Zadetki iskanja
Celotno geslo
Etimološki
ústa ūst ž mn.
SSKJ²
ustrézati -am nedov. (ẹ̄)
1. imeti zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: take ceste ne ustrezajo prometu; stanovanje ji ustreza; nova šola ustreza sodobnim zahtevam / fant ustreza njenemu idealu moškega / knjiga ustreza svojemu namenu, potrebam; glasba je ustrezala njegovemu razpoloženju / dogodki, podatki ustrezajo resnici so resnični / profesura bi mu ustrezala; zgodnja ura ji ne ustreza ni primerna zanjo
// biti po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: plačilo ustreza / za to dejanje kazen ustreza / cene ne ustrezajo
2. biti v skladu z določenimi normami, pravili: pogodba ustreza predpisom / njegova izobrazba ustreza delovnemu mestu
// biti v skladu z določenimi dejstvi: ocena položaja ne ustreza
3. biti v skladu z določenim namenom: to orodje ustreza / prejšnji način izobraževanja ne ustreza več
4. z dajalnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: skušal ji je v vsem ustrezati / ustrezati svojim strastem
● zgornja čeljust ustreza spodnji čeljusti se ujema s spodnjo čeljustjo; dal je vsakemu, kakor mu je ustrezalo kakor se mu je zdelo; po svoji presoji, glede na svoje koristi
1. imeti zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: take ceste ne ustrezajo prometu; stanovanje ji ustreza; nova šola ustreza sodobnim zahtevam / fant ustreza njenemu idealu moškega / knjiga ustreza svojemu namenu, potrebam; glasba je ustrezala njegovemu razpoloženju / dogodki, podatki ustrezajo resnici so resnični / profesura bi mu ustrezala; zgodnja ura ji ne ustreza ni primerna zanjo
// biti po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: plačilo ustreza / za to dejanje kazen ustreza / cene ne ustrezajo
2. biti v skladu z določenimi normami, pravili: pogodba ustreza predpisom / njegova izobrazba ustreza delovnemu mestu
// biti v skladu z določenimi dejstvi: ocena položaja ne ustreza
3. biti v skladu z določenim namenom: to orodje ustreza / prejšnji način izobraževanja ne ustreza več
4. z dajalnikom delati, povzročati, da je kdo zadovoljen: skušal ji je v vsem ustrezati / ustrezati svojim strastem
● zgornja čeljust ustreza spodnji čeljusti se ujema s spodnjo čeljustjo; dal je vsakemu, kakor mu je ustrezalo kakor se mu je zdelo; po svoji presoji, glede na svoje koristi
- ustrezajóč -a -e:
ustrezajoči izrazi; študiral je ustrezajočo literaturo; prisl.: ustrezajoče se poglobiti v bistvo stvari
Pleteršnik
vdẹjáti, vdẹ́ti, vdẹ́nem, vb. pf. hineinthun, hineinsetzen, hineinfügen; v. nit v šivanko, einfädeln; tudi: šivanko vdeti, Gor.-DSv.; v. nov zob v čeljust; vdeti vrata, die Thüre einhängen, Gor.-DSv.; — v. jo, es treffen, Jan., C.; — v. se, hineingerathen: otroci se dostikrat vdenejo mej klade, da ne morejo nikamor, Notr.; — v. se, in eine Klemme kommen, M.
SSKJ²
vôlčji -a -e [vou̯čji] prid. (ȏ)
1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost
// ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce
2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto
3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar
4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema
● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom
♦ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu
1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost
// ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce
2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto
3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar
4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema
● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom
♦ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu
- vôlčje prisl.:
volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti
SSKJ²
zabóga2 medm. (ọ̑) ekspr.
1. izraža vznemirjenje, strah: zaboga, saj mu srce skoraj ne bije več; zaboga, zaprli vas bodo, ko tako govorite; zaboga, kaj se pa dogaja / zaboga, saj si bo še čeljust izpahnila
2. izraža začudenje, presenečenje: zaboga, ali je to mogoče; zaboga, vse že vedo; zaboga, kakšen preobrat
3. izraža nejevoljo, nestrpnost: hej, počakaj, zaboga; zaboga, kaj pa delaš; zaboga, odpri že
4. izraža občudovanje: zaboga, kakšne misli; zaboga, kako ti hodi
1. izraža vznemirjenje, strah: zaboga, saj mu srce skoraj ne bije več; zaboga, zaprli vas bodo, ko tako govorite; zaboga, kaj se pa dogaja / zaboga, saj si bo še čeljust izpahnila
2. izraža začudenje, presenečenje: zaboga, ali je to mogoče; zaboga, vse že vedo; zaboga, kakšen preobrat
3. izraža nejevoljo, nestrpnost: hej, počakaj, zaboga; zaboga, kaj pa delaš; zaboga, odpri že
4. izraža občudovanje: zaboga, kakšne misli; zaboga, kako ti hodi
Čebelarstvo
Geologija
SSKJ²
zgórnječeljústen -tna -o prid. (ọ̑-ȗ)
anat. nanašajoč se na zgornjo čeljust: zgornji čeljustnici oklepata zgornječeljustno votlino
anat. nanašajoč se na zgornjo čeljust: zgornji čeljustnici oklepata zgornječeljustno votlino
Pleteršnik
zgọ̑rnji, adj. der obere; zgornja in spodja čeljust; zgornji, spodnji del; zgornja hiša, das Obergeschoss, Cig., Jan.
Celotno geslo
Etimološki
zobáti zọ́bam nedov.,
SSKJ²
žrêlo -a s (é)
1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo
2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec
// usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali
3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice
// široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom
4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana
5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja
6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra
● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina
♦ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astron. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni
1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo
2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec
// usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali
3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice
// široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom
4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana
5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja
6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra
● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina
♦ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astron. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni
Celotno geslo
Etimološki
žvála -e ž
SSKJ²
žvečílen -lna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na žvečenje: žvečilni gibi čeljusti / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje; nikotinski žvečilni gumi z zelo majhno vsebnostjo nikotina kot nadomestek za cigarete pri odvajanju od kajenja; žvečilni tobak tobak za žvečenje
♦ anat. žvečilne mišice mišice, ki premikajo spodnjo čeljust
nanašajoč se na žvečenje: žvečilni gibi čeljusti / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje; nikotinski žvečilni gumi z zelo majhno vsebnostjo nikotina kot nadomestek za cigarete pri odvajanju od kajenja; žvečilni tobak tobak za žvečenje
♦ anat. žvečilne mišice mišice, ki premikajo spodnjo čeljust
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »
Število zadetkov: 93
Dostopnost