Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
navdihováti -újem nedov. (á ȗ)
1. dajati navdih: pesnika navdihuje socialno čustvo; pisatelja je navdihovala vera v človeka; povest je navdihoval vojni čas; Goethe se je navdihoval pri Danteju
// dajati pobudo za kaj, vplivati na kaj: tisti, ki navdihujejo tako ravnanje, so se spustili v nevarno igro
2. knjiž. povzročati, vzbujati v kom kaj: njegova usoda jih je navdihovala s sočutjem / navdihujejo ga želje, da bi ji pomagal
    navdihujóč -a -e:
    navdihujoča moč lepote
SSKJ²
negácija -e ž (á)
1. glagolnik od negirati: njegova odločna negacija je vse presenetila; poudarjanje internacionalnosti ne more biti negacija narodnosti / vztrajal je v negaciji vsega
2. publ., v povedni rabi kar kaj negira, zanikuje: zadnja odkritja so negacija dosedanje teorije / njegova poezija je nasprotje in celo negacija klasične
3. publ., s prilastkom nasprotje: možnost, svoboda in njune negacije: nemožnost, determiniranost; ljubezensko čustvo se je spremenilo v svojo negacijo
♦ filoz. negacija logična operacija, s katero se iz danega stavka naredi zanikani stavek; dialektična negacija po Heglu kakovostno spreminjanje razvijajočega se pojava, pri katerem se ohranjajo in hkrati odpravljajo določene lastnosti, značilnosti; negacija negacije po Heglu stopnja v razvoju pojava, v kateri se izraža relativna ponovljivost nekaterih lastnosti nižjih stopenj pojava na višji stopnji; jezikosl. negacija prislov, ki izraža zanikanje; nikalnica; mat. negacija dogodka dogodek, ki se zgodi, če se določen dogodek ne zgodi; negacija izjave izjava, ki zanikuje določeno izjavo; negacija negacije izjava, ki zanikuje drugo, že zanikano izjavo in je enaka prvotni izjavi
SSKJ²
nèizrazljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
1. ki se ne da izraziti: ob teh besedah ga je obšel čuden, neizrazljiv občutek; neizrazljivo čustvo
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neizrazljiva ljubezen je bila v njenih besedah; neizrazljiva očarljivost njegovega vedenja
● njen pogled je top, neizrazljiv brezizrazen
    nèizrazljívo prisl.:
    bil je neizrazljivo lep dan; sam.: poskušal je izraziti nekaj neizrazljivega
SSKJ²
nèizrážen -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni izražen, ni izrečen: med njima je vladalo tiho, neizraženo čustvo / mučil ga je neizražen dvom
SSKJ²
nejevólja -e ž (ọ̄)
kratkotrajno čustvo človeka, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen: ob sinovih besedah je očeta obšla nejevolja; izraziti nejevoljo nad kom; kazati nejevoljo / nejevolja se mu bere na obrazu; le s težavo je premagoval nejevoljo / spravljati koga v nejevoljo / z nejevoljo je privolil nerad
SSKJ²
nevólja2 -e ž (ọ̄)
kratkotrajno čustvo človeka, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen; nejevolja: ob sinovih besedah ga je obšla nevolja; izražati, kazati nevoljo / nevolja se mu bere na obrazu / z nevoljo ji je dovolil, da gre nerad
● zastar. zadela jih je nevolja nesreča; nar. vzhodno biti v nevolji v neprijetnostih, težavah
SSKJ²
nèzadoščênost -i ž (ȅ-é)
knjiž. nezadovoljenost: to čustvo izvira iz njegove duhovne nezadoščenosti
SSKJ²
néžnost -i ž (ẹ̄)
lastnost, značilnost nežnega človeka: nikoli ne pokaže svoje nežnosti; vedeli so za njeno nežnost do otrok / nežnost besede, nasmeha, pogleda / obšlo ga je čustvo nežnosti
// milo, zelo prijazno vedenje, ravnanje: materina nežnost do otrok
// mn., ekspr. erotično ljubkovanje: želela si je njegovih nežnosti; obsipal je svoje dekle z nežnostmi
SSKJ²
niánsa -e ž (ȃ)
1. vsaka od različnih barv iste barvne osnove; odtenek: na sliki je opaznih sedem nians modre barve; rumena barva v tej niansi mi ni všeč / med rdečo in rumeno barvo je dosti nians / barvna niansa / ekspr. letos so moderne svetle nianse svetle barve
2. vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste; odtenek: svetlobna niansa; ta ton, vonj ima dosti nians / med lepim in grdim je veliko nians
3. navadno s prilastkom zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje; odtenek: v njegovem glasu je zaznal nianso strahu, upornosti / dati besedi posebno nianso pomenski prizvok
4. vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava; odtenek: beseda je dobila novo pomensko nianso / politične nianse v stranki
// zelo majhna sestavina, značilnost česa: pozna marsikatero nianso človeške duševnosti; prevodu ni uspelo ohraniti vseh nians originala
5. vrsta, sorta: prišli so ljudje različnih nazorskih nians; klerikalizem blažje nianse
6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za nianso izraža zelo majhno stopnjo: ta barva je za nianso pretemna; danes je za nianso bolje
SSKJ²
občútek -tka m (ȗ)
1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek
2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom
3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam
5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; pog. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati
6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom
● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju
SSKJ²
občutljáj tudi občútljaj -a m (ȃ; ȗ)
zastar. čustvo, občutek: razodeti svoje občutljaje
SSKJ²
obúp -a m (ȗ)
močno čustvo človeka, ki ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: obšel ga je obup; spraviti v obup; novica ga je navdala z obupom; ekspr.: lotil, polastil se ga je obup; izbruhi jeze, obupa
// nav. ekspr. stanje, ki je posledica tega čustva: iz obupa je začel piti; v obupu si je vzel življenje
● ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; ekspr. do obupa pusta pokrajina zelo
SSKJ²
obžalovánje -a s (ȃ)
1. neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: ni skrival svojega obžalovanja; globoko, iskreno obžalovanje; ekspr. grenko obžalovanje / čutiti, imeti, izražati obžalovanje
2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: predajati se obžalovanju; obžalovanja vreden dogodek, spor / ekspr. to je človek, vreden vsega obžalovanja pomilovanja
● ekspr. živi v obžalovanja vrednih razmerah zelo slabih
3. publ. nezadovoljstvo, nejevolja: vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa / poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z obžalovanjem
SSKJ²
odtének -nka m (ẹ̑)
1. vsaka od različnih barv iste barvne osnove: dobro ločiti odtenke; barva je spremenila odtenek; rožnati odtenki; odtenek rumene barve; modra barva raznih odtenkov, v več odtenkih; rjavi lasje z bakrenim odtenkom / barvni odtenek / ekspr. letos so moderni svetli odtenki svetle barve; stene v temnih odtenkih temnih barvah
2. vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste: zvočni odtenki; odtenek glasu; odtenki svetlobe; vonj ima več odtenkov / med lepim in grdim je veliko odtenkov
3. navadno s prilastkom zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: strogosti je bil primešan odtenek žalosti; gledati koga z odtenkom spoštovanja; odtenek nejevolje, ravnodušnosti, užaljenosti v glasu
4. vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava: obvladati vse odtenke jezika; beseda je dobila nov pomenski, stilni odtenek / politični odtenki v stranki
// zelo majhna sestavina, značilnost česa: v prevodu so se ohranili tudi vsi odtenki izvirnika; v drugem delu vaje se je dirigent posvetil odtenkom; njegova zadnja zgodba ima neke nove odtenke
5. ekspr. vrsta, sorta: tam se zbirajo begunci vseh odtenkov
6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za odtenek izraža zelo majhno stopnjo: za odtenek manj bel; niti za odtenek ni boljši / biti za odtenek za drugimi sošolci
// v zvezi do odtenka izraža zelo veliko stopnjo: otrok jo razume do odtenka natančno / gnati stvar do zadnjega odtenka; rahločutna do skrajnih odtenkov
● to je dalo dogodku skrivnosten odtenek prizvok
SSKJ²
odzrcáliti -im dov. (á ȃ)
knjiž. pokazati, izraziti: njen obraz je odzrcalil vsako čustvo; v drami se je odzrcalila avtorjeva doba
    odzrcáliti se 
    pojaviti se kot odsev: luči so se odzrcalile v jezeru
SSKJ²
odživéti -ím dov., odžível (ẹ́ í) ekspr.
1. prenehati dejavno živeti: zavedal se je, da je že odživel in da mu preostane le še životarjenje
// umreti, odmreti: dolgo je živela in nazadnje odživela; pren. to čustvo v njem je že davno odživelo
2. preživeti: vsakdo ima pred seboj dneve, ki jih mora tako ali drugače odživeti
    odživèl in odživél -éla -o star.:
    življenje s starim, odživelim človekom
SSKJ²
ôhati -am nedov. (ō ȏ)
ekspr. z oh izražati čustvo: zlovoljno je ohal in se kremžil od bolečin
SSKJ²
osáma -e ž (ȃ)
knjiž. stanje osamljenega; osamljenost1: zboleti od osame in žalosti; ekspr. presojati svet iz samozadovoljne osame / obšlo jo je čustvo osame / živeti v osami osamljeno
// glagolnik od osamiti; osamitev: osama kužnega bolnika
SSKJ²
pánj -a m (ȃ)
1. zaboju podobna priprava za bivanje čebel: čebele letajo iz panja; v panju brenčijo, šumijo čebele; panj čebel; v dvorani šumi kakor v panju; v pristanišču je bilo živo kot v panju / čebelni panj
// čeb. biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; čebelja družina: panj roji; dodajati panjem matice
2. nerazsekan večji kos debla: na ognjišču so goreli panji; daj še dva panja na ogenj
● iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
// po podiranju drevja preostali del debla; štor: izkopati, ruvati panje; stal je kakor panj
♦ čeb. eksportni panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče; nakladni panj iz naklad; les. prodati les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana
SSKJ²
pátos -a m (ȃ)
pretirano navdušenje, pretirana vznesenost: odigrati vlogo brez patosa; s patosom je pripovedoval o svojih uspehih; deklamatorski patos; ekspr. nabrekel patos / ekspr. vse čustvo je bilo le sentimentalen patos
Število zadetkov: 408