Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
usúti usújem dov., usúl in usùl (ú ȗ)
1. spraviti kam kaj sipkega, drobnega: usuti zrnje iz vreče; usuti na tla / usula je predenj košaro jabolk
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom povzročiti, da pride kaj kam v veliki količini: oblaki so usuli dež, točo / strojnice so usule krogle na vojake / sonce je usulo svoje žarke skozi okno
    usúti se 
    1. zaradi sipkosti, drobnosti ločiti se od nagnjene ali navpične površine: s stene se je usul omet / s pobočja se je usul plaz
    // zaradi sipkosti, drobnosti ločiti se od česa sploh: z veje se je usul sneg / ko zapiha veter, se z mačic usuje cvetni prah
    2. v veliki količini pasti: na cesto se je usulo kamenje / na kosce se je usul roj os / svetli kodri so se ji usuli na čelo
    // ekspr. začeti gosto, močno padati: najprej je zagrmelo, nato se je usul dež; iz črnega oblaka se je usula toča; pren. iz ust so se ji usule obtožujoče besede
    3. ekspr. (hitro) množično priti: iz šole so se usuli otroci; demonstranti se usujejo čez trg / množica se je usula proti mestu
    ●     ekspr. tisoč vprašanj se je usulo nanj dobil je veliko vprašanj; ekspr. po licih so se ji usule solze začela je močno jokati
SSKJ²
vrèl in vrél vréla -o [wreu̯] prid. (ȅ ẹ́; ẹ̑ ẹ́)
ki vre: kuhati, razkužiti v vreli vodi; cvreti na vrelem olju / ekspr. vrela strast
// ekspr. zelo vroč: ne morem jesti vrele juhe / hladiti si vrelo čelo
● hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; prim. vreti
SSKJ²
zakrívati -am nedov. (í)
1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, delati
a) nevidno: z zaveso zakrivati vhod; z rokami si zakriva obraz in joka / s prtljago zakrivati komu pogled na reko / zakrivati obraz v blazino skrivati
b) za kaj nedostopno: zaradi smradu zakrivati nos, usta z robcem / zakrivati si oči pred bleščečo svetlobo
// s svojim neprozornim telesom delati, povzročati, da je kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: ruta ji zakriva čelo; oblaki zakrivajo sonce / ohlapna obleka zakriva njeno nosečnost; hiša nam zakriva razgled / kaj zakriva globina reke skriva
// ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, delati, povzročati, da je kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakriva pokrajino
2. delati, da kdo česa, kar prihaja glede na pozornost za kaj drugega, ne more
a) opaziti: z norčevanjem zakrivati nejevoljo
b) izvedeti, odkriti: zakrivati komu namero, resnično stanje / članek ne zakriva, da je stanje težko / zakrivati prekupčevalca skrivati
● ekspr. bučne orgle zakrivajo pevca delajo, povzročajo, da ga ni (dovolj) slišati; ekspr. dosti znancev že zakriva zemlja je že mrtvih (in pokopanih); ekspr. zakrivati si oči pred resnico ne hoteti spoznati, priznati jo
    zakriváje :
    zakrivaje si obraz jokati
    zakrivajóč -a -e:
    iti mimo, zakrivajoč si obraz
SSKJ²
zarosíti -ím dov., zarósil (ī í)
brezoseb. krajši čas rositi; porositi: včasih je malo zarosilo / v osebni rabi dež zarosi; pren., knjiž. tolažba je zarosila v njegovo srce
    zarosíti se 
    postati pokrit z drobnimi vodnimi kapljami: očala so se mu zarosila; okno v dvorani se je zarosilo / čelo se mu je zarosilo
    ●     ekspr. zarosile so se jim oči postali so solzni
    zarošèn -êna -o:
    zarošena steklenica; zarošene šipe
SSKJ²
zjasníti2 -ím dov., zjásnil (ī í)
1. narediti, da je kaj brez oblakov: veter je zjasnil nebo; nebo se je zjasnilo; brezoseb. proti jutru se je popolnoma zjasnilo / vreme se je zjasnilo
// knjiž. narediti kaj bolj svetlo: zvezde so zjasnile noč
2. knjiž. narediti kaj (bolj) veselo, vedro: otrok jima je zjasnil življenje
    zjasníti se ekspr.
    postati vesel, veder: prej žalostne oči so se zjasnile / njegov glas se je zjasnil
    ●     ekspr. obraz se mu je zjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. ob teh besedah se mu je čelo zjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen; vznes. pesnik je upal, da se bodo vremena zjasnila da se bodo razmere, okoliščine izboljšale
SSKJ²
dahníti in dáhniti -em dov. (ī á)
1. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dahnil je v očala in jih obrisal; dahni vame! pren., pesn. smrt ji je dahnila v lice; pomlad je dahnila čez polja
// preh., ekspr. zelo tiho izgovoriti: komaj slišno dahne pozdrav; to je bolj dahnila, kot rekla
// preh., ekspr. dati, vdihniti, vnesti: pisatelj je gradivu dahnil življenje
● pesn. dahniti poljub na čelo rahlo poljubiti
2. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: prijeten hlad je dahnil iz gozda; veter dahne z gora / vame je dahnil duh po listju
// knjiž. zadišati: cvetoče akacije so dahnile v sobo; brezoseb. dahnilo je po pomladi
// nedov., nar. zaudarjati: meso že dahne
    dáhnjen -a -o:
    podoba, lahno dahnjena na steno; v sneg dahnjene stopinje
SSKJ²
diadém -a m (ẹ̑)
dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva, načelek: cesarju so prinesli zlat diadem in škrlaten plašč; diadem z diamanti
// temu podoben ženski nakit: v laseh se ji lesketa diadem; bleščeč diadem ji obkroža čelo
SSKJ²
grbánjast -a -o prid. (á)
ki ima veliko grbin: grbanjasta cesta / grbanjasto čelo
SSKJ²
gubánec -nca m (á)
zastar. guba: krilo z gubanci / čelo nabere v gubance
SSKJ²
izbrázdati -am tudi zbrázdati -am dov. (ā ȃ) knjiž.
1. narediti brazde, zorati: izbrazdati njivo
2. narediti brazdi podobne zareze: parnik je izbrazdal morje / čas je izbrazdal njen obraz
    izbrázdan tudi zbrázdan -a -o:
    izbrazdan obraz; izbrazdane planine; čelo, izbrazdano od skrbi; 
prim. zbrazdati
SSKJ²
járem -rma m (á)
1. lesena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, navadno za par živali: jarem tišči, žuli; natakniti volu jarem na vrat; sneti jarem; vpreči žival v jarem; trpi kot žival v jarmu / ekspr. junca sta godna za jarem vožnjo
2. ekspr., navadno s prilastkom nasilna oblast, gospostvo: otresti, znebiti se kolonialnega, tujega jarma; rešiti se turškega jarma; živeti pod jarmom / z oslabljenim pomenom tega leta je padel z njih jarem suženjstva, tlačanstva
// kar omejuje, utesnjuje prostost: pustil je službo, ker se ni mogel navaditi jarma / jarem dolžnosti
// v zvezi zakonski jarem zakonski stan, zakon: siliti v zakonski jarem / skok iz zakonskega jarma zakonska nezvestoba
3. drog za prenašanje bremen: prenašati tovore na jarmih čez ramena; jarem iz bambusa
4. teh. kratek, močen (prečni) nosilec: vpeti zvon v jarem; jarem pri stiskalnici
5. les. gibljivi del jarmenika, v katerega se vpenjajo listi: razporeditev listov v jarmu
// oglat okvir pri ročni žagi: žaga z jarmom
● ekspr. dolarski kapital je vpregel Indijance v svoj jarem jih podredil svojim zakonitostim, koristim; star. kupiti dva jarma volov para
♦ agr. čelni jarem vprežna priprava, ki se da živali na čelo; dvojni ali parni jarem za par živali; enojni ali samski jarem za eno žival; avt. jarem del krmilne naprave, ki omogoča pravilno usmerjanje koles; elektr. jarem feromagnetni del magnetnega kroga, ki je brez navitja; navt. krmilni jarem polkrožna deščica, nataknjena na krmilo
SSKJ²
jêrmen -éna m, mn. stil. jerména s (é ẹ́)
1. trak z zaponko, navadno usnjen: odpel je jermene in snel sedlo; prišiti jermene k nahrbtniku; zapeti, zategniti jermen; narediti luknjice v jermen / čeladni jermen s katerim se pripne čelada; čelni jermen ki se daje na čelo; čezramni jermen; pasji jermen na katerem se vodi pes; jermen za hlače ki drži hlače v pasu
// ozek trak iz usnja sploh: rezati jermene; splesti bič iz jermenov; prevezati z jermenom; jermen za brušenje britve / kupiti nove jermene za čevlje usnjene vezalke
● ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal
2. trak iz usnja ali iz močnega materiala s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: jermen gladko teče; mazati, napeti, sešiti, sneti, speti jermen; nadeti, natakniti jermen na jermenico; konopnen, usnjen jermen / gonilni ali pogonski jermen ki prenaša vrtenje z jermenice na jermenico
♦ lov. sledni jermen dolg pasji jermen, ki se uporablja pri iskanju obstreljene divjadi s psom; teh. členasti jermen narejen iz spetih koščkov usnja; dovajalni jermen za dovajanje obdelovanih predmetov v stroj; klinasti jermen ki ima trapezast prerez; ploščati jermen ki ima nizek in širok pravokoten prerez; vet. podrepni jermen ki se namesti vprežni živini pod rep
SSKJ²
korén1 -a m (ẹ̑)
1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren
// v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen
2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke
3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum
// začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti
4. jezikosl. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede
5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
♦ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti
SSKJ²
kŕčiti1 -im nedov. (ŕ ȓ)
1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: krčiti roke; krčiti in iztezati nogo; prsti se ji krčijo / krčiti roke v pest; mišice se raztezajo in krčijo / krčiti se v dve gubé
// ekspr. delati gube, zlasti na koži: krčiti čelo; lica so se ji krčila
2. ekspr. delati, povzročati krče: lakota mu krči želodec; brezoseb. krčilo ga je po črevesju / krčil in zvijal se je v napadu kašlja
● knjiž., ekspr. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila
    kŕčiti se 
    1. postajati po obsegu manjši: pri sušenju se les krči / to blago se rado krči / ekspr. imetje se mu krči; prihranki se vidno krčijo
    // ekspr. postajati po dolžini manjši: razdalja se je vedno bolj krčila; sence v gozdu se krčijo / dan se krči
    2. ekspr. braniti, obotavljati se: krčil se je izplačati doto; za teh par dinarjev se ne boš krčil / nič se ne krči, kar vzemi
    krčèč -éča -e:
    krčeče se telo
SSKJ²
kúšter -tra m (ú)
ekspr. koder1: imela je lepe črne kuštre / čelo so mu pokrivali kuštri
SSKJ²
ledeník -a m (í)
iz snega nastala velika gmota ledu, ki počasi drsi navzdol: ledenik se topi; alpinisti prečkajo ledenik; snežišča in ledeniki / dolinski, gorski ledeniki
♦ geogr. čelo ledenika spodnji konec
SSKJ²
lepíti in lépiti -im, tudi lépiti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑)
1. z uporabo lepila pritrjevati kako stvar na drugo: lepiti plakate; lepiti tapete na steno, znamke na kuverte; lepiti na podlogo
// z uporabo lepila povzročati, da se kaj sprime, zlepljati: lepiti raztrgane liste v knjigi; lepiti plasti / lepiti kuverte zalepljati / lepiti cigareto s slino zlepljati papirček, v katerega je zavit tobak; njeno delo je, da lepi škatlice z lepljenjem izdeluje; pren. lepiti življenje iz drobcev
2. imeti lepilno lastnost, moč: ta klej slabo lepi; izsušeno lepilo ne lepi več
    lepíti se in lépiti se, tudi lépiti se
    1. s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrjevati na podlago: blato se lepi na podplate; kri curlja iz rane in se lepi na kožo; potni lasje se lepijo na čelo; snežinke se lepijo na steklo; testo se lepi na prste; knjiž. na obrazu mu je lepil prah / ekspr. steza se lepi ob gladki steni
    // zaradi lepljivosti pritrjevati se drug k drugemu: mokri lasje, prsti se mu lepijo
    2. ekspr. kazati veliko čustveno navezanost na koga: dekleta se kar lepijo nanj
    3. knjiž. odlepljati se: tekmovalci se drug za drugim lepijo od skakalnice; kadar je zamahnil, so se muhe v rojih lepile od mrhovine
    ●     ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. od spanca se mu lepijo oči zaradi zaspanosti se mu veke zapirajo; knjiž., ekspr. njene oči se lepijo na stvareh v izložbah nepremično, poželjivo jih gleda; slabš. ali se jim moraš kar naprej lepiti na pete biti v njihovi družbi
    lépljen -a -o:
    odstraniti lepilo, s katerim je bila znamka lepljena
    ♦     les. lepljeni les les, zlepljen iz več plasti; obrt. lepljena obutev obutev, pri kateri je podplat pritrjen z lepljenjem; šport. lepljene smuči smuči, zlepljene iz več plasti; tekst. lepljene preproge preproge, pri katerih so niti lasu na spodnji strani zabodene v tkanino in prilepljene
SSKJ²
mármoren -rna -o prid. (á)
ki je iz marmorja: marmoren kip, steber; marmorna obloga; napis na marmorni plošči / ekspr.: trd, marmoren obraz; črne oči in marmorno čelo
♦ gastr. marmorni kolač pecivo, katerega delu testa je dodan kakav
    mármorno prisl.:
    marmorno bel; to je marmorno hladna lepota
SSKJ²
mlád -a -o tudi -ó prid., mlájši (ȃ á; v pomenu mladičȃ)
1. ki je v prvem obdobju življenja: mlad človek; ljubitelj mladih živali; misliš, da boš zmeraj mlad; moral je umreti mlad; ekspr. rosno mlad / lepo je biti mlad / mlada generacija; pren., pesn. mladi dan; rodilo se je lepo mlado jutro
// ki je v prvem obdobju rasti: hoditi po mladi travi; rastlinice so še mlade in šibke; mlado drevje / mlado rogovje / skriti se v mladem zelenju
2. ki je dosegel potrebno, ustrezno kakovost za uživanje: skuhati mlado kolerabo; jedli so mlad(i) krompir
// ki še nima vseh ustreznih značilnih lastnosti: gnoj je še mlad; mlado kislo mleko / mladi sir
3. ki ima razmeroma malo let; ant. star2: gruča mladih fantov; ima mladega moža; nastop mladih tekmovalcev; njeni starši so še mladi; uči jih mlada učiteljica; po videzu je še mlad / na vrtu se zbira mlada družba / ekspr. mladi starci mladi ljudje z značilnimi znaki starosti; vsega naveličani mladi ljudje / gozd mladih gabrov; posekal je mlado, košato lipo / vznes. svoja mlada življenja so žrtvovali za svobodo
4. značilen za mladega človeka
a) po videzu: njegov obraz je ostal mlad; ima mlado, mehko polt; mlado čelo
b) po učinkovanju, delovanju: ima mlad in močen glas; ekspr. fantje so napeli vse svoje mlade sile
c) po lastnostih: mlade sanje / ekspr. duh razprav je bil živ in mlad / mlad po duhu, srcu
5. v zvezi mladi dnevi, mlada leta mladost: spomini na mlade, srečne dni; mlada leta / že od mladih dni krade; v mladih letih je veliko potoval ko je bil mlad
6. ki obstaja šele malo časa: sreča mladega zakona; mlade družine; njuna ljubezen je še mlada; mlado revolucionarno gibanje
// ki je po času nastanka bližje sedanjosti: mlade kamnine; proučevati mlade zvezde; to gorovje je še mlado / mladi in stari narodi
7. ki je to, kar je, postal šele pred kratkim: mladi gospodar dela popolnoma drugače kot stari; mladi in stari šef se dobro razumeta; mlada gospodinja je izvrstna kuharica
● nar. mladi mesec mlaj; ekspr. mlada kri se rada zabava mladi ljudje; nar. mlada nedelja prva nedelja po mlaju; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; star. mlado leto pomlad
♦ agr. mlado vino vino po končanem vrenju do izločitve droži; geogr. mlado nagubano gorovje; jezikosl. mlada izposojenka
    mládi -a -o sam.:
    mladi odhajajo v mesta; dobiti, imeti mlade mladiče; tam ima dež mlade pogosto dežuje; mlada, pog. ta mlada gospodinji snaha; ekspr. plesalo je staro in mlado vsi so plesali; star. izza mlada iz zamlada; od, zastar. iz mladega od mladosti; 
prim. mlajši
SSKJ²
móker môkra -o stil. -ó prid. (ó ó)
1. polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino; ant. suh: mokri čevlji, lasje; moker rokav; pesek je bil vedno bolj moker in težek; mokra brisača, cunja, obleka; cesta je mokra in spolzka; strehe so mokre; mokra drva nerada gorijo; vse, kar je imel na sebi, je bilo mokro; bil je premražen in moker; biti moker do kolen; ekspr. moker do kože premočen; moker od dežja, potu, rose; obraz, moker od solz; moker kakor miš zelo / slikati na moker omet svež omet / evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo
// ekspr. znojen: obrisati si mokro čelo, lice; od napora je postal moker
// ekspr. solzen: mokro oko / ozrla se je z mokrim pogledom / spominjati se česa z mokrim očesom v joku
2. ki ima veliko vlage, mokrote: moker svet; mokri travniki; mokra tla / moker mraz, veter, zrak
3. nav. ekspr. deževen: mrzel in moker april; mokra jesen; mokre jesenske noči; mokro jutro, poletje, vreme
4. teh. pri katerem se uporablja tekočina: moker tisk; mokro brušenje, čiščenje
● zastar. mokri brat vinski brat, pijanec; publ. mokri element voda; moker sneg mehek, topeč se; ekspr. dokler bo sod moker dokler bo vino v njem; pog. je še moker pod nosom, za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; publ. mokra arena tekmovalni plavalni bazen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; pog. drži se kakor mokra kura boječe, preplašeno
♦ adm. mokri žig žig, pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; alp. mokri plaz plaz mokrega snega, ki v zaplatah pada ali drsi v dolino; elektr. mokri člen galvanski člen, v katerem je elektrolit v tekoči obliki; friz. mokro britje britje, pri katerem se obraz namaže z milnico; grad. mokra montaža montaža, pri kateri se uporablja moker, vlažen gradbeni material; kem. mokra destilacija ločitev snovi in topila z izparitvijo topila; obrt. mokra roba lončarski izdelki; teh. mokra barva
    môkro tudi mokró prisl.:
    mokro gledati; pločnik se mokro sveti / v povedni rabi: na vrtu je še mokro; imeti mokro v čevljih
    ●     ekspr. v sodu je še mokro je še vino
    môkri -a -o, v predložni zvezi môkri in mókri sam.:
    iz mokrega so se vzdigovale megle; na mokrem sedeti; potovati po suhem in po mokrem po kopnem in po vodi; otrok je v mokrem; sejati v mokrem; v mokrem steza ne drži
Število zadetkov: 197