Fran > SSKJ

1. 1. glagolnik od vezati: slama, vrv za vez
   // agr. privezovanje trte k opori: kop, rez in vez vinske trte / opraviti prvo vez v vinogradu
2. 2. priprava za vezanje: vezi so popustile, se raztegnile; presekati, razrahljati vezi; povezati z jekleno vezjo; toga vez / rešiti ujetnika vezi
   // kar se uporablja za vezanje sploh: srobot, šibe in druge vezi
   // strojn. vsak od strojnih elementov, ki kaj veže: razstavljive vezi; kovice, mozniki, vijaki in druge vezi / gredna vez
3. 3. anat. vezivno tkivo, ki utrjuje sklep: nategniti si vezi; mišice, kite in vezi / medvretenčne, sklepne vezi; stranska vez (kolenskega sklepa)
4. 4. kar kaj veže sploh: vez med dvema oblikama v čipki / notranje vezi med pojavi; časopis mu je bil edina vez s svetom / vezi s slovenskim Primorjem
   // navadno s prilastkom kar koga veže, druži z drugim človekom, z drugimi ljudmi: pretrgali so vezi, ki so jih povezovale; družbene, družinske, sorodstvene vezi; gospodarske in kulturne vezi; krvna vez; ljubezenska, zakonska vez med možem in ženo; prijateljske vezi
5. 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga veže, omejuje: vezi kapitalističnega družbenega reda / vezi greha
6. 6. teh., s prilastkom način spojitve, povezave dveh ali več delov med seboj: rogljičena vez; vez na topi spah / natezna vez
   ♦ fiz. vez sila, ki veže atome v molekuli ali v kristalu; ionska vez ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal; kem. enojna, dvojna vez; kemična vez; konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah; les. čepna, kotna, križna vez; lingv. vez pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; šport. smuška vez priprava na smučeh za pritrditev smučarskega čevlja; varnostna vez ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. opravljiv: bala se je zlogolkih sosedov / zlogolki časopis
2. 2. zlovešč: zlogolki molk; zlogolka ptica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. spremeniti se v led: tekočina v posodi je zmrznila; voda zmrzne pri 0° C / vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo
   // ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd: meso je v shrambi zmrznilo; vezalke na čevljih so mu zmrznile; zemlja je že zmrznila
   // preh. zamrzniti: zmrzniti živila / globoko, hitro zmrzniti kaj
2. 2. zaradi mraza se poškodovati, uničiti: korenine so zmrznile; ponoči so vse rože, sadike zmrznile
3. 3. zaradi mraza umreti: obležal je v snegu in zmrznil; to zimo je zmrznilo mnogo ptičev
   // zaradi mraza odmreti: alpinistu sta zmrznila dva prsta
4. 4. ekspr. postati zelo mrzel, otrpel: čisto sem zmrznil, ko sem čakal; lica so mi na vetru zmrznila
5. 5. žarg. prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak: podjetje je zmrznilo / novi časopis je po enem letu zmrznil / v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil / že v drugem letniku šole je zmrznil je padel, je zaključil šolanje
6. 6. ekspr. prenehati obstajati: njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo; po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo

zmŕznjen -a -o 
1. 1. deležnik od zmrzniti: pojdi noter, saj si že čisto zmrznjen; meso je še zmrznjeno
2. 2. ki ga rado zebe: biti zmrznjen; zmrznjena ženska; prisl.: držati se zmrznjeno; prim. zmrzel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost
   ● prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
   ♦ elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; muz. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih
2. 2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran

zvóčno prisl.: zvočno in slikovito izraziti; zvočno bogat, poln

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. delati kaj bogato: kupčije in špekulacije so ga vedno bolj bogatile; z delom bogatiti podjetje / železo in premog bogatita deželo
2. 2. številčno večati, množiti: bogatiti njegov besedni zaklad; bogatiti si znanje
3. 3. izboljševati kakovost, vrednost: bogatiti časopis z ilustracijami; bogatiti izčrpano zemljo s humusom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega: ob vsaki priložnosti dobiva velika darila; vsak dan dobiva pisma; pokojnino dobiva redno
2. 2. s širokim pomenskim obsegom postajati bogatejši
   1. a) za kako stvar: kmetje so dobivali zemljo v zakup; orodje je dobival na posodo / pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; otrok že dobiva zobe začenjajo mu rasti
   2. b) za kako lastnost: pšenica je začela dobivati barvo; stvar dobiva dokončno obliko; mesto dobiva docela drugačno podobo / počasi je dobival veselje do dela / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti; dobivati sive lase siveti
      // postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega: pogosto je dobival nahod; srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo; od ran dobiva vročino
3. 3. navadno s prislovnim določilom biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu: dobivati časopis po pošti; mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu; dobivati malico v šoli; delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane / dobivati zdravila vsako uro / za svoje delo dobiva lepo plačo; dobiva pokojnino ima redne dohodke v obliki pokojnine
4. 4. postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš; plemstvo je dobivalo oblast v roke / kolonialne države dobivajo samostojnost
   // z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani: pravde je navadno dobival; pri kartah je neprestano dobival
5. 5. knjiž. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke; žveplo, ki ga dobivamo iz rude pridobivamo
6. 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik: dobivati nagrade; dobiva slabe ocene / dobivati klofute
   ● ekspr. kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico; pog., ekspr. dobivati jih po grbi biti večkrat tepen; biti večkrat premagan

dobívati se pog.  sestajati se, shajati se: z dekletom sva se začela dobivati; dobivali smo se v parku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje, odpravništvo: proizvodnja teče kontinuirano od skladišča do ekspedita; časopis mora iz tiskarne v ekspedit; računovodstvo in ekspedit
2. 2. odpošiljanje, odprava: stroški za ekspedit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. izdelati, narediti ilustracije: knjigo je ilustriral domači slikar; ilustrirati novelo, povest / pozna se mu, da je že dosti ilustriral
2. 2. napraviti, da kaj zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoriti: te številke najbolje ilustrirajo stanje poljedelstva; ilustrirati misel na primerih, ob primerih; ilustriral je, kako take sile škodujejo vsemu delovanju; ilustrirati z nekaj podatki / skladatelj zna sijajno ilustrirati posamezna razpoloženja; s ploskanjem in gibi so otroci ilustrirali vsebino pesmi

ilustríran -a -o: knjiga je bogato ilustrirana / ilustrirani časopis, tednik; ilustrirana revija revija z mnogimi ilustracijami in slikami, ki jih pogosto pojasnjuje le kratko besedilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. sporočati nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kmalu so ugotovili, kdo izdaja; izdajati partizane, sovaščane / izdajati načrte, uradne skrivnosti
   // nav. ekspr. pripovedovati, sporočati sploh: izdajal je, kar ne bi bilo treba / izdajati čustva, misli
2. 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: njegove besede so izdajale bistrega duha; to pohištvo izdaja dober okus / glas ga je izdajal, da je razburjen
3. 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: izdajati prijatelje / izdajati domovino, narod
   // nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: noge, živci ga izdajajo; vid ga izdaja / moči ga izdajajo, zato ne more opraviti vsega dela sam
4. 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: izdajati časopis, knjige / izdajati študije v tisku / izdajati gramofonske plošče
5. 5. fin. dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdajati bankovce, denar; izdajati obveznice ljudskega posojila / izdajati znamke
6. 6. s širokim pomenskim obsegom delati, da dobi kaj uradno veljavo: izdajati odločbe, predpise, zakone / izdajati diplome, spričevala; izdajati potrdila
7. 7. delati, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdajati blago iz skladišča; ob teh urah se izdajajo redni obroki hrane / priporočena pisma izdajajo pri tretjem okencu
8. 8. trošiti, porabljati: za obleko preveč izdaja

izdájati se nav. ekspr., v zvezi z za  z besedami, ravnanjem kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdaja se za zdravnika; izdaja se za boljšega, kot je; ženska izdaja tega otroka za svojega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti
   // nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal
2. 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno
3. 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod
   // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale
4. 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti
5. 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke
6. 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati
   ♦ jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom
7. 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept
8. 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo
   ● ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen

izdáti se nav. ekspr., v zvezi z za  z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdati se za študenta, zdravnika; fanta je izdala za svojega sorodnika / redko na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta imenoval, navedel

izdán -a -o: imeti potrdilo za izdani denar; izdani partizani; odlok je bil izdan leta 1970; izdana javka; izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY; zdravila, izdana na recept; po smrti izdani spomini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. pojavljati se v tiskani obliki: časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik
   // biti objavljan: njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih
2. 2. imeti osnovo, izhodišče: ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva
   // izvirati: te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu; od tod izhaja njegovo ime je
   // tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole je
3. 3. publ. pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča: v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote; izhajati iz načela rentabilnosti
4. 4. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij
5. 5. knjiž., redko prihajati iz česa: loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati; pren. njegova čustva izhajajo iz globine duše
6. 6. zastar. vzhajati: sonce izhaja

izhajajóč -a -e: izhajajoč iz načela enakopravnosti, so zahtevali svoje pravice; periodično izhajajoča publikacija; prim. shajati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. kar se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: to pravilo ima eno samo izjemo; upoštevati je treba tudi izjeme / naučiti se slovnična pravila in izjeme / ekspr. povsod se najdejo izjeme / večjih izjem med temi delavci ni / v povedni rabi: dvojčki so v tej rodbini izjema; kraj je miren, ta hrup je le izjema
2. 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža
   1. a) popolnost, neizjemnost česa: njegove pesmi so brez izjeme take, da se lahko objavijo / brez izjeme morate ostati tu
   2. b) podkrepitev trditve: prišli so vsi, brez izjeme; vselej, brez izjeme, ga uboga
3. 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z z razen: z izjemo dveh dvoran je bilo vse zasedeno; časopis izhaja vsak dan z izjemo sobote; sadje dobro uspeva z izjemo poznih sort / z majhnimi izjemami so vsi enaki
   ● ekspr. on hoče biti vedno izjema hoče biti drugačen kot drugi; hoče, da je odnos do njega drugačen kot do drugih; on dela izjeme njegov odnos ni do vseh enak; strank ob tem času ne sprejemamo, a za vas bomo naredili izjemo vas bomo sprejeli; ekspr. vedno je kaka častna izjema kdo, ki je boljši od drugih; učenci so na splošno slabi, je pa nekaj izjem nekateri niso slabi; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. odvzeti premoženje ali del premoženja kot kazen za kaznivo dejanje, zapleniti: celotno premoženje so jim konfiscirali
2. 2. odvzeti pravico razpečavanja določenih tiskanih stvari; prepovedati razširjanje, zaseči: konfiscirati časopis, knjigo

konfiscíran -a -o: večji del njegovega imetja je bil konfisciran; zbornik je bil kmalu po izidu konfisciran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. manjšalnica od list:
   1. a) rastlina že poganja listke; nežni, svetlo zeleni listki / trgala je marjetici listek za listkom
   2. b) iz letala mečejo listke z reklamnim besedilom; za vrati je bil zataknjen listek s sporočilom; bel, popisan listek / niso glasovali z dviganjem rok, ampak z listki na katere so napisali svojo odločitev ali mnenje; izpraševalec je pripravil izpitne listke z vprašanji
   3. c) listek iz staniola / zrezati krompir na listke lističe
   4. č) pisati listek za svoje dekle
      ● pog. ker se ne moremo zediniti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki
2. 2. s prilastkom pravokoten kos papirja, kartona, navadno z določenim besedilom, za posebne namene: garderobni listek; ko se je vrnil k avtu, je našel na njem pritrjen globni listek; urejati kartotečne listke; izpolniti stavni listek za športno napoved; kupiti vozni listek do Celja; žrebni listek
3. 3. zastar. podlistek, feljton: časopis je razpisal nagrado za najboljši listek / roman je izhajal v listkih
   ♦ bot. listek del sestavljenega lista, ki se lahko samostojno giblje in lahko sam zase odpade; rel. spovedni listek nekdaj potrdilo o opravljeni spovedi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. s stiskanjem povzročati, da postane kaj zgubano, stisnjeno: otrok mečka časopis; mečkati blago, papir; nervozno je mečkala robec / bolnik je z vročimi prsti mečkal odejo / ekspr. še vedno je mečkal v roki njeno pismo držal, imel
2. 2. povzročati, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: otrok mečka borovnice; s prsti je mečkal jagode in jih jedel / mečkati prašičjo hrano, krompir / pred stiskanjem so grozdje mečkali
3. 3. slabš. počasi delati: tesarji so sprva mečkali, nato pa jim je šlo delo hitro od rok / vsi so že naredili, ti pa še mečkaš
   // nestrokovno delati: zidar nekaj mečka, pa vse skupaj ni nič; trto bom obrezal sam, ne dovolim, da bi kdo drug to mečkal
   // obotavljati se, omahovati: ne mečkaj, odloči se že; kaj čakaš in mečkaš / vsi so že odšli, ti pa še mečkaš
4. 4. ekspr. težko razumljivo ali nerazumljivo govoriti, pripovedovati: v zadregi je mečkal, če mu posodim tri tisoč; tako mečka, da človek komaj razume, kaj hoče
5. 5. nav. slabš. ljubkovalno prijemati, tipati koga, navadno žensko: začel jo je mečkati; nekaj parčkov se je mečkalo v parku / otroci so psička mečkali in ga podajali iz rok v roke
   ● ekspr. sklenil je, da ne bo nič izdal, če ga bodo še tako mečkali mučili, trpinčili

mečkáti se 
1. 1. postajati zguban, stisnjen: krilo se mečka, če sedeš nanj; če plašča ne obesiš, se mečka
2. 2. biti tak, da se (rad) zguba, stisne: to blago se ne mečka

mečkáje: mečkaje odide, potem se pa še enkrat ustavi sredi ceste; gledala je v tla, mečkaje rob predpasnika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. kdor naroča kako blago, storitev: naročniki prejmejo blago takoj po vplačilu; zadovoljiti naročnike; napraviti pogodbo z naročnikom; naročnik gradbenega objekta, (malega) oglasa / radijski, telefonski, televizijski naročniki
2. 2. kdor se vnaprej naroči na kaj: naročniki imajo popust; pridobivati naročnike za časopis / stalni naročniki revije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. ki ni odvisen: sin je že v službi in neodvisen od staršev / volilni organi so od drugih državnih organov neodvisni jim niso podrejeni
   // svoboden, samostojen: razmere so se spremenile, ko je dežela postala neodvisna / bil je neodvisna ustvarjalna osebnost
2. 2. ki ne pripada nobeni skupini, stranki: neodvisen časopis, list
   ♦ mat. neodvisna spremenljivka količina, od katere je odvisna vrednost druge količine; polit. neodvisna levica

nèodvísno prisl.: delovati neodvisno od človekove volje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. navadno neposredno sporočilo o čem novem: novica se je hitro razširila; izvedeti, objaviti, posredovati, sporočiti novico; dobra, slaba, vesela, žalostna novica; novica o nesreči / dnevne, zadnje novice
   ♦ film. filmske novice kratek film o najnovejših dogodkih
   // mn., zastar. časopis: brati v novicah / Kmetijske in rokodelske novice
2. 2. nar. novi davek, nova davščina: ti pa zidaj nove šole, plačuj novico (Prežihov)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: sešiti obleko; sleči obleko; arabska, baročna obleka; svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka; dvodelna obleka; poletna, zimska obleka; potapljaška, vesoljska obleka; obleka za doma; obleke po meri narejene za določeno osebo
2. 2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa
   1. a) moškega: pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka
   2. b) ženske: šivilja ji dela, šiva novo obleko; obleka in kostim / dolga večerna obleka ki sega (skoraj) do tal; plesna obleka; srajčna obleka / ženska obleka
3. 3. ed. oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom: tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo / omara za obleko
4. 4. ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: časopis je dobil novo obleko; odeti etiko v religiozno obleko
   ● ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; ekspr. kos ima lepo črno obleko perje; ekspr. po dveh letih je spet oblekel civilno obleko postal civilist; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. skočiti v obleko hitro se obleči; šalj. bila je v Evini obleki naga, gola; knjiž. slovenski duh v latinski obleki izražen v latinskem jeziku; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.

1. 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči
   // kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi
2. 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil
   // pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili
   // narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti
3. 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico
   // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla
4. 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto
5. 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti
6. 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo
7. 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre
   ● ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali
   ♦ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu

odložèn -êna -o: vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.