Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
♦ jur. obtoženec je neznanega bivališča
// knjiž. dom, stanovanje: zelo si je želel mirnega bivališča; lepo opremljeno bivališče / žival je zapustila svoje bivališče pod skalo
♦ žel. prenočišče za železničarje na zadnji postaji proge
- a) podaljšati svoje bivanje v mestu; uvajati organizirano celodnevno bivanje otrok v šoli; dolgoletno bivanje v tujini; kraj bivanja neznan
- b) minljivost človeškega bivanja; pojem bivanja; ekspr. to ni življenje, ampak samo bivanje
- c) njegovo bivanje sveta
- 1. raba peša prebivati, stanovati, živeti: moj prijatelj je bival v isti hiši; bivati na deželi
- 2. eksistirati, biti, obstajati: prepričan sem, da ta sreča v resnici biva; Ob predmetih bivam, kakor ob bregovih nočnih rek (E. Kocbek)
- 3. preh., publ. živeti spojen v eno z določenim pojavom objektivne stvarnosti: bivati svet, umetnost
- bivajóč -a -e: ljudje, bivajoči v mestu; sam.: svet bivajočega
♦ zool. indijski bivol veliko pepelnato sivo govedo, ki živi v močvirnatih predelih, Bubalus bubalus
- 1. dragoceno krzno podgane pižmarice: siv bizam
- 2. močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze; mošus: diši po bizamu; neskl. pril.: bizam plašč
- 1. slabš., redko klečeplazen, hinavski človek: pretkan bizantinec
- 2. nekdaj bizantinski zlatnik: polna mošnja bizantincev
- 1. slabš. klečeplazno, hinavsko prilizovanje oblastnikom: bizantinizem je bil njegovi naravi zoprn
- 2. značilnosti bizantinske kulture in umetnosti
♦ rel. bizantinski križ križ z eno daljšo prečnico in dvema krajšima
// slabš. klečeplazen, hinavski: zoprn tip bizantinskega človeka
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 195
- 196
- 197
- 198
- 199
- 200
- 201
- ...
- 5696
- Naslednja »