Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Rad bi vedel, kako pravilno navesti telefonsko številko. SP 2001 ne ponuja nobene razlage glede telefonskih številk.
Vzemimo primer 017123456.
Kakšna so pravila za uporabo ločil pri besedni zvezi z drugimi besedami? A je pravilno začeti poved s to besedno zvezo?
Npr. Z drugimi besedami: na eni strani smo pozitivno poslovali, na drugi pa ...
Trije dežurni učenci, tri vodilne smučarke, trije najpomembnejši fiziki … je stalni besedni red v besednih zvezah (prim. npr. povzetek predavanja Andreje Žele, dostopen na spletni strani Lektorskega društva Slovenije: »ti trije veliki zeleni očetovi lovski klobuki«). Kaj je pravilno, če izpustimo samostalnik: trije dežurni ALI dežurni trije; tri vodilne ALI vodilne tri; trije udeleženi ALI udeleženi trije? Lahko namesto posamostaljenega pridevnika uporabimo posamostaljeni števnik (torej da besedni red najpomembnejši trije utemeljimo s posamostaljenim števnikom)? Ali te zveze res vedno vključujejo tudi neizrečen samostalnik?
Nekaj povedi: a) To so trije najpomembnejši fiziki na svetu. Vprašanje: Ti fiziki so trije najpomembnejši na svetu. ALI Ti fiziki so najpomembnejši trije na svetu. b) Tri najboljše tekmovalke so se predstavile javnosti. Vprašanje: Tri najboljše so se predstavile javnosti. ALI Najboljše tri so se predstavile javnosti. c) Pomenska razlika: trije Iztokovi otroci (torej trije od X Iztokovih otrok) in Iztokovi trije otroci (torej ima Iztok tri otroke). Vprašanje: Ali je pomenska razlika tudi v teh povedih: V tej sezoni v svetovnem pokalu še ni stala na stopničkah. Pa tudi sicer je bila med tri najboljše uvrščena zgolj dvakrat v karieri. ALI V tej sezoni v svetovnem pokalu še ni stala na stopničkah. Pa tudi sicer je bila med najboljše tri uvrščena zgolj dvakrat v karieri. Z utemeljitvijo, da ker smo v prejšnji povedi omenili stopničke, bi besedna zveza trije najboljši v prim. z najboljši trije napačno izražala arbitrarnost glede števila najboljših (lahko bi bili tudi štirje ali osem), v tem primeru pa ne gre za to, saj govorimo o prvih treh mestih. Zato naj bi bila boljša zveza s posamostaljenim števnikom, saj je pomensko zamenljiva z med najboljšo trojico ali med prve tri in ne na primer z med osem najboljših (ali pa najslabših). Torej, posamostaljeni števnik trije in pred njim pridevnik najboljši. Ali to res drži? Nasprotna stran namreč trdi, da je to napačno.
Ob tem še nekaj prevodov naslovov filmov: Veličastnih 6 (angl. Big Hero 6); Podlih osem (angl. The Hateful eight) in Sedem veličastnih (angl. The Magnificent Seven). Kako to utemeljiti?
Precej po TV spremljam zimske športe, tudi ko se tekme dogodijo na t.i. Južnem Tirolskem v Italiji. Eni komentatorji te kraje imenujejo po njihovem nemškem poreklu (npr. Antholz, Toblach), medtem ko se nekateri novinarji poslužujejo "uradnih" italijanskih imen (Anterselva, Dobbiaco). Zmešnjava je popolna, saj marsikdo ne ve, da je nemški Toblach italijanski Dobbiaco itn. Kaj vi menite, kako bi moralo biti prav v krajih z nemško večino?
Zanima nas, kdaj je slogovno ustreznejše obdržati oz. izpustiti nanosnico pri oziralnih odvisnikih, kjer je (oz. bi bila) ta nanosnica v glavnem stavku kazalni zaimek. Primeri:
Kar v nekaj primerih je izpuščanje nanosnice nemoteče ali celo bolj naravno. To smo ugotavljali zlasti pri primerih, kjer sta nanosnica in zaimek v istem sklonu (npr. storiti, kar moramo; ne omejevati, česar ni treba). Ne zmoti nas tudi ne v primerih, če je oblika ista, tudi če je sklon različen (npr. preseči, kar je potrebno). Po drugi strani nas bolj zmoti, kadar sta sklona in obliki različni (npr. ne preseči, kar je potrebno). Spet pri oziralnem zaimku v predložni zvezi ne zmoti zelo, če je kazalni zaimek izpuščen, tudi če je v drugem sklonu z drugo obliko (npr. presegati, o čemer smo govorili). Sodimo torej, da nanosnico v glavnem stavku sicer lahko vedno izpustimo, vendar se zaradi slabše razumljivosti to večkrat zdi slabša rešitev, npr. pri daljših stavkih ali pri različnih sklonih v glavnem in odvisnem stavku (čeprav se tu npr. predložne ali osebkovne zveze, kot je npr. Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi, spet zdijo jasnejše), zaradi česar je boljše ali morda celo nujno že v glavnem stavku izraziti sklon odvisnika. Kakšno bi bilo vaše priporočilo?
Nadalje ugotavljamo, da nas v pogovorni rabi ponekod ne zmoti niti, če se ob izpustu kazalnega zaimka iz glavnega stavka na oziralni zaimek v odvisniku prenese sklon oz. predlog, čeprav je oziralni odvisnik slovnično gledano potem nepravilen. Primeri:
Tako čutimo zlasti pri izpustu predložnega kazalnega zaimka, kjer potem oziralni zaimek prevzame njegov predlog in ustrezen sklon (npr. omejiti ukrepe, na kar je potrebno). Nekoliko bolj je moteče, kadar mora oziralni zaimek potem spremeniti obliko (npr. prisiliti, k čemur je potrebno). Zelo pa zmoti, kadar sta kazalni in oziralni zaimek v različnih sklonih različne oblike (npr. ne preseči, česar je potrebno). Čeprav nas pri slušnem vtisu torej več primerov ne zmoti, se sprašujemo, ali je prenašanje sklona oz. predloga iz glavnega stavka v odvisnik vseeno (še) nesprejemljivo za knjižno rabo?
Slovenski pravopis v 26. točki Raba velikih in malih črk zapoveduje, da se v slovenskem knjižnem jeziku vsa lastna imena pišejo z veliko začetnico, vendar v 39. točki pravi:
Lastna imena lahko postanejo občna: štefan (steklenica), ford (avto), morava (cigareta), jera (jokavec). (Pravopis 2001: 10)
V 131. točki se prav tako naveže na občna imena in pravi:
[Z malo začetnico pišemo] občne besede [imena] iz osebnih imen (rojstnih, krstnih) ali priimkov, kadar zaznamujejo vrsto pojavov: jurček (goba), jur (tisočak), štefan (steklenica), (bodeča) neža, (mila) jera, jude (izdajalec), silvester (silvestrovanje, zadnji večer v letu); volt, ford, tesla, rentgen, bazedov (bolezen). (Pravopis 2001: 18)
Nekako enako pravi tudi v 147. točki:
[Z malo začetnico pišemo vrstna poimenovanja] industrijskih izdelkov ipd., nastala iz imen podjetij in trgovskih znamk, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: Pišem z olivetijem (s pisalnim strojem Olivetti). – Fotografiram s kodakom. – Vozim se s fordom. – Zobe si umivam s kalodontom. Komarje uničujem s pipsom. (Pravopis 2001: 20)
Vsebina 39. in 131. točke se sklada s splošno rabo slovenskega jezika, vendar pa to ne velja za vsebino točke 147 oz. je z splošno rabo celo v nasprotju. Upoštevaje slednjo namreč prav tako avtomobil znamke Mercedes postane oropan svojega lastnega imena in postane občno ime, mercedes, enako kot jurček, jur, silvester, tesla, rentgen, volt ipd. Lastna imena lahko preidejo v občno rabo le takrat, ko istočasno v mentalnem besednjaku govorca jezika pridobijo značilnosti občnega. Tako imajo imena jurček, rentgen ali volt danes že značilnosti občne rabe, saj na primer z uporabo besede rentgen ne mislimo več na Wilhelma Röntgena ali specifično napravo, ki jo je izumil, temveč tehniko, ki je po njem dobila svoje ime, prav tako kakor z metafiziko mislimo na filozofsko disciplino, ne pa Aristotelovo Metafiziko. Tudi izraz adidaska danes ne pomeni več le obuvala znamke Adidas, ampak zaradi svojega novega privzetega občnega pomena preprosto pomeni športno obuvalo. Enako velja za občno ime kalodont, ki ne pomeni več imena nekdaj poznane avtrijske zobne paste Kalodont, temveč preprosto pomeni zobno pasto samo. Takšnih občnih imen je še mnogo, a vas moram razočarati, da Kodak ali Ford na žalost še nista eni izmed njih. Prav noben govorec slovenskega knjižnega jezika ne bo v zagovor svojemu fotoaparatu uporabil imena kodak, temveč bo vselej govoril o fotoaparatu, razen kadar bo šlo izključno za fotoaparat znamke Kodak, ki pa s tem takoj pridobi status lastnega imena in se mora pri tem pisati z veliko začetnico. Tudi ko bomo uporabili besedo ford, ne bomo s tem preprosto mislili na avtomobil, temveč prav specifični avtomobil znamke Ford, zaradi česar ga bomo pisali z veliko začetnico. Stavek Andreja se je odpeljala s svojim novim lexusom. je na žalost nepravilen, saj lexus nima prav nobenih značilnosti občnega, ampak vselej pomeni le avtomobil znamke Lexus. Predvidevam, da boste tukaj iz rokava potegnili argument splošnosti in specifičnosti, kjer naj bi katerikoli avto znamke Lexus lahko imenovali leksus, in ga s tem pisali z malo začetnico, medtem ko lahko z veliko začetnico ime pišemo le takrat, ko resnično mislimo le podjetje samo. A naj vam povem, da tudi ta argument ne vzdrži preizkušnje splošne rabe. Tudi če že gre za nedoločen avto znamke Lexus, je tudi ta še vedno Lexus. Velika začetnica je nujna. Pika.
Kar pa me poleg tega najbolj skrbi, pa je kategorija imenovalni prilastek, ki kaže splošno nedodelanost slovenske slovnice kot vede in predmeta. Prilastek (atribut) kot nesamostojna slovnična enota, ki kot del stavčnega člena natančneje opisuje jedro, na katerega se nanaša, lahko stojijo pred (levi) ali za (desni) jedrom. Če torej govorimo o prilastku kot skladenjski (sintaktični) slovnični enoti, potem ta kategorija nima prav nobene posebne funkcije in je nesmiselna, ker je le del pomenske enote, ki se imenuje fraza. Avto Lexus je odpeljal proti domu in V Franciji narejeni Lexus je odpeljal proti domu sta stavka, ki v skladenjski strukturi nista različna. Iz tega sklepajoč prilastek kot tak ni skladenjska enota. Če pa govorimo o prilastku kot oblikoslovni (morfološki) enoti, pa se ta vede le kot pridevnik oz. pridevniško določilo, zaradi česar prav tako ne more biti morfološka enota. Kakšna je torej potemtakem razlika med slovničnima enotama določilo in prilastek? V čem sploh potreba po rabi namišljene kategorije prilastek in še bolj absurdni kategoriji imenovalni prilastek? Tukaj vas vprašam, kako bi sploh lahko lastno ime nastopalo kot imenovalni prilastek in kaj bi v takšnem primeru opisovalo oz. določalo? Prosim, da navedete tudi ustrezne nedvoumne primere.
Zanima me, kako se v besedilu pravilno uporablja oz. zapiše slengovske besede.
Zanima me, kako se pravilno »poimenuje« sliko?
Npr.: na spletno stran dodam neko sliko, pod katero želim navesti avtorja fotografije ter kratek opis fotografije.
Kako se to pravilno navede?
Zanima me, katera ločila naj bi uporabljali pri začetnem in končnem pozdravu pri poslovnih in uradnih dopisih.
Zasledila sem, da velika večina uporablja vejice. Zahvaljujem se vam za odgovor in čestitam za odličen portal.
Pri prevodu romana irskega pisatelja Johna Boyna The Boy at the Top of the Mountain imam dilemo glede zapisa Führer za Adolfa Hitlerja, ki je eden ključnih likov romana. V besedni zvezi »mein Führer«, ki se pojavlja v premem govoru, mora tudi v slov. prevodu ostati izvirni nemški zapis. Za druge primere pa se mi zdi ustrezen slovenski zapis firer – in to z malo začetnico, kakor ima SP in kakor najdem v vrsti primerov v korpusu Nova beseda. Glede tega pa je morda mogoče imeti pomisleke. Poimenovanje Hitlerja s Führerjem/firerjem je v romanu zelo pogosto, nikoli pa kontekst ne upravičuje slabšalnega prizvoka, ki ga zapisu firer pripisuje SP. Če bi bil dopusten zapis Firer, bi ta slabšalni prizvok morda odpadel, vendar zapisa z veliko začetnico v Novi besedi nisem našel. Zaradi zame nujne primerjave s prevodom »Dečka v črtasti pižami«, pripomnim, da se tam pojavlja Furer (iz otroških ust), pisano z veliko začetnico – vendar sta tam tako pisana tudi Mama in Očka, medtem ko sem v svojem prevodu odločen, da sta maman in papa zapisana z malo začetnico (v izvirniku sta z veliko).
Zakaj lektorji v Delu pišejo imena, kot je npr. Facebook, z malo začetnico. Ali je tak lektorski poseg sprejemljiv? Ali bi se to spremenilo, če bi bilo v pravopisnih pravilih izrecno zapisano, da je npr. Facebook lastno ime?
Kako pisati zloženke tipa bio-, mikro-, kadar je drugi del (stalna) besedna zveza, ki označuje pojem, npr. bio laneno olje – mikrogospodarska družba.
Zanima me, ali je v povedi Lepo bi bilo, če bi naju obiskalapogojni ali osebkov odvisnik.
Se vprašamo Pod katerim pogojem bi bilo lepo? ali (Kdo ali) kaj bi bilo lepo?
Poskušala sem s pretvorbo:
Vem, da je v SP primer za rabo veznika če tudi pri osebkovem odvisniku (Lepo je, če uboga starše.). Piše pa tudi, da veznik če uvaja pogojni odvisnik, kadar gre za nerealno dejanje, kot je (ali pa ni) v zgornjem primeru.
Pred kratkim sem na radiu slišal voditeljico reči: »To torej lahko obkljukamo ...«, v smislu, to smo že opravili, moramo pa še ostalo (da bo vse obkljukano). Meni se zdi bolj pravilno »odkljukati« (narediti kljukico). Kako je torej prav – morda oboje? Hvala.
Že precej časa me bega vprašanje zapisa osebnih imen, ki so izvirno zapisana v cirilici (ruski, ukrajinski ipd.). Seveda vem, da naj bi se prečrkovala po zvočni podobi s črkami za slovenske glasove. Toda obstaja težava: ko to vidijo živi ljudje, za katerih imena gre, recimo tu živeči priseljenci (ali pa obiskovalci) iz zadevnih dežel, protestirajo in hitijo kazati svoje potne liste, v katerih pa poleg zapisa v cirilici stoji še ime, prečrkovano v latinico, ki pa je drugačno od našega prečrkovanega. Tako je AnaAnna in ŽanaZhanna, Viktorija je pa Viktoriya. In podobno s priimki: Zhukov, Shevchenko, Gayun ipd. In ti še povedo, da pri njih veljajo »uradna« pravila za prečrkovanje. Nekateri od njih imajo tudi že slovensko državljanstvo, v naših dokumentih pa so njihova imena, zapisana »v neskladju« s slovenskim pravopisom.
Lahko pustim ob strani publicistično zapisovanje imen politikov, kulturnikov in športnikov (ki imajo seveda tudi svoje potne liste), ki jih zapisujejo kakor kdaj – ali »po naše«, še večkrat pa tako, kot je v (angleškem) viru, iz katerega povzemajo. Ostaja pa vprašanje, kako ravnati z ljudmi, o katerih govorim zgoraj. Gre ne le za vprašanje jezika, temveč tudi identitete oziroma do pravice do neokrnjene rabe osebnega imena teh ljudi. Tako kot meni, ne le da mi ni ljubo, če vidim zapisano »Franc Jamnik« namesto »France Jamnik«, temveč prvega zapisa niti ne razberem kot svoje osebno ime, ker je tako po pisni kot po zvočni podobi drugačno od mojega, enako ne bo ljubo niti Viktoriyi niti Zhanni, če jo bom – po njenem – preimenoval v Viktorijo ali Žano.
Organiziramo festival sodobne glasbe in imamo nekaj pomislekov pri navajanju naslovov skladb v koncertnih listih. Načeloma jih prevajamo in v oklepaju navedemo original, če je naslov v maternem jeziku skladatelja. Če ni, ne prevajamo, ker je tudi izbira jezika del sporočilnosti naslova. Nismo prepričani, če je taka interpretacija pravilna. Težava nastane, kadar skladatelj deluje v tujini in zato izbere naslov, ki ga narekuje njegovo trenutno okolje. Kaj narediti, če npr. slovenski skladatelj da skladbi angleški ali nemški naslov - je prav, da ga slovenimo? Nekateri prevajanja niti ne dovolijo, češ da je naslov avtorsko zaščiten. V pravopisu smo zasledili, da se prevajajo naslovi znanih del. Je prevajanje pravilo ali priporočilo? Kako je pri manj znanih ali celo novih delih? Težave so tudi pri naslovih v nam manj domačih tujih jezikih, če avtor ne ponudi prevoda že sam, saj se samo s pomočjo slovarja ne moremo prepričati v ustreznost prevoda, sploh če je pomenov več. Se v takem primeru (lahko) ne prevaja?
Ali je v primeru vodja tabora Rožle Krajnc treba pred imenom Rožle pisati vejico (kot pristavek)? Če dam vejico, po pravopisu to pomeni, da naslovniku ime vodje tabora ni samoumevno. Vendar me bega pomenski vidik, saj potemtakem enačim vodjo tabora z Rožletom Krajncem. Jasno pa je, da ni vsak vodja tabora Rožle Krajnc. Ali ni v teh primerih bolje pisati brez vejice? Ne moremo zveze Rožle Krajnc razumeti kot ujemalni desni prilastek in pisati brez vejice? Prosim za obrazložitev čl. 303 SP 2001.
Zanima me, kakšno je pravilo glede izgovorjave kratic ali tujih prevzetih besed in zakaj je tako? Zakaj se denimo Cubitan izgovori [kubitan] samo v slovenščini in v nobenem drugem jeziku? Zakaj je COVID postal 'kovid', CO pa ni 'ko'?
I would like to know whether we should write Lahoreju or Lahoru. This city in Pakistan is spelled with an E in the end, but we don't pronounce it. So, basically we pronounce it as LAHOR, therefore my question is, do we write Lahoreju or Lahoru.
The country Suriname is spelled with an E at the end in English, but again without pronouncing it. In Slovenian we write Surinamu, without the E. So, could this mean that Lahore becomes Lahor in Slovenia, just like Suriname is Surinam in Slovenian?
Imam dve vprašanji, ki se navezujeta na tvorbo pridevnikov iz besednih zvez.
1. Kako tvoriti pridevnik iz samostalniških besednih zvez z dvema pridevnikoma v vlogi levega ujemalnega prilastka?
Primer: materialno kazensko pravo (kazensko pravo --> kazenskopravni)
2. Kako tvoriti pridevnik iz samostalniške besedne zveze z desnim neujemalnim (samostalniškim) prilastkom? Primer: sociologija kulture
Dostopnost
Dostopnost