človéčnosten -tna -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na človečnost: človečnostni čut pravice; temelj takega ravnanja je splošna človečnostna misel
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́)
1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
2. oseba ne glede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka
3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk ljudje lahko namerno zelo škodujejo drugim ljudem
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; pravn. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
2. oseba ne glede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka
3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk ljudje lahko namerno zelo škodujejo drugim ljudem
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; pravn. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
SSKJ²
člôvek-léto -a s (ó-ẹ́)
enota za količino dela, ki ga pri določenem projektu opravi en človek v enem letu, navadno v rednem delovnem procesu: izdelava takih programov zahteva več človek-let dela
enota za količino dela, ki ga pri določenem projektu opravi en človek v enem letu, navadno v rednem delovnem procesu: izdelava takih programov zahteva več človek-let dela
SSKJ²
človekolík -a -o prid. (ȋ)
knjiž. ki je podoben človeku: človekoliki liki, roboti; človekolika lutka / človekolika opica
knjiž. ki je podoben človeku: človekoliki liki, roboti; človekolika lutka / človekolika opica
SSKJ²
človekoljúb -a m (ȗ)
knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba
knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba
SSKJ²
človekoljúben -bna -o prid. (ú ū)
knjiž. ki ima namen pomagati ljudem: človekoljubne ustanove / to je človekoljubno dejanje
knjiž. ki ima namen pomagati ljudem: človekoljubne ustanove / to je človekoljubno dejanje
SSKJ²
človekoljúbje -a s (ȗ)
knjiž. ljubezen do ljudi in pripravljenost pomagati jim: človekoljubje bo premagalo egoizem
knjiž. ljubezen do ljudi in pripravljenost pomagati jim: človekoljubje bo premagalo egoizem
SSKJ²
človekoljúbnost -i ž (ú)
knjiž. lastnost človekoljubnega: človekoljubnost predpisov / vsi so poznali njegovo človekoljubnost
knjiž. lastnost človekoljubnega: človekoljubnost predpisov / vsi so poznali njegovo človekoljubnost
SSKJ²
človekomŕzen -zna -o prid. (r̄)
knjiž. ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: biti človekomrzen
knjiž. ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: biti človekomrzen
SSKJ²
človekomŕznež -a m (ȓ)
knjiž. kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: zagrenjen človekomrznež
knjiž. kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: zagrenjen človekomrznež
SSKJ²
človékov -a -o prid. (ẹ́)
nanašajoč se na človeka: človekovi predniki; pes je človekov prijatelj; področja človekove dejavnosti / človekova notranjost; človekova osebnost
♦ pravn. človekove pravice pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; rel. Sin človekov Jezus Kristus
nanašajoč se na človeka: človekovi predniki; pes je človekov prijatelj; področja človekove dejavnosti / človekova notranjost; človekova osebnost
♦ pravn. človekove pravice pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; rel. Sin človekov Jezus Kristus
SSKJ²
človéški -a -o prid. (ẹ́)
1. nanašajoč se na človek 1–2:
a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
// knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina
3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
♦ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
1. nanašajoč se na človek 1–2:
a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
// knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina
3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
♦ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
- človéško prisl.:
človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega
SSKJ²
človéškost -i ž (ẹ́)
1. lastnosti, značilne za človeka: presenetila nas je njegova sproščena človeškost; človeškost Shakespearovih oseb / človeškost medsebojnih odnosov; bogatitev človeškosti
2. človečnost: preziranje kulture in človeškosti; povrnila se mu je vera v človeškost
♦ jezikosl. slovnična lastnost (podspol) samostalniške besede, po kateri se sprašujemo z vprašalnico kdo, ne z vprašalnico kaj
1. lastnosti, značilne za človeka: presenetila nas je njegova sproščena človeškost; človeškost Shakespearovih oseb / človeškost medsebojnih odnosov; bogatitev človeškosti
2. človečnost: preziranje kulture in človeškosti; povrnila se mu je vera v človeškost
♦ jezikosl. slovnična lastnost (podspol) samostalniške besede, po kateri se sprašujemo z vprašalnico kdo, ne z vprašalnico kaj
SSKJ²
človéštvo -a s (ẹ̑)
1. vsi ljudje na svetu: delati v korist domovine in človeštva; njegovo ime je zapisano v zgodovini človeštva; odgovornost pred človeštvom in zgodovino
2. zastar. človečnost: človeštvo, prijateljstvo, zvestoba
1. vsi ljudje na svetu: delati v korist domovine in človeštva; njegovo ime je zapisano v zgodovini človeštva; odgovornost pred človeštvom in zgodovino
2. zastar. človečnost: človeštvo, prijateljstvo, zvestoba
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
čmeríka tudi čemeríka -e [druga oblika čəmerika in čemerika] ž (í)
1. ekspr. čemeren človek: ne bodi no taka čmerika! ne maram čmerik / kot nagovor kaj sitnariš, čmerika kisla
2. slabš. zelo kislo vino: drži se, kot bi pil samo čmeriko
♦ bot. visoka strupena rastlina vlažnih gorskih travnikov, Veratrum album
1. ekspr. čemeren človek: ne bodi no taka čmerika! ne maram čmerik / kot nagovor kaj sitnariš, čmerika kisla
2. slabš. zelo kislo vino: drži se, kot bi pil samo čmeriko
♦ bot. visoka strupena rastlina vlažnih gorskih travnikov, Veratrum album
SSKJ²
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 441
- 442
- 443
- 444
- 445
- 446
- 447
- ...
- 5330
- Naslednja »
Število zadetkov: 106591
Dostopnost