Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
štór -a tudi štòr štôra m (ọ̑; ȍ ó) 
  1. 1. po podiranju drevja preostali del debla: štori so moleli iz zemlje; izkopati, izruvati štor; iz štorov so pognale mladike; zasadil je sekiro v štor; usedel se je na štor; grčav štor; trhel, votel štor; kaj stojiš kakor štor / bukov, hrastov štor / drevesni štor
  2. 2. zelnato steblo, zlasti pri zelju, ohrovtu: porezane zeljne glave je obrnila s štori navzgor / zeljni štor
    ●     pog. klobuk jurčka je bil črviv, štor pa ne bet
  3. 3. slabš. neroden, okoren človek: to ti je pravi štor; ne bodi tak štor / kot psovka umakni se, štor nerodni
SSKJ
zabíti -bíjem dov., zabìl (í ȋ) 
  1. 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko
  2. 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho
    // ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik
  3. 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti
  4. 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo
  5. 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura
  6. 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo
  7. 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil
  8. 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka
  9. 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil
    ●     žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti
    zabíti se 
    1. 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča
      // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje
    2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige
    3. 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom
    zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo  trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti
    zabít -a -o 
    1. 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata
      ●       ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito
      ♦       grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko
    2. 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi
    3. 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti
SSKJ
búkov -a -o prid. (ú) 
  1. 1. nanašajoč se na bukev: bukov les; bukov žir; bukovo listje / bukov gozd / bukov parket; kuriti z bukovimi drvmi; bukovo pohištvo / bukova goba kresilna goba; zabit kot bukov štor zelo
  2. 2. ekspr. neroden, okoren: fant je še ves bukov in boječ; kako si bukov!
  3. 3. nar. zahodno ki je iz grobega blaga: bukov jopič
SSKJ
oprávek -vka m (ȃ) 
  1. 1. kar kdo opravlja
    1. a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku
    2. b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja
  2. 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da
    1. a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali
    2. b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom
      // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja
  3. 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek
  4. 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku
    ●     kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval
SSKJ
spotakníti in spotákniti -em dov. (ī á) povzročiti, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: spotakniti nasprotnega igralca, sošolca; spotakniti koga z nogo, s palico
    spotakníti se in spotákniti se 
    1. 1. pri hoji, teku z nogo zadeti ob kaj: deklica se je spotaknila in padla; spotakniti se ob kamen, štor / konj se je v diru spotaknil / s smiselnim osebkom v dajalniku na stezi se mu je spotaknilo; pren., ekspr. v svojem prizadevanju se je večkrat spotaknil
    2. 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izraziti svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: v članku se je spotaknil ob nekatere besede; ženske so se spotaknile ob njeno obleko, nad njeno frizuro; večkrat se je spotaknil obenj; ni storil nič takega, ob kar bi se kdo mogel spotakniti
    3. 3. ekspr. narediti moralno neprimerno dejanje: samo enkrat se je spotaknil, pa mu nočejo pomagati / vsi so jo zalezovali, ni čudno, da se je spotaknila
      ●       ekspr. povsod se človek spotakne ob kak tabu, kako težavo naleti nanj, nanjo; ekspr. ob tej besedi se pri branju zmeraj spotakne se mu zatakne
SSKJ
čòk čôka m (ȍ ó) 
  1. 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno
    // stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu
    // nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke
  2. 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja
  3. 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok
    ♦     arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu
SSKJ
črvojéden -dna -o prid. (ẹ̄) 
  1. 1. razjeden od črvov; črviv: črvojeden štor; črvojedna skrinja
  2. 2. star. ničvreden, slab: črvojedna literatura
SSKJ
neróden -dna -o prid., neródnejši (ọ́ ọ̑) 
  1. 1. ki pri gibanju, hoji, opravljanju zlasti fizičnega dela ne ravna tako, kot se pričakuje: nerodna je in vse pokvari, razbije; kako si neroden; fant ni za ta poklic, je preveč neroden; ne bodi tako neroden; pri telovadbi je zelo neroden; neroden je kot štor; tako je nerodna, da še gumba ne zna prav prišiti / neroden plesalec
    // ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: fant je še neroden; pri predstavljanju je bil preveč neroden; v ženski družbi je precej neroden / ekspr. pripovedovati nerodne šale neprimerne, neumestne
  2. 2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
    1. a) dobro namenu: nerodni čevlji; nerodni stoli; nerodno ležišče
    2. b) estetskemu videzu: velik, neroden človek / spoznal ga je po nerodni hoji / z nerodnimi črkami je napisal svoje ime
  3. 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki povzroča neprijetnosti, težave: to je res nerodna zadeva; nerodno dejanje, vprašanje / pot je strma in nerodna slaba
    // nenadoma se je znašel v zelo nerodnem položaju mučnem, zoprnem
    ●     ekspr. takrat smo preživljali nerodne čase hude, težke; star. fant ni nerodne glave je bister, pameten; ekspr. potrpi z njim, je pač v nerodnih letih v puberteti
    neródno 
    1. 1. prislov od neroden: nerodno hoditi; tako nerodno je padel, da si je prebil čelo
    2. 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugoden občutek: bilo mu je zelo nerodno, ko so govorili o njem; ko ga je zagledala, ji je postalo malo nerodno
      ●       star. te besede so ji šle nerodno iz ust nerada, težko je to povedala; star. prišli smo precej nerodno ob nepravem, neprimernem času; sam.: narediti, reči kaj nerodnega; po nerodnem je razbil kozarec
SSKJ
pánj -a m (ȃ) 
  1. 1. zaboju podobna priprava za bivanje čebel: čebele letajo iz panja; v panju brenčijo, šumijo čebele; panj čebel; v dvorani šumi kakor v panju; v pristanišču je bilo živo kot v panju / čebelni panj
    // čeb. biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; čebelja družina: panj roji; dodajati panjem matice
  2. 2. nerazsekan večji kos debla: na ognjišču so goreli panji; daj še dva panja na ogenj
    ●     iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
    // po podiranju drevja preostali del debla; štor: izkopati, ruvati panje; stal je kakor panj
    ♦     čeb. eksportni panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče; nakladni panj iz naklad; les. prodati les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana
SSKJ
prelòm -ôma m (ȍ ó) 
  1. 1. glagolnik od prelomiti: prelom veje / kostni prelom; prelom lobanje / prelom dane besede, prisege / prelom s preteklostjo; ta knjiga pomeni popoln prelom s pesniško tradicijo / družbeni, idejni, kulturni prelom
  2. 2. mesto, kjer kaj ni več (popolnoma) zraščeno, skupaj: štor se je na prelomu svetil / v zidu so se videli globoki prelomi razpoke
  3. 3. ekspr. kraj, prostor, kjer kaj (nenadoma) preide v kaj drugega: njihova kmetija leži na prelomu doline
  4. 4. ekspr., navadno s predlogom čas, ko kaka doba preneha obstajati in se začne nova: bilo je na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja; ob prelomu starega veka v srednji vek / v prelomu časa
  5. 5. min. videz prelomne ploskve: vrste preloma / iverasti prelom značilen za drobnozrnate snovi; neravni prelom pri katerem ploskev zaradi različne debeline posameznih zrn ni ravna; školjkasti prelom
    ♦     alp. ledeniški prelom prečna razpoka v ledeniku, nastala zaradi vzpetine na dnu ledeniške doline; anat. odprti prelom kosti pri katerem kost predre kožo; geol. prelom premaknitev skladov iz prvotne lege; mesto preloma; tisk. prelom oblikovanje stolpcev v strani (časopisa, knjige)
SSKJ
razkláti -kóljem dov., razkôlji razkoljíte (á ọ́) 
  1. 1. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov: razklati klado, štor; močno je udaril in poleno se je razklalo / razklati na dvoje, na pol
  2. 2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je razklala vrh drevesa; z nožem razklati lubje; brezoseb. smreko je razklalo; pren., ekspr. slepeč blisk je razklal nebo
  3. 3. nav. ekspr. ločiti v dele, skupine: taka politika bo stranko razklala; zaradi sporov se je organizacija razklala / razklati se v dva tabora
  4. 4. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: tuljenje sirene je razklalo tišino / približujoči se koraki so razklali mir
    ●     ekspr. ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce preveč jo bo prizadelo; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkolješ sploh ne
    razklán -a -o 
    1. 1. deležnik od razklati: razklano deblo; čez pol razklana ladja
    2. 2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razklan človek; biti, postati razklan / duševno, notranje razklan; ekspr. bil je sam v sebi razklan
      ●       ekspr. odgovoril je z razklanim glasom hripavim, drhtečim
SSKJ
trhljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. redko trohljiv: trhljiv les
  2. 2. zastar. trhel: trhljiv štor
SSKJ
paróbek -bka m (ọ̑) 
  1. 1. po podiranju drevja preostali del debla; štor: iz parobkov so pognale mladike; zasaditi sekiro v parobek; sedeti na parobku
  2. 2. knjiž. rob, obrobje (gozda): priti na parobek / parobek gozda
SSKJ
smolník -a m (í) 
  1. 1. smolnata bakla: svetiti s smolniki
    // nekdaj smolnata borova trska za razsvetljavo: prižgati smolnik
  2. 2. nar. vzhodno smolnat borov štor: sekati smolnike
    ♦     petr. steklasta predornina s smolastim leskom
SSKJ
štórast -a -o prid. (ọ̄) slabš. neroden, okoren: štorast človek; v družbi je precej štorast; štorast kot medved zelo
// štorasti čevlji; spoznal ga je po štorasti hoji / štoraste noge / izmislil si je zelo štorast izgovor slab
// kot psovka štor štorasti
    štórasto prisl.: štorasto je opletal z rokami
SSKJ
trohnív -a -o prid. (ī í) star. trohljiv: trohniv les; trohnivo telo / trohniv štor trhel
SSKJ
trohnôben -bna -o prid. (ó ō) nanašajoč se na trohnobo ali trohnenje: trohnobni proces / trohnoben vonj / trohnobna klet / trohnoben štor trhel
SSKJ
zasékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti zarezo, odprtino v kaj: zasekati deblo, drevo; zasekati smreko, da cedi smolo
    // z udarcem, udarci priti z ostrim predmetom kam: močno je udaril, da je zasekal v spodnjo plast / zasekati s srpom v krtino
  2. 2. z udarcem narediti, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekati sekiro v tnalo / zasekati lopato v ilovico
  3. 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti kaj: zasekati letnico, znamenje v skorjo; zasekati luknjo v led / zasekati prehod skozi goščavo; zasekati stopnice v hrib / s sabljo zasekati komu rano; pren., ekspr. krivica mu je zasekala globoko rano
    // brezoseb. začutiti ostro bolečino: zasekalo ga je v križu; ob novici jo je zasekalo v srcu
  4. 4. ekspr. ostro, kratko udariti: zasekati s sabljo proti komu / zasekati s palico po tleh
  5. 5. ekspr. zaradi sile, ostrine priti, prodreti v kaj: zobje zasekajo v suh kruh / sekalci se mu od nestrpnosti zasekajo v spodnjo ustnico
  6. 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: žvižg zaseka bližje / v tišino zaseka strel
  7. 7. ekspr. rezko, odločno reči: ni res, je zasekal oče
    ♦     voj. zasekati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti sovražniku, narediti poti težje prehodne
    zasékati se 
    1. 1. zmotiti se pri sekanju: tesar se ni zasekal
    2. 2. ekspr. nenadoma, silovito priti, vriniti se kam: četa se je zasekala med sovražnikove enote; s konjenico se zasekati kot klin med upornike
      // nenadoma, silovito se pojaviti kje: v temo se zaseka svetloba žarometov / misel se zaseka vanj
    zasékan -a -o: v štor zasekana sekira
    ●     ekspr. zasekano govorjenje govorjenje, v katerem so besede, stavki izgovarjani z ostrimi premori
SSKJ
máhnat -a -o prid. (ȃ) porasel z mahom: mahnat kamen, štor; mahnata veja
SSKJ
speréti -ím dov. (ẹ́ í) star. sprhneti, strohneti: štor speri; vse je segnilo ali sperelo
Število zadetkov: 27