Slovenski pravopis ima, tako so nas učili, v abecedi tri šumnike – č š ž. Po raztrosu pokojnika, ki ima v priimku ali imenu enega od šumnikov, polovica strešice na spominski ploščici odpade. Ker me o spremembi zapisa ni nihče predhodno obvestil, je bil to zame šok. Vsi dokumenti z uradnimi podatki so bili dostavljeni iz KP ŽALE. Ko sem protestirala glede zapisa, so mi pojasnili, da ima za moj oziroma osebni priimek mojega pokojnega moža, avtorske pravice spoštovani arhitekt gospod Marko Mušič. Pridobila sem mnenje odvetnika, ki mi odgovarja, da nihče ne more pridobiti avtorskih pravic nad osebnimi imeni in priimki. Razumem, da ima avtorske pravice za obliko spominskega parka, obliko ploščic, ki so lahko okrogle, kvadratne, trikotne itd. Le kdo ima pravico dodeliti tretji osebi, da spremeni slovenska imena in priimke. Nisem edina prizadeta, ampak še stotine drugih živih sorodnikov, ki so se odločili za raztros pokojnika in ima v imenu ali priimku Č Š Ž. Zapisan je pravilno le mehki ć. Ko obiščem spominski park, imam občutek da sem na pokopališču nekje na Slovaškem in ne sredi Slovenije. Slovenci se za svoj pravopis borimo že stoletja, ko pa smo končno samostojni, anomalije tiho trpimo. Verjetno ne bom dočakala kakšno spremembo, za nami pa so naši potomci, ki so ravno tako prizadeti. Torej vprašanje je, kdo lahko spreminja naša osebna imena in priimke brez našega soglasja?
Zadetki iskanja
Ali v spodnjih primerih navedkov pišemo piko za zaklepajem ali pred narekovajem zgoraj? Imena avtorjev v oklepaju so sicer izpisana. Ali morda obstaja kakšna druga rešitev? Zgledovala sem se po primeru v SP, str. 49/445: -- 5. dodatke pišočega v citiranem besedilu: Kritik pravi dobesedno: »Glavno je, da ima kaj povedati; besede, oblike bodo sledile same« (podčrtal K. Š.). --
-- »Gojmir Anton Kos je v slovensko umetnost vnesel profesionalno zavest o slikarstvu, ki se kot praksa prične in konča z umetniškim delom in natančno opredelitvijo tiste funkcije, ki jo to delo ima v prostoru in času, v katerem nastaja« (J. M.). Za slikarja, ki se je šolal ... -- ... ter »po razpadu skupine leta 1971 kot edina v Ljubljani nadaljevala tradicijo konceptualizma, kar se je v njunih delih ohranilo tudi po prehodu k videu« (M. C.). -- »Ko se je v sedemdesetih v Sloveniji zgodila prekinitev političnega na področju filma, smo političnost na novo ustvarili v osemdesetih letih na področju umetniškega videa« (M. G.). -- ... pri čemer nazorno pokaže, »da gre pri umetnostni reprezentaciji za fizični in mentalni prostor, ki ju ni nikoli moč popolnoma razdvojiti« (I. Š.).
Zanima me, ali je pravilno srcelom ali srcolom. Sklepal bi, da mora za glasovi, ki poznajo preglas (c č ž š j), biti medpona -e-, a glede na besedo picopek, ki jo najdemo tudi v pravopisnem slovarju, to očitno ne drži povsem.
Zanima me besednovrstna pripadnost besede lepo v primeru
Lepo je, da se me spominjaš.
Končniški naglas mi daje vedeti, da gre za prislov, hkrati pa se sprašujem, ali se ta ugotovitev sklada z dejstvom, da odvisnik opravlja vlogo osebka.
Sprašujem predvsem zato, ker želim povedkovo določilo stopnjevati. V tem primeru ni težave (Še lepše pa bi bilo, če bi me obiskal.)
Kaj pa: Pomembno je, da se zavedamo preteklosti. (Zavedanje (o) preteklosti je pomembno.) Še pomembneje je, da se iz nje tudi česa naučimo. (Učenje iz preteklosti je še pomembnejše.)
Trije šumniki (č, š in ž), trije sičniki (c, s in z). V slovenščini pa obstaja tudi šumnik dž. Ali bi lahko rekli, da je dz sičnik, ki je povezan s šumnikom dž?
Pri branju novinarske novice so se oglasili prebivalci Goričkega, ki se jim pridevniška oblika goričanski zdi tuja, saj uporabljajo obliko gorički. Kakšno je vaše mnenje?
Zanima me, kako se pravilno deli besedo nekakšnega, če jo moramo deliti pri -kš-. Nekak-šnega ali nekakš-nega? Pravilnejše se mi zdi prvo, vendar to ne zadosti pravilu, da mora biti v drugi vrstici zlog, na katerega se začne neka beseda. Na šne- se ne začne nobena knjižna beseda.
Ali se vam zdi pravilno sloveniti ime Bartolomeu Dias v Bartolomeu Diaz? To je najpogostejša varianta v Gigafidi, sicer ne z velikim naskokom. Ampak ali ne bi v tem primeru moral sloveniti oboje, torej: Bartolomej Diaz?
Zanima je, zakaj se prvi del imena kitajskega podjetja Xiaomi Corporation izgovarja: "šaumi"? Ne zveni namreč ravno angleška izgovorjava (na podlagi prevoda iz kitajščine v angleščino), medtem ko se drugi del (corporation) izgovori 'normalno' po angleško. Ali se morda prvi del tako izgovori v kitajščini in se je izgovorjava ohranila? Ali kako drugače?
Zanima me, kako imenujemo prebivalce mehiškega mesta Oaxaca.
Prav tako me zanima oblika pridevnika. Je pravilno oaxaški? Na primer: oaxaška hrana.
Gora Mengore pri Tolminu me že nekaj časa muči s svojim imenom. Spraševal sem po Turističnih agencijah tam okoli in sem dobil razlago za izvor tega imena v besedni zvezi 'med goram', kar pa me ni prepričalo. In spomnil sem se na Menino planino, iz katere bi lahko dobil kakšen namig (npr. Menina gora). Poklical sem agencijo v Celju in prejel odgovor, da se je planina prvotno imenovala Menišna gora, ker so na njej menihi benedektinci zgradili cerkev, z opustitvijo š-ja, je nastala Menina. Zelo razumljivo in logično.Torej Mengore nimajo nič z Menino (za kar sem sklepal, da bi bilo lahko tudi lastno ime.) Kaj vi menite o imenu Mengore?
Zanima me, zakaj je pri pridevnikih srednjega spola ednine končnica včasih na -e (moje, tvoje, rdeče ...) namesto na -o (njegovo, njihovo, modro ...).
V medijih se pojavlja manjša zadrega glede pravilnega naslova britanskega princa Harryja. Je vojvoda Sussexški, Susseksški ali Susseški? In ali je v izgovorjavi dovoljeno "saseški", ali mora biti "sasekški"?
Zanima me, od kod pri sklanjanju besede mačo pride odklon od norme pri orodniku edine in tvorjenju svojilnega pridevnika, saj SP navaja orodnik z mačom, svojilni pridevnik pa mačov, glede na normo pa bi morala biti v tem primeru končnica -em oziroma -ev, kot kažejo na primer Boccaccio - z Boccacciem, Boccacciev; pončo - s pončem, gavčo - z gavčem, gavčev ...
Kako tvorimo vrstne pridevnike na -ški in -ski za slovenske in tuje besede, kakšna so pravila? primeri: Sidney (opera) Umag (zaliv) Moskva (trg) Greenwich (čas) Cambridge (univerza) Adlešiči (industrija) Etna (pepel) Freising (spomeniki)
Spoštovani, najprej bi rad pohvalil vašo Jezikovno svetovalnico, ki lahko vsakomur pomaga pri reševanju pravopisnih problemov, na katere naleti pri svojem delu.
Zanima me, kdaj bo naš pravopis poenotil zapisovanje različnih stopinj. Zdaj namreč zahteva, da temperaturne stopinje pišemo nestično (na primer 25 °C za 25 stopinj Celzija), vse druge stopinje, tudi geografske, pa stično (na primer 25° s. g. š. za 25 stopinj severne geografske širine). To je še posebej moteče, če v besedilu ali preglednici nastopajo različne stopinje skupaj. Otrokom v šoli, na primer, ni mogoče razložiti, od kod te razlike. Dodatno zmedo povzročajo tudi razlike med Slovarjem slovenskega knjižnega jezika, kjer so tudi temperaturne stopinje zapisane stično (na primer pri geslih Celzij in stopinja), in Slovenskim pravopisom, kjer so zapisane nestično. Še več: pri geslu stopinja so najprej navedene stično (–20°), nato pa še nestično, skupaj sCelzijem« (5 °C).
Ali to pomeni, da je dejansko pravilo za zapisovanje stopinj takole: stopinje brez navajanja njihove vrste (brez opredelitve, pojasnila) pišemo stično (na primer: Zunaj je 25°. Ena od koordinat mesta je 25°.), z navajanjem njihove vrste pa nestično (na primer: Zunaj je 25 °C. Ena od koordinat mesta je 25 °s. g. š.)? Moj predlog je, da se znak za vse vrste stopinj glede na število piše stično in glede na opredelitev (pojasnilo) nestično (torej temperatura 5° C, lega 15° s. g. š., potres 7° MCS itd.).
Pri glasbi rajši rabimo instrument ali inštrument? Nekateri trdijo, da instrument pomeni orodje in inštrument pomeni glasbilo. Je res? Če bi bilo tako, bi bilo pravilno samo inštrumentalna glasba, inštrumentacija, inštrumentalist itd. ... SSKJ ne razlikuje.
Zanima me, če je v slovenščini pravilen zapis imena za deklico Renee ali Renée oz oba in pa kako se ime pravilno sklanja. Koliko oseb zenskega spola z tem imenom ze v Sloveniji?
Lepo vas prosimo za vaše mnenje o tem, katero ločilo – pomišljaj, poševnico ali vejico – bi bilo najboljše uporabiti v spodnjem primeru. Gre za to, kako na časovni premici ali pa v tabeli zapisati okvirne letnice, ko se je nekaj zgodilo. V glavnem besedilu bi lahko na primer zapisali, da je Korint obiskal okoli leta 50 do 52 n. št. oziroma da je bila njegova knjiga objavljena okoli leta 60 ali 61 n. št. Problem nastane pri zapisu tega dogodka na časovni premici oziroma v tabeli, kjer je prostor omejen in ni možen daljši zapis, zato se sprašujemo, katera rešitev bi bila najboljša.
Ok. 50–52 n. št ali Ok. 50/52 n. št
Ok. 60–61 n. št. ali Ok. 60/61 n. št. ali Ok. 60, 61 n. št.
Nam se nekako zdi najbolj smiseln zapis s pomišljajem. Kljub temu se poraja vprašanje, ali je pomišljaj upravičen, saj se omenjeno ni odvijalo v obdobju od enega do drugega leta, ampak se je zgodilo enkrat v navedenem obdobju. Zanimiv se nam je zdel tudi zapis s poševnico. Ker pa poševnica lahko sporoča "del enega in drugega leta", se pri tej rešitvi pojavlja vprašanje, ali bi se res razumelo kot "oziroma". Najlepša hvala za pomoč.
Zanima me pri izgovorjavi besede verzolog, kako se izgovori pravilno ta zadnji g, kot g ali kot k?
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »
Dostopnost