Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
- 1. kdor se vozi s kolesom; kolesar: polna cesta biciklistov in pešcev / po drugi etapi so biciklisti počivali
- 2. pog., slabš. kdor je ponižen pred nadrejenimi in priganjaški do podrejenih: »Biciklist« pravijo na terenu tovarišu, ki »upogne hrbet navzgor, navzdol pa pritiska« (B. Kidrič)
- 1. vožnja s kolesom v prometu ali športu; kolesarstvo: motociklizem in biciklizem
- 2. pog., slabš. ponižnost do nadrejenih in priganjaštvo do podrejenih: satira na biciklizem in suženjsko pokornost
● ekspr. če se žival upre, zapoje bič je tepena
// ekspr. udarci z bičem: žival je topo prenašala bič / bili so vajeni biča
// ekspr., s prilastkom nasilje, sila, pritisk: lomi se pod bičem lastne krvi; bič javnega mnenja; bič usode / postal je bič svoje družine nadloga
♦ muz. bič glasbilo v orkestru, ki posnema pok biča; zool. morski bič velika morska riba s strupeno bodico na repu, Trigon pastynaca
- 1. pripadnik srednjeveške verske sekte, ki propagira bičanje samega sebe: sprevod bičarjev
- 2. izdelovalec bičev
- 1. tepsti z bičem: bičati do krvi
// knjiž. močno, ostro zadevati kaj: dež biča okna; piš biča obraz; vihar biča valove; toča ga biča po obrazu; pren. življenje ga biča - 2. ostro grajati: bičati napake, razmere; bičati s satiro
- 3. knjiž., redko zelo vznemirjati: kričanje mu biča živce
- bičajóč -a -e: bičajoča ploha; bičajoče zbadljivke
- bíčan -a -o: bičan od krivice
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 179
- 180
- 181
- 182
- 183
- 184
- 185
- ...
- 5947
- Naslednja »