū ȗ) 
  1. 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna
    // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati
  2. 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka
  3. 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme
    ●     ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte
    čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno
    // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu
SSKJ
čúdenje tudi čudênje -a s (ú; é) glagolnik od čuditi se: po dolgem čudenju so utihnili; zdaj ni časa za čudenje in vpraševanje / knjiž. v njenih sinjih očeh je bilo čudenje začudenje
// redko srčnost navda celo sovražnike s spoštovanjem in čudenjem z občudovanjem
SSKJ
čudésen -sna -o prid. (ẹ̑) knjiž. čudovit: gore je oblival odsev čudesne svetlobe / čudesno delovanje narave
// čuden, čudežen: gledali so jo kot nenavadno, čudesno stvar
SSKJ
čúdež -a m (ȗ) 
  1. 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja
    // ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ
  2. 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež
  3. 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren)
SSKJ
čúdežen -žna -o prid. (ȗ) 
  1. 1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic
    // ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost
  2. 2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina
    čúdežno prisl.: oči ji čudežno sijejo
SSKJ
čúdežnik -a m (ȗ) redko kdor ima izredne, čudežne sposobnosti: otrok čudežnik
SSKJ
čúdežnost -i ž (ȗ) lastnost čudežnega: zavrgel je čudežnost pojava in ga skušal razložiti; racionalizem nima smisla za čudežnost in fantastiko / v žarečih očeh je nosila čudežnost tega dneva
SSKJ
čudíti se in čúditi se -im se nedov. (ī ú ȗ) čutiti in izražati presenečenje, začudenje: popotnik je poslušal in se čudil; čudili so se njegovemu nerodnemu vedenju; ekspr. čudim se nad tvojim vprašanjem; ekspr. čudim se, kako moreš to prenašati; čudila se je, ko je slišala, da sta se sprla; na ves glas se je čudil; star. čudom se je čudil njegovi prošnji
// čutiti in izražati občudovanje: čudil se je njeni lepoti
    čudíti in čúditi preh., neustalj.  spravljati v začudenje, presenečenje: njihovo početje ga čudi; čudi me, da tega še nihče ni opazil
    čudé se star.: čude se je poslušal njegove besede
    čudèč se -éča -e: čudeč se je gledal za njim
SSKJ
čúdnež -a m (ȗ) zastar. čudak: pusti ga čudneža, ta ni za nas
SSKJ
čudnolík -a -o prid. (ȋ ī) zastar. ki je čudne, nenavadne oblike: gorovje čudnolikih obrisov; čudnolike podobe
SSKJ
čúdnost -i ž (ū) lastnost čudnega: premišljeval je čudnost svoje odločitve
SSKJ
čúdo -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) 
  1. 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla
    // star. čudež: delati čuda
  2. 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek
    // nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno
  3. 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali
  4. 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil
SSKJ
čúdo prisl. (ȗ) ekspr.  
  1. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čudo lepi dnevi; čudo hitro je minilo
  2. 2. redko izraža zelo veliko količino; čuda: nabralo se je čudo ljudi; prim. začudo
SSKJ
čudo...1 prvi del zloženk  nanašajoč se na čudo s: čudodelen, čudotvoren
SSKJ
čudo...2 prvi del zloženk, kakor čudokrasen, čudolep ipd., gl. čudo prisl.  
Število zadetkov: 109341