Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Vem, da je bilo o zapisovanju besede občina že nekaj napisanega, pa vendar sem večkrat v dvomih, kateri zapis je pravilen. Prosim za pomoč pri na naslednjih dveh primerih:
Pišem Vam z vprašanjem, povezanim s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika.
Pred kratkim sem se prvič spoznal z besedo "hranivo", ki je naravni govorci jezika ne uporabljamo, zakaj beseda je umetnega izvora in nekako ne odgovarja načelom glasoslovja slovenskega jezika. Zato Vas na tem mestu vljudno prosim, da mi razložite, na podlagi katerih virov ste se odločili, da to besedo uvrstite v besednjak slovenskega jezika. Verjamem, da se kot raziskovalka slovenskega jezika zavedate, da se jezika ne ustvarja, temveč se sledi njegovi notranji naravi in spremembam, ki se v jeziku dogodijo naravno. Ker beseda "hranivo" v naravnem besednjaku nima svojega mesta, ni odgovorno in spoštljivo do govorcev jezika, da to umetno besedo uvrstite v slovar slovenskega knjižnega knjižnega jezika.
Skladno z tem me prav tako zanima, zakaj se beseda "glodavci" črkuje glodavci, ko pa po besedotvornem preverjanju lahko ugotovimo, da bi reč, ki gloda poimenovali glodalo in ne glodavo. Tako živali, ki glodajo, niso glodavci, temveč glodalci.
Škofija s sedežem v Mariboru je skozi zgodovino imela različna imena. Danes je njeno uradno ime Nadškofija Maribor ali Archidioecesis Mariborensis v latinščini. V splošni rabi pogosteje zasledimo poimenovanje v obliki mariborska nadškofija, za katerega sklepam, da se piše z malo začetnico. Kljub temu je v starejših šematizmih Cerkve mogoče zaslediti slednjo obliko kot edino navedeno, zato predvidevam, da je oblika Mariborsko-lavantinska škofija nekoč bila uradni naziv, ki bi se, vsaj takrat, moral pisal z veliko, pa se v samem besedilu teh istih šematizmov ne. Enako je z Ljubljansko nadškofijo.
Obstaja kakšen razlog, zakaj so danes uradna imena škofij sestavljena iz besede (nad)škofija, ki ji sledi kraj, in ne obratno, torej s pridevnikom in občo sestavino? Je mogoče reči, da je katera od teh oblik jezikovno ustreznejša? Kot zanimivost, na krstnih listih iz določenega obdobja je celo zapisana oblika Škofija lavantinska, torej neka tretja različica.
Če že omenjam Lavant, me še zanima, kako to, da ni (bilo) v uporabi slovensko ime te doline, kar bi rezultiralo v Nadškofiji Labot in Labotski nadškofiji, oziroma če je danes primerno v besedilih tako nazivati to zgodovinsko škofijo. Podobno glede Nadškofije Solnograd in Solnograške nadškofije.
Zanima me, kakšen je pravilen zapis imena ulice Šmarješke toplice ali Šmarješke Toplice.
V dilemi sem, kako pravilno zapisati rabo imena in priimka v telefonskem imeniku. Navedla bom primere, sedaj pa me zanima vaše mnenje ali je to pravilno zapisano, da bi bilo poenoteno za celotni imenik.
mag. Novak Janez (vodja oddelka)................01-200-20-20 Bedenk Tjaša........................01-200-20-21 Cirar Miha.............................01-200-20-22 Snoj Leopold.......................01-200-20-23
Ali končaj -евич pri ukrajinskih imenih tipa Malevič obravnavamo enako kot pri ruskih z izpisom govorjenega j?
V rabi se pojavlja zapis skupaj in narazen: koronavirus in korona virus, tudi samostojna korona. Ali so vsi zapisi oziroma rabe pravilni?
Kaj menite o zapisovanju univerzitetnih pedagoških nazivov za imenom in priimkom, dr. Janez Novak, izr. prof., namesto do sedaj uveljavljenega zapisa izr. prof. dr. Janez Novak?
Se pravilno piše kode QR piše z vezajem ali brez? Na predstavitvenem videu Kje pa vas jezik žuli? Prva pomoč iz Jezikovne svetovalnice sem videla brez. Je pika za vprašajem pravilna?
Rad bi vedel, kako pravilno navesti telefonsko številko. SP 2001 ne ponuja nobene razlage glede telefonskih številk.
Vzemimo primer 017123456.
Kako zapišemo »osem ur, pet minut, dve sekundi« s števkami, simbolom pa ločiloma: 8h5'2" ali 8h05'02" (najbrž brez presledkov In najverjetneje ne 08h05'02")?
Zanima me, če je zapis WC-školjka pravilen ali bi ga morala pisati brez vezaja. Ali bi bilo glede na zapisano ustrezno tudi WC-deska in WC-sedež ali delam napako, če razmišljam o teh besedah kot o podrednih zloženkah?
V odgovoru na vprašanje "Zloženke s števnikom: »dvoleten« nasproti »dveleten«" ste podali mnenje v zvezi z uporabo zloženk. Ne strinjam se z mnenjem. Trditev, da neka forma prevladuje, je povsem brezpredmetna, saj se zaradi nepravilne rabe izgublja pravi pomen in s tem slabi jezik. Konkretno, četvero- v sestavljankah vedno pomeni štiri različne dele, medtem ko štiri- vedno pomeni štiri enake dele. Primeroma, čevterokotnik pomeni geometrijski lik s štirimi različnimi koti, medtem ko je štirikotnik geometrijski lik s štirimi enakimi koti. Tozadevno razlago se zlahka najde v Splošnem tehniškem slovarju. Niti najmanjšega razloga ni, da bi se ukinilo tovrstno pojmovanje, zlasti pa ne s tezo o pogostosti uporabe. Podobnih besed, katerih pomen se kar izgublja, je še nekaj. Med njimi sta zanesljivo besedi nihče in nobeden, čeprav sem ravno na ti dve že prejel odgovor z vaše strani, a me nikakor ne prepriča. Tudi tu se pojavi razlaga o pogostosti uporabe in enakem pomenu besed. Pa temu ni tako, nekoč sta imeli besedi različen pomen in morali bi ju obdržali.
Zanima me, kako pišem okrajšano hipoteza1, stično ali nestično: H1 ali H 1.
Velikokrat sem že lahko prebral npr. imel je napredovalo bolezen. Tak način izražanja mi nikakor ne gre v račun in se mi pravzaprav sploh ne zdi sprejemljiv. Veliko bolje bi bilo napisati napredovana bolezen pri tem in tem človeku, čeprav je tudi takšno pisanje še vedno čudno. Edino sprejemljivo se mi zdi, da je npr. bolezen napredovala – je napredovala, napisano S POMOŽNIM GLAGOLOM IN NE KAR BREZ. Pred nekaj deset leti takšnega izražanja in pisanja nisem nikjer zasledil, sedaj pa tako ali tako opažam kronično pomanjkanje celo najosnovnejšega pravopisnega znanja, kolikor bi ga moral imeti vsak, ki je uspešno zaključil osnovnošolsko izobraževanje, žal pa sploh ne gre za kakšne malenkostne napake, npr. popolnoma napačna uporaba predlogov s in z. Sumim, da je s strani stroke ta napredovala bolezen ni požegnana, pa vas zato prosim za pojasnilo.
V medijih se pogosto pojavlja zveza do kam. Na primer v naslovih: Do kam lahko seže rast trgovcev? (Dnevnik), Do kam bo segalo morje? (Delo), Do kam seže podpora slovenskih parlamentarcev? (Večer), Do kam za naš teran (Val 202). Primer s tem prislovnim zaimkom se pojavi tudi v razlagi gesla kam v SSKJ: Pokazal je, do kam naj odkosijo. Je zveza do kam potemtakem enakovredna zvezi do kod?
S kolegi se dostikrat obregnemo ob obliko ženske dvojine; prihajam namreč z Notranjske in v vsakdanji rabi slovenskega jezika uporabljam žensko obliko dvojine (npr. midve sve šle). Za ostale, iz drugih delov Slovenije, je taka raba dvojine nesprejemljiva, sama pa zagovarjam, da je uporaba ženske dvojine stvar narečne posebnosti. Recimo, moja babica prihaja iz okolice Vrhnike, kjer pa sploh uporabljajo posebno obliko dvojine, npr. midve bovi šle. Seveda vem, da taka uporaba slovnično ni pravilna, vendar me zanima, kakšen odnos ima npr. Inštitut Frana Ramovša do tovrstne oblike dvojine v pogovornem jeziku?
Dostopnost
Dostopnost