Fran > SSKJ

1. 1. dati pismeno naročilo komu, naj plača naslovniku določeni znesek za naročnikov račun: podjetje je zahtevani znesek že nakazalo / nakazati denar po pošti, preko banke / naročnino nakažite na naš žiro račun
2. 2. na splošno, v obrisih spregovoriti o čem, predstaviti kaj: nakazal je nekaj možnosti sodelovanja; govornik je probleme samo nakazal, razčlenil jih pa ni / namen uvoda je zlasti nakazati vsebino govora / publ. na kongresu so nakazali celo vrsto pomembnih problemov so jih obravnavali, so govorili o njih
   // narediti, predstaviti kaj le v glavnih, osnovnih črtah, potezah: pokrajino na sliki navadno samo nakaže / skalovje je nakazal s kamenjem in mahom
3. 3. z določenim znakom, znamenjem opozoriti na kaj: nakazati spremembo smeri / motorist je z roko nakazal smer / nakazati pomene besed s črkami
   ♦ lov. žival nakaže zadetek iz značilnega giba se vidi, da je bila zadeta
4. 4. dati podatke, informacije, iz katerih se da kaj predvidevati: ti dosežki so nakazali nadaljnji razvoj panoge / nakazati rešitev matematične naloge

nakázan -a -o: v predavanju nakazane probleme so v debati podrobno obdelali; tretji korak je samo nakazan; prejeti nakazano vsoto denarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
   // napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
   // iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
   // napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
   // napraviti balkonu streho
   // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
   // dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost
2. 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
   1. a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
   2. b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
      // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
3. 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
4. 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
   // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo
5. 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
6. 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
   ● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
   ♦ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad

napráviti se 
1. 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je
   // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila
2. 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl
3. 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki
   ● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo

naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: njegovi sodelavci niso neumni; ni neumen, le učiti se mu ne ljubi; preveč je neumen za šolo; neumen je kot noč, nizko kot tele zelo
   // ekspr. za krajo ni neumna zna spretno krasti
   // kot psovka gos neumna
   // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: neumen obraz; neumne oči / neumen odgovor
2. 2. ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo: vsak neumen otrok bi se pametneje odločil; mlad je še in neumen; človek je v teh letih najbolj neumen / ekspr.: bil je tako neumen, da mu je zaupal; ni tako neumen, kot se dela / ekspr.: neumen si, če ne izkoristiš priložnosti izkoristi jo; nisem neumen, da bi šel ne bom šel
   // kot psovka kaj si pa šel, tepec neumni; kot vzklik človek neumni, zdaj je prepozno
   // ki izraža tako ravnanje: neumen nasvet; neumna odločitev / ekspr.: neumne knjige; neumne misli
3. 3. ekspr. duševno bolan, duševno nerazvit: kaj si neumen, da tako kričiš; bil je ravno toliko neumen, da ga niso mogli poklicati na odgovor; smejal se je, kot da bi bil neumen; uči se kot neumen zelo
4. 4. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves neumen je od veselja; zaradi tekme je čisto neumen
5. 5. ekspr. neprimeren, neustrezen: neumna navada; te pentlje na obleki so prav neumne; osebe v drami imajo neumna imena / imel sem same neumne izdatke
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: spravi te neumne karte; neumne težave; neumno naključje
6. 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima neumno srečo; obšlo ga je neumno veselje / pripoveduje neumne laži
   ● pog. naredil se je neumnega in ga ni pozdravil kot da ga ni videl, opazil; kot da ga ne pozna, ni spoznal; pog. naredi se neumnega in vprašaj kot da nič ne veš; pog., ekspr. neumen je na avtomobile zelo rad jih ima; pog., ekspr. neumen je na ženske ima veliko slo po ženskah; ekspr. še neumna žival skrbi za svoje mladiče nerazumna; ekspr. neumna leta puberteta; ekspr. neumno vreme zelo spremenljivo, nestalno; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti

neúmno prisl.: neumno govoriti, se smejati, svetovati; neumno dober je do sorodnikov; neumno začuden obraz / v povedni rabi: neumno bi bilo, če bi se dali obkoliti; ni neumno, če greš

neúmni -a -o sam.: neumni ne upoštevajo dokazov; govoril je same neumne; po neumnem je zapravila ugled

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati: obdelati ledino; obdelati nove površine zemlje; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji
2. 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost: obdelati kamniti blok, deblo; obdelati z dletom; površinsko obdelati; ročno, strojno obdelati
   // žarg., s širokim pomenskim obsegom narediti s čim to, kar določa sobesedilo: obdelati testo z rokami; tovarniško obdelati mleko pripraviti; obdelati žival s krtačo okrtačiti; jezikovno obdelati besedilo pregledati, popraviti
   // na določen način urediti, pripraviti za uporabo: obdelati podatke; statistično obdelati gradivo
3. 3. načrtno podati določeno vsebino: v knjigi je obdelal kmečke upore; tega vprašanja ni še nihče obdelal; dramsko, filmsko obdelati motiv; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije
   // načrtno se seznaniti s čim: obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr. dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala se nista o vsem pogovorila
   // publ. raziskati, proučiti: obdelati postopke za pridobivanje izotopov; znanstveno obdelati najdene predmete
4. 4. žarg. pregovoriti, pridobiti: rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti
5. 5. ekspr. natepsti, pretepsti: obdelati koga s pestmi; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci obmetali
6. 6. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritik ga je neusmiljeno obdelal; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala
   ♦ biblio. obdelati knjigo vpisati knjigo v katalog; les. obdelati les iz lesne surovine izdelati polizdelke

obdélan -a -o: razlaga obdelanih podatkov; obdelano polje; zadovoljivo obdelano vprašanje; bogato kamnoseško obdelani oporniki
♦ agr. obdelana plast zemlje plast zemlje, ki se pri obdelavi rahlja, obrača

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: oddati blago stranki, ključ vratarju, pismo naslovniku / oddati skupino drugemu vodiču / oddati v najem, zakup dati
   // napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: oddati lokal; oddati sobo podnajemniku / oddati delo na licitaciji najboljšemu ponudniku
2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vsi, ki imajo orožje, ga morajo takoj oddati / oddati energijo, toploto / rastlina odda dosti vode izloči
   // krompirja nimajo več, so že vsega oddali prodali, razdali
   // oddati hčer
3. 3. napraviti, da kaj pride na določeno mesto: oddati glasovalne listke; oddati nalogo; oddati prošnjo
   // napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom; dati: oddati otroka v rejo; oddati žival v zakol / oddati pisma na pošto / oddati prtljago v garderobo
4. 4. narediti, da kaj nastane in prehaja, potuje v okolico: oddati ozek curek svetlobe
5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: oddati signal; oddati strel / oddati glas za koga glasovati zanj
   ♦ fiz. oddati elektron; ptt oddati brzojavko izročiti jo pošti za posredovanje naslovniku; posredovati s telegrafskim aparatom naslovni pošti

oddán -a -o: šteti oddane glasovnice; soba je oddana
● pog. je že oddana zaročena, poročena; bila je oddana za vse plese za vse plese je imela plesalca; ekspr. njeno srce je oddano je že zaljubljena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. nekdaj kovinska vojaška obleka, gibljiva na sklepih: nadeti si oklep; težek bojni oklep; oklep srednjeveškega viteza; oklep z vizirjem / razstava orožja in oklepov / prsni oklep brez rokavov
2. 2. trden zunanji zaščitni del
   1. a) vojaškega vozila: tanki z debelim oklepom; neprebojni oklep ladje
   2. b) s prilastkom kakega predmeta: oklep blagajne; kovinski oklep ročne bombe; močen oklep filmske kamere / kamnit oklep vodnjaka
3. 3. zunanje ogrodje nekaterih živali: rakov oklep; oklep želve / žival se je obdala z oklepom
4. 4. navadno s prilastkom kar kaj močno prijema, stiska: mavčni oklep; tesen usnjen oklep; počutim se lahkega, kot bi padel oklep z mene
   // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živeti v oklepu gotovosti; obdal se je z oklepom molka in potrpežljivosti
   ♦ bot. alpska rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Androsace

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. podoben krogu: okroglasti listi / mož z okroglastim obrazom / lik okroglaste oblike
   // po obliki prereza precej podoben krogu: žival s podolgovatim, okroglastim telesom
2. 2. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: prijazna, okroglasta ženska

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. zmočiti s slino: osliniti cigaretni papirček; osliniti znamko; osliniti si prst / polž oslini kamen / žival mora krmo dobro prežvečiti in osliniti
2. 2. ekspr. udariti: še eno tako reci, pa te bom oslinil

oslínjen -a -o: z oslinjenim prstom si je pogladila obrvi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. sunek, udarec: dal mu je pah pod rebra
   ● star. mah na pah vrniti udarec za sunek, zlasti z mečem
2. 2. zapah: hitro odrine pah z vrat
3. 3. bat, bet: s pahom tlačiti pičo za prašiče
   ♦ lov. past, pri kateri se s premikom sprožilne paličice sproži na žival težek predmet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. kar se pridobi s plenjenjem: razdeliti plen; vojaki so se vračali s pohodov z velikim plenom
   ♦ jur. vojni plen
2. 2. kar se ulovi, nalovi: proti večeru sta nastavila pasti, zjutraj sta šla pobirat plen; lovci so ostali brez plena; lovski plen / žival preži na plen; pes se je pognal za plenom / ekspr. plen carinskih organov je bil dober so veliko zaplenili
   ● postati plen knjiž., ekspr. postala je lahek plen spretnega goljufa brez težav, hitro jo je ogoljufal; knjiž., ekspr. dežela je postala plen okupatorja zasedel jo je okupator; knjiž., ekspr. hiša je, postaja plen razpadanja razpada

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. sposoben (o)ploditve: žrebec je ploden; plodna samica; nekatere opice so plodne vse leto
   ♦ med. plodna doba ženske
   // sposoben imeti veliko potomcev: zajec je plodna žival / ekspr. nisem vedel, da si tako ploden / ekspr. ploden zakon
2. 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: plodna zemlja; pren., ekspr. plodna tla za razcvet praznoverja
   ● knjiž., ekspr. njegov nasvet je padel na plodna tla je bil upoštevan, uspešen
3. 3. nav. ekspr. ki veliko dela, ustvarja, zlasti na umetniškem področju: ploden pisatelj, slikar; ploden znanstvenik
4. 4. nav. ekspr. ki da (pričakovan) uspeh, rezultat: plodna razprava; srečanje državnikov je bilo zelo plodno
   // ki prinaša uspeh, korist v kaki dejavnosti: ploden izum / plodna misel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. kar v eni smeri omejuje predmet: omara ima šest ploskev; majhna, velika ploskev; navpična, vodoravna ploskev; okrogla, štirioglata ploskev
2. 2. navadno s prilastkom del površine predmeta glede na njegovo celoto, oblikovanost: mizna ploskev se blešči; poslikati, poškodovati vrhnjo ploskev; barvna ploskev; čelna ploskev; gladka, ravna ploskev / vodna ploskev / ekspr. zelene in rjave ploskve pokrajine travniki in njive
   // tak del za določen namen: brusilna, drsna, rezalna ploskev; tovornjak z veliko nakladalno ploskvijo; delovna, odlagalna ploskev površina
   // stične ploskve / betonska ploskev za kotalkanje; ledena ploskev stadiona; oblaganje stenskih ploskev sten
   ♦ aer. nosilna ploskev letala ploskev letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; bot. listna ploskev; geol. prelomna ploskev ki nastane ob premaknitvi skladov; geom. ploskev dvorazsežna tvorba; mejna, valjasta ploskev; gled. igralna ploskev del odra, ki je viden publiki in na katerem poteka uprizoritev gledališke igre; lingv. (zgornja) jezična ploskev zgornji del jezika med konico in korenom; min. glavna ploskev somernosti; teh. čelna ploskev ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; tisk. tisk s ploskve ploski tisk; vet. mlevna ploskev površina zoba, s katero žival melje hrano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. drugega za drugim obesiti: nekaj so jih ustrelili, druge pa pobesili / hitro pobesiti okraske
2. 2. premakniti tako, da je usmerjeno nižje, navzdol; povesiti: ko ga je prepoznal, je pobesil meč / pobesiti roke v naročje
   // spraviti iz pokončnega položaja v smer proti tlom: žival je pobesila rep / pobesiti glavo / rože so pobesile cvete
   ● pobesiti oči, pogled povesiti oči, pogled

pobésiti se spremeniti navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: vrata so se pobesila / lica, usta so se mu pobesila
● nos (se mu) je pobesil povesil

pobéšen -a -o: pobešeni brki; pobešen klas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. premakniti kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: podrgniti s čevljem po tleh; podrgniti s krtačo; podrgniti se po glavi / žival se je podrgnila ob plot
   // z drgnjenjem očistiti, osnažiti; odrgniti: podrgni malo še tla; podrgni si čevlje
2. 2. premikajoč se tesno dotakniti: pri obračanju je avto podrgnil ob ograjo; sveže popleskano je, pazite, da se ne podrgnete
3. 3. s potegljaji po površini odstraniti: podrgni blato s podplatov; podrgniti drobtinice z mize / podrgniti na kup zdrgniti
   // podrgniti fižol v pehar
4. 4. z drgnjenjem nanesti na površino: podrgniti ribe s česnom; podrgniti pred pečenjem meso s soljo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. z glavo narediti gib, navadno navzdol in navzgor: od utrujenosti je večkrat pokimala / žival pokima z glavo
2. 2. z gibom glave navzdol in navzgor izraziti soglasje: ob njegovem predlogu je navdušeno pokimal / pokimala je z glavo, da se strinja
   // z gibom glave izraziti kaj: skrivaj sta mu pokimala, naj se umakne / pokimal je ženi v pozdrav
   // z gibom glave pozdraviti: že od daleč ji je prijazno pokimal; pokimal je zdaj temu, zdaj onemu, ki ga je srečal na cesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. premakniti tako, da je usmerjeno nižje, navzdol: povesil je še vročo puškino cev; povesil je sekiro in se oddahnil; nekoliko povesiti / ranjena ptica je povesila krila; povesiti roke / povesiti trepalnice premakniti jih proti licem
   // spraviti iz pokončnega položaja v smer proti tlom: žival je povesila rep, uhlje / povesiti glavo spraviti jo iz pokončnega položaja v smer proti prsim
   // rože so povesile cvete; listi so se povesili
2. 2. redko poobesiti, pobesiti: pobil in povesil je vse nasprotnike / povesiti okraske
   ● povesiti oči usmeriti jih navzdol; povesiti pogled pogledati proti tlom; ekspr. večina ljudi je obupala in povesila roke prenehala si prizadevati, delati za kaj

povésiti se spremeniti navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: krilo vrat se je povesilo / čeljusti so se mu povesile
● ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. nos (se mu) je povesil z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet

povéšen -a -o: razmajani in povešeni plotovi; povešen rep; povešeni uhlji; povešene prsi; drevo s povešenimi vejami
● bolečine zaradi povešenega želodca želodca, ki zaradi shujšanosti, manjše napetosti mišic leži nižje kot normalno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. slabš. kdor (rad) veliko jé: biti velik požeruh; trebušast požeruh / ta žival je velik požeruh / kot psovka požeruh požrešni
2. 2. slabš. lakomen, pohlepen človek: ta požeruh bi hotel imeti vso dediščino
3. 3. nar. požiralnik, ponor: Zemlja je začela kipeti v vedno večjem krogu in na obronkih so slinili novorojeni požeruhi (Prežihov)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. prašičji mladič: kupiti prašičke za vzrejo; prodati gnezdo prašičkov
   // mlad samec prašiča: svinja je povrgla pet prašičkov in dve prasički
2. 2. ekspr. prašič: rediti dve kravi in prašička
3. 3. otr. hranilnik v obliki prašiča: spraviti denar v prašička; glinast prašiček
4. 4. ekspr. umazan človek, zlasti otrok: umiti moram tega prašička / kot psovka kakšen si, prašiček nemarni
   ♦ zool. morski prašiček majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival, Cavia porcellus; navadni prašiček rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem, Porcelio scaber

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. nagrada, plačilo: dati premijo za prihranek pri gorivu; deliti premije; izplačati nogometašem premije / žival je na razstavi dobila premijo
2. 2. navadno v zvezi zavarovalna premija denarni znesek, ki ga je treba plačati zavarovalnici za določeno vrsto zavarovanja: plačevati visoke zavarovalne premije
3. 3. dobitek za srečko z izžrebano šestmestno številko: zadeti premijo na loteriji / glavna premija z najvišjim dobitkom
4. 4. ekon. denarna pomoč proizvajalcem, zlasti kmetijskim, za pospeševanje proizvodnje v obliki dodatka k ceni pri prodaji: izplačevati premije; podjetjem so odobrili premijo; premije za mleko / izvozna premija premija države izvozniku za pospeševanje izvoza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

prenasítiti se ekspr.  doživeti kaj v zelo veliki meri: prenasititi se sovraštva / sprememb so se že prenasitili

prenasíčen -a -o 
1. 1. deležnik od prenasititi: žival je prenasičena / intelektualno, kulturno prenasičen človek
2. 2. nav. ekspr. ki ima česa v zelo veliki meri: s prahom in plini prenasičen zrak; tu prometa ni mogoče povečati, ker je proga prenasičena / prenasičeno tržišče
   ♦ fiz. prenasičena para para, ohlajena na temperaturo, nižjo od rosišča, ne da bi se utekočinila; kem. prenasičena raztopina raztopina, v kateri je pri določenih pogojih raztopljene več snovi kot v nasičeni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.