Fran > SSKJ

1. 1. izraža namen osebka
   1. a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
   2. b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
2. 2. skleniti, odločiti
   1. a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
   2. b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
   3. c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje
3. 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
   ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure

nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom  
1. 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila
   // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti
2. 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši

naménjen -a -o 
1. 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti
2. 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil
3. 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. mitol. bitje, ki ima človeške in božanske lastnosti: pragozdni Indijanci so raziskovalce imeli za polbogove; bogovi in polbogovi / polbog Prometej heroj
2. 2. ekspr. človek, ki ima
   1. a) izredne sposobnosti, uspehe: življenje tega vojskovodje je življenje polboga / zgodovina je tega pisatelja naredila za polboga
   2. b) precejšnjo veljavo: politični bogovi in polbogovi mislijo drugače

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. knjiž. izročiti, dati: predati rože z levo roko / predati knjigo kupcu / predati posestvo sinu / predati tatu miličnikom / premaganci so morali predati orožje / predati stavbo svojemu namenu / predati funkcijo drugemu prepustiti
   ♦ šport. predati štafetno palico
2. 2. opraviti uradni postopek ob prenehanju opravljanja kake funkcije: predati funkcijo; predati posle / publ. čez pol leta bo predal predsedstvo bo nehal biti predsednik
3. 3. narediti, da pride kaj pod oblast nasprotnikov: zahtevali so, naj jim preda postojanko

predáti se 
1. 1. prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnikov: posadka se je predala / publ. bela zastava je pomenila, da se predajo vdajo
   // publ. rajši bi umrl, kot pa se predal vdal, odnehal
   // dopustiti, da nastopi odnos (popolne) odvisnosti: čaka, kdaj se mu bo predal / ekspr. predati se strastem prepustiti se
2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: predati se delu za ljudstvo; predati se vzgoji otrok / elipt. gostje so se predali jedi in pijači
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: predati se obupu, žalosti
4. 4. ljubezensko se (popolnoma) prepustiti partnerju: predati se moškemu; s strastjo se predati / na prigovarjanje se mu je predala
   ● nehal je veslati in se predal toku se prepustil; ekspr. predati se toku, vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. predal se je veselemu trenutku popolnoma je doživljal veselo razpoloženje; ekspr. predati se valovom mestnega življenja začeti brez pomislekov uživati, kar daje mestno življenje

predán -a -o 
1. 1. deležnik od predati: biti predan vojnemu sodišču; publ. muzej je predan javnosti dostopen za obiskovalce, odprt
2. 2. ki požrtvovalno, nesebično dela za kaj: predani borci; predan komunist; predani in sposobni uradniki / publ. predana žena vdana
   // ki vsebuje, izraža veliko požrtvovalnost, nesebičnost: služiti s predanim delom socializmu; prisl.: predano se posvečati delu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

prikrít -a -o 
1. 1. deležnik od prikriti: prikrit namen; stal je prikrit za drevesom; prikrita ironija
   // ki obstaja, a se na zunaj (še) ne opazi, ne vidi: prikrita kriza; prikrite lastnosti
   ♦ biol. prikrito življenje organizmov življenje, v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; fiz. prikrita toplota latentna toplota; med. prikrita infekcija; prikrita krvavitev krvavitev, ki je ugotovljiva le z laboratorijsko preiskavo
2. 2. knjiž. neiskren, neodkrit: prikrit značaj; že kot otrok je bil prikrit; prisl.: prikrito delovati proti komu; večkrat ga je prikrito pogledala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. za izražanje premikanja ali usmerjenosti z ene strani na drugo
   1. a) glede na širino, globino česa: izvrtati predor skozi led, steno; ličinka se pregrize skozi ovoj / preriniti se skozi gnečo, množico; skozi meglo so videli obrise stolpnic; skozi zavese je prihajalo dovolj svetlobe / čistiti tekočino skozi filter; gledati skozi ključavnico; skočiti, vreči skozi okno; presejati skozi sito; oditi skozi zadnja vrata; šipe so bile umazane, da se je komaj videlo skoznje / ostanki hrane se izločajo skozi črevo; dihati skozi nos / skozi obleko je začutila hlad; skozi stene se vse sliši; pren. misel mu je šinila skozi možgane; prebiti se skozi težave
      ♦ geom. premica gre skozi točko P
   2. b) glede na omejeno, zoženo površino: iti po bližnjici skozi gozd; voziti skozi mesto; potovati skozi Slovenijo; ekspr. reka se pregrize skozi sotesko; peljati se v Zagreb skozi Zidani most / iti skozi vse sobe
2. 2. za izražanje časa, v katerem se
   1. a) kaj godi; čez: skozi poletje živi ob morju, pozimi doma; opravil je vse, kar se mu je nabralo skozi teden; tako konzervirana hrana se skozi (vso) zimo ne pokvari / ekspr. skozi vse življenje je imel srečo
   2. b) z oslabljenim pomenom kaj godi nepretrgano: skozi tri stoletja so se upirali turškim napadom tri stoletja; varčevati skozi ves mesec
      // za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: odgovoriti skozi kašelj, smeh; ekspr. tu me boli, je izdavila skozi jok
3. 3. za izražanje načina, kako dejanje poteka: govori razločno in ne skozi nos; žvižgati skozi zobe
   // publ. za izražanje merila, vodila: gledati napredek skozi proizvodnjo in večjo produktivnost dela / naši gostinci gledajo goste samo skozi dinar mislijo samo na denar, zaslužek; ocenjevati kaj skozi prizmo današnjega okusa po današnjem okusu
   // za izražanje sredstva, posrednika: opazovati okolico skozi daljnogled; ekspr. življenje gleda skozi rožnata očala / publ.: čuti dolžnost, da širi to zavest skozi svojo umetniško izpoved z umetniško izpovedjo; ustvariti moreče vzdušje skozi groteskne podobe / publ. govoriti, izpovedovati se skozi značaje svojih junakov
4. 4. neustalj. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja; zaradi: ta organizacija je postala pomembnejša skozi kritike nasprotnikov; dobiti večje dohodke tudi skozi slabe delovne pogoje
5. 5. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, navadno v zvezi z iti za izražanje, da je kdo omejen čas deležen tega, kar določa sobesedilo: ti ljudje so šli skozi narodnoosvobodilni boj; pred vojno je šel skozi številne ječe je bil pogosto zaprt; elipt. kdor hoče uspeti, mora skozi šolo truda in znoja; šel je skozi veliko trpljenje / skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev
   // publ.: ta predlog mora iti še skozi samoupravne organe morajo ga obravnavati samoupravni organi; zazidalni načrt mora skozi zbore občanov
6. 6. za izražanje natančnejše določitve, razvrstitve v okviru celote: stanuje v Rožni dolini, Cesta dve skozi dvaindvajset; poštni predal pet skozi ena [5/1]
   ● pog. ne vem, če bo šel spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. prebiti se skozi knjigo, podatke s težavo prebrati, preštudirati; pog. peljati skozi rdečo luč skozi križišče, ko je na semaforju prižgana rdeča luč; ekspr. lačen je bil, da se je skozenj videlo zelo lačen, sestradan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. za uresničitev kakega dejanja, dosego določenega cilja namenjena, uporabljena
   1. a) snov: izdelovati različna sredstva in priprave; sredstvo v obliki prahu / čistilno, hladilno sredstvo; kozmetična sredstva; predpisati bolniku odvajalno, pomirjevalno sredstvo; bencin in druga pogonska sredstva; sredstvo proti izpadanju las; sredstvo za zaščito rastlin / kemična sredstva
   2. b) priprava, naprava: elektronska sredstva za proizvajanje zvokov / telefon in druga komunikacijska sredstva; publ. množična komunikacijska sredstva ali sredstva javnega množičnega obveščanja časopisje, radio, televizija; prevozna sredstva
   3. c) odločitev, ukrep: zapor, nasilje in druga sredstva pritiska / administrativna, politična sredstva; vzgojna sredstva
      ● ne izbira sredstev za dosego cilja pripravljen je storiti tudi kaj slabega, nepoštenega za dosego cilja; namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo
   4. č) stvar, pojav sploh: denar, zlato kot plačilno sredstvo / vojaški enoti za življenje in boj potrebna sredstva živila, municija, orožje
      // sredstva umetniškega izražanja so barva, beseda, zvok / jezikovna, stilna sredstva
2. 2. mn. denar, materialne dobrine: zbirati sredstva; v banko vložena sredstva; sredstva za gradnjo cest / nalagati sredstva v industrijo; publ. odliv sredstev iz sklada / publ. kupiti za dinarska sredstva; proračunska sredstva / biti brez sredstev; prislužiti si za življenje potrebna sredstva; živeti od svojih sredstev
3. 3. fiz. snov, zlasti kot nosilec fizikalnih procesov: gostejše, redkejše sredstvo; na meji dveh sredstev se svetloba razkloni; upor sredstva
   ♦ ekon. delovna sredstva priprave, s katerimi človek v delovnem procesu preoblikuje delovne predmete; denarna sredstva za določen namen potrebni znesek; lastna sredstva ki niso pridobljena s kreditom; obratna sredstva zaloge materiala, proizvodov, nedokončani proizvodi, denarna sredstva, ki so potrebna za poslovanje; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; produkcijska ali proizvajalna sredstva celota delovnih predmetov in delovnih sredstev; jur. pravno sredstvo s katerim se lahko izpodbija odločba; redna pravna sredstva pravna sredstva, dovoljena proti sodnim odločbam, ki (še) niso pravnomočne; kem. disperzijsko sredstvo; lingv. manjšalna izrazna sredstva; med. anestetično sredstvo; digestivna sredstva ki pospešujejo prebavo; metal. protikorozijska sredstva; papir. klejno sredstvo klej, izdelan iz kolofonije; teh. halogenska gasilna sredstva v ognju hlapljive negorljive organske tekočine za gašenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. narediti, da pride kaj z določenega mesta, položaja
   1. a) da ni več v napoto: umakniti avtomobil s pločnika, vazo z mize; umakni se, zaslanjaš mi svetlobo
   2. b) v večjo oddaljenost od česa: umakniti čoln od obale; umakniti se od okna
      // s premikom narediti, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umakniti roko; pravočasno je umaknil glavo
2. 2. narediti, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: umakniti star denar iz prometa; umakniti letalo zaradi dotrajanosti / vlada je umaknila svoje diplomate / umakniti predstavo z gledališkega sporeda
3. 3. narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti otroka s prepiha; zaradi močnega obstreljevanja se je vojska umaknila; pred dežjem se umakniti pod streho
   // narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: sklenili so umakniti svoje čete
4. 4. narediti, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umakniti obtožbo, prijavo; umakniti predlog za spremembo zakona / umakniti povabilo za obisk / umakniti kandidaturo, odstop
   ● ekspr. ni umaknil oči, pogleda z nje ni je prenehal gledati

umakníti se in umákniti se 
1. 1. premakniti se, oditi z določenega mesta, položaja
   1. a) da se kdo lahko neovirano premika: stal je pred vrati in se ni hotel umakniti; umakniti se s ceste na pločnik, v jarek; umakniti se k steni, v kot / umakniti se za dva koraka
   2. b) da lahko kdo drug pride nanj: vljudno se mu je umaknil; umakniti se starejšemu; malo se umakni, da bo še on sedel / umakniti se drvečemu avtomobilu
   3. c) da ne pride do srečanja, stika s kom: ko ga je zagledal, se je umaknil; temu človeku se vedno umaknem; pred očetom se je raje umaknil
      // iti, oditi z določenim namenom sploh: umaknil se je na svoj prostor, v svojo sobo; vojska se je umaknila v vojašnice / umakniti se iz družbe / umakniti se v ilegalo začeti delovati ilegalno; ekspr. umakniti se v svoj svet sanj
2. 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti se udarcu; če se ne bi umaknil, bi ga zadela krogla / umakniti se vsem odgovornostim
3. 3. prenehati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: ker se ni hotel sam umakniti, so ga odstavili / umakniti se s položaja šefa države
   // prenehati biti dejaven na kakem področju: umakniti se iz aktivnega športa, javnega življenja / umakniti se v privatno življenje
4. 4. prenehati biti, nahajati se na kaki površini: tu je bilo nekoč morje, pa se je umaknilo; voda se je umaknila v svojo strugo
   // prenehati se pojavljati, da se pojavi, nastopi kaj drugega: jeza se je umaknila prijaznosti; svetloba se umakne temi / laneno olje se je umaknilo petroleju namesto lanenega olja so začeli uporabljati petrolej; ekspr. zima se je hitro umaknila je hitro minila

umáknjen -a -o 
1. 1. deležnik od umakniti: iz prometa umaknjene ladje; umaknjena miza; umaknjena odpoved; umaknjen v svoj svet
2. 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: umaknjeni kraji
3. 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: vase umaknjen svet umetnikov; prisl.: vse življenje je živel umaknjeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen
2. 2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi
3. 3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
4. 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
5. 5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel
6. 6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim
7. 7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično
8. 8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed
   ● ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen

vráčati se 
1. 1. spet prihajati na izhodiščno mesto: vračati se po svoje stvari; rad se vrača v rojstni kraj / vračati se iz mesta, s sprehoda; vračati se z letalom / za stalno se vračati v domovino / kazalec se vrača na ničlo / narasla reka se vrača v strugo
   ● rdečica se mu vrača v lica spet dobiva normalno barvo; umrli se vrača po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
   // spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se vrača v nekdanjo formo / po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko
2. 2. s prislovnim določilom spet začenjati biti, živeti v čem: sanjač se vrača v resničnost / ekspr. bolnik se postopoma vrača v normalno življenje
3. 3. spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo: delavci se vračajo k delu, na delo; ekspr. vračati se k strojem / vračati se k starim metodam
4. 4. delati, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju / misli so se mu vračale v nekdanje čase
5. 5. ponovno se pojavljati, nastopati: spomini, želje se vračajo; ekspr. ta misel se mu pogosto vrača
   // prihajati v prejšnje, prvotno stanje: moč, spomin, zdravje se mu vrača; ponesrečencu se vrača zavest

vračajóč -a -e: zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar; vračajoči se vojaki; sam.: sprejeti vračajoče se

vráčan -a -o: vračan dolg; vračana ljubezen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav., ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni
   // evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
   // spolna ljubezen
   // ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja
2. 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče
3. 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje
4. 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel
   // ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo
   // z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo
5. 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu
   ● ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
   ♦ rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. kar obstaja, nastane zaradi odsotnosti tega
   1. a) kar je potrebno za življenje, delo: čutiti, imeti potrebo po jedi, spanju; potešiti si potrebo po pijači, zabavi / duševne, telesne potrebe / nima velikih potreb / jesti brez potrebe
   2. b) nav. mn., navadno s prilastkom kar se zahteva, želi: zadovoljevati domače, lastne potrebe; splošne družbene potrebe; denarja ima komaj za vsakdanje potrebe; poznati potrebe časa / prilagajati se potrebam kupcev željam, zahtevam; zadovoljevanje kulturnih potreb prebivalstva; usklajevanje proizvodnje s potrebami tržišča s povpraševanjem na tržišču; letališče za vojaške potrebe namene
      // kar kdo mora imeti, dobiti za življenje, delo: našteti potrebe; obravnavati potrebe prebivalstva / avtomobil ni luksus, je potreba; uživanje mamil mu je postalo potreba / to ne ustreza njegovim potrebam temu, kar želi, hoče
2. 2. kar povzročijo okoliščine, stanje, ki zahtevajo nastop, uresničitev česa: prišel boš, če bo potreba; udaril ga je brez potrebe; pomagal bom po potrebi / ni potrebe, da bi se prepirali vzroka
   // star. to je potreba vedeti treba
3. 3. izločanje seča, blata: opraviti potrebo; iti na potrebo / mala potreba izločanje seča; velika potreba izločanje blata; redko posoda za potrebo nočna posoda
   ● nima potrebe po družbi ne želi si je; priznavati potrebo davkov potrebnost; pisati iz notranje potrebe zaradi velike želje po pisanju; star. pomagati komu v potrebi v sili, stiski

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. biol. opravljati biokemične procese, pri katerih nastajajo energija, potrebna za življenje, in snovi za obnavljanje celic: rastline presnavljajo; nekatere živali hitro presnavljajo; človek ta živila težko prebavlja in presnavlja / jetra presnavljajo beljakovine, maščobe in sladkor / presnavljati sladkor v alkohol
2. 2. knjiž. spreminjati, predrugačevati: presnavljati svet, življenje; bolečina jo je notranje presnavljala

presnavljajóč -a -e: presnavljajoče rastline; presnavljajoče se življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti
   // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti
   // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti
2. 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma
   // pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja
3. 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt
4. 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo
5. 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga
   1. a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči
   2. b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem
      // v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje
6. 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti
   ● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
   ♦ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. slišno, navadno močneje udarjati: delavci tolčejo; tolči po bobnu, vratih; tolkla ga je po hrbtu, ker se mu je zaletelo; od jeze tolči po mizi; tolči s kladivom; žolna tolče s kljunom po deblu; pri plesu je s petami tolkel ob tla; enakomerno, močno, rahlo tolči / veje so jih tolkle po obrazu / dež tolče po šipah; razburkano morje je tolklo ob obalo
2. 2. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem
   1. a) delati iz česa majhne, drobne dele: tolči kamenje, poper; tolči v možnarju; tolči grude z motiko / tolči jabolka za mošt
   2. b) odstranjevati lupino: tolči lešnike, orehe
   3. c) odstranjevati kaj sploh: tolči omet z zidu
3. 3. s slišnim, navadno močnejšim udarjanjem obdelovati: tolči glino; tolči po perilu, razbeljenem železu / tolči maslo mesti; tolči smetano stepati
   // ekspr. mešalnik tolče tudi sneg dela, meša
4. 4. močno udarjati z namenom povzročiti bolečino: tolči konja; tolči koga s pestjo
   // pog. tepsti, pretepati: vsak dan ga tolče
5. 5. nav. 3. os., ekspr. močno padajoč udarjati ob podlago: spet dežuje, vmes pa tolče toča; toča tolče po strehi, šipah
6. 6. ekspr. dajati močne, kratke glasove pri delovanju: brzojav tolče; po vinogradih tolčejo klopotci / ura tolče tri bije; brezoseb. v zvoniku tolče polnoč / v motorju nekaj tolče
7. 7. ekspr. iti, hoditi trdo udarjajoč ob podlago: dolgo smo tolkli po kamnitem tlaku / šla sva po bližnjici, da ne bi tolkla trde ceste / pot, ki jo je tolkel dvakrat na dan po kateri je šel, hodil; pog. skupaj jo tolčeta navkreber
8. 8. ekspr. delati sunkovite gibe z delom telesa, navadno zaradi razburjenosti: pes tolče z repom; tolči s krili
9. 9. ekspr. močno biti, utripati: srce glasno, hitro, razburjeno tolče; srce mu tolče kot kladivo / knjiž. kri mu je tolkla v sencih; brezoseb. v glavi mi tolče
10. 10. ekspr. silovito vojaško napadati, zlasti s streljanjem: tolkla sta jih dva bataljona; tolči sovražnika iz zasede
    // silovito streljati: z brzostrelko tolči po kom; z brega tolči na cesto, proti hiši / pod njimi je tolkel mitraljez / letala so tolkla mesta silovito bombardirala
11. 11. publ., navadno v zvezi s po kritizirati, napadati: če le more, tolče po svojih nasprotnikih / kritika tolče po idejni osnovi dela
12. 12. ekspr. povzročati škodo, težave; prizadevati: kmete tolčejo slabe letine; tolče nas naša neodločnost / davki tolčejo trgovino
13. 13. ekspr. s težavo govoriti kak jezik: madžarščino že malo tolče; slabo, za silo tolče nemščino
    // govoriti kak jezik sploh: francoščino pa že dobro tolčeš; tekoče smo tolkli po rusko
14. 14. ekspr. živeti, shajati: laže bi tolkli, če bi imel redno delo; nekako že tolčemo / tolči pomanjkanje, revščino živeti v pomanjkanju, revščini; kakšno življenje tolčete tukaj kako živite
    ● ekspr. vse leto tolčejo krompir jedo; ekspr. ljudje so tolkli lakoto so bili lačni; ekspr. tolči rekord presegati; publ. določilo tolče zakon je v nasprotju z njim; slabš. tolči mimo, v prazno govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva
    ♦ etn. tolči kozo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; šport. tolči žogo čez mrežo v skoku z močnim udarcem navzdol pošiljati žogo v nasprotnikovo polje

tólči se 
1. 1. ekspr., v zvezi z na, po z močnim udarjanjem po kakem delu na sebi izražati podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: tolkel se je po prsih in se hvalil, kaj je napravil; vse to sem sam zaslužil, se je tolkel po denarnici / nič takega niste naredili, da bi se lahko tolkli po prsih hvalili
2. 2. ekspr. udeleževati se oboroženega spopada, boja; bojevati se: nekaj borcev se še tolče; tolči se za svobodo; tolči se s sovražnikom; junaško se tolči
   // zelo si prizadevati za kaj: tolči se za prvo mesto; že dolgo se tolčejo, da ne bi odpuščali delavcev
3. 3. ekspr. biti v nasprotju s čim; biti se: njegovo mnenje se je tolklo z mnenji drugih / barve se tolčejo niso skladne
4. 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživljati: z večjimi dohodki bi se lažje tolkla / s težavo se tolče skozi življenje
   ● ekspr. zaradi tega se boste še tolkli po glavi se boste kesali; to boste še obžalovali; ekspr. nič se ne tolci po prsih, je že prepozno ne izražaj obžalovanja

tólčen -a -o: poti so nasipali s tolčenim kamenjem; tolčena smetana stepena smetana
♦ um. tolčeni baker izdelek iz bakrene pločevine, v katero so vtolčene reliefne podobe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. dati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja: aretirance so vklenili; vkleniti po dva in dva skupaj / vkleniti komu roke v lisice; pren. hoteli so mu vkleniti duha, voljo
   // tesno obdati in s tem onemogočiti neovirano premikanje: led vklene ladjo / množica ga je vklenila medse / otroka je vklenila v naročje stisnila
   // nar. nadeti jarem: vkleniti vole / vkleniti v jarem
2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesniti: družba ga je vklenila / delo ga je vklenilo
3. 3. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da je kdo čemu podrejen: vkleniti nove države v blokovski okvir / življenje ga je vklenilo v družbene norme
   // spraviti v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik: vkleniti koga v odvisnost, suženjstvo / pomanjkanje ga je vklenilo v pesimizem
   // glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izraziti: pisatelj je značaje junakov vklenil v kalupe, sheme / vkleniti življenje v besede
   ● ekspr. vkleniti koga v zakonski jarem poročiti ga s kom; ekspr. vkleniti v objem objeti; ekspr. mestece so vklenili v obzidje obdali z obzidjem

vklénjen -a -o: biti vklenjen v poklicne dolžnosti; vklenjenega so odpeljali v zapor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je vzdržal, čeprav ni bil debel; nasip je vzdržal pritisk vode / most vzdrži pet ton; taka vrv veliko vzdrži
   // biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek vzdrži več, kot misli; vzdržati preizkušnje / vzdržati mučenje; takega trpljenja ne bo vzdržal / vzdržati mraz; vzdržati hude napore / bali so se, da srce ne bo vzdržalo; njeni živci ne vzdržijo veliko / duševno, telesno vzdržati
2. 2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: ponesrečenci so vzdržali brez hrane cel teden; boš že vzdržal kak dan brez kosila
   // biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: kamela dolgo vzdrži brez vode / to cvetje vzdrži brez vode samo nekaj ur
3. 3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: podjetje je vzdržalo konkurenco; polk je vzdržal napad sovražne vojske; finančno vzdržati podražitve
4. 4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: plavalec je dolgo vzdržal pod vodo; vojaki so vzdržali na položajih kljub močnemu obstreljevanju; zaradi hrupa ni vzdržal pri stroju; vzdržal je zunaj, čeprav je bilo zelo mrzlo / pri tej hiši ne vzdrži nobena gospodinjska pomočnica; v taki službi bo težko vzdržal / rastlina vzdrži na prostem le v toplih krajih / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga vzdržalo doma, pri učenju
5. 5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi vzdržala; vzdržati morajo do noči / pri njem, z njim ne vzdrži nobena ženska
6. 6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: brez cigaret je vzdržal samo en dan; ne vzdrži brez mamil / ali bo vzdržal, ne da bi jo ves teden videl
7. 7. biti, ostati uporaben, dober: ta kruh dolgo vzdrži; v hladni kleti sadje vzdrži do poletja / stroj bo vzdržal še nekaj let
8. 8. preh. narediti, da se kaj ohrani v enakem stanju: vzdržati ogenj na ognjišču
   ● stara oblika je ob novi še dolgo vzdržala se je še dolgo uporabljala; publ. tako pisanje ne vzdrži kritike, trezne presoje kritika, trezna presoja pokaže, da ni dobro, ustrezno; zastar. sodišče je pogodbo vzdržalo v veljavi obdržalo; publ. te umetnine vzdržijo primerjavo z najbolj znanimi so enako dobre; ekspr. njenega pogleda ni mogel vzdržati povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči; ekspr. v zakonu ni dolgo vzdržala kmalu se je ločila

vzdržáti se 
1. 1. zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb: zaradi bolezni se vzdržati; popolnoma se vzdržati / spolno se vzdržati
2. 2. zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi: vzdržati se kajenja / alkoholnih pijač se mora vzdržati
   // zavestno, hote ne narediti česa sploh: hotela je nekaj reči, pa se je vzdržala / vzdržati se smeha, solz; niso se mogli vzdržati začudenja
   ● večina je glasovala za predlog, nekaj jih je bilo proti, nekaj pa se jih je vzdržalo se jih ni opredelilo
3. 3. knjiž. obdržati se: brez gospodarskega napredka se narod ne bo vzdržal / s težavo se je vzdržal na vodi, v strmini

vzdržán -a -o: število vzdržanih glasov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je zdržal, čeprav je bil tanek; most zdrži pet ton; zid silovitega sunka ni zdržal
   // biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek zdrži več, kot misli; vse preizkušnje je zdržala / zdržati mučenje; dolgo vožnjo je komaj zdržal / pri hoji zdrži velike napore / organizem takih obremenitev ne zdrži; srce je zdržalo
2. 2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: zdržati brez hrane cel teden
   // biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: ta rastlina dolgo zdrži brez vode
3. 3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: zdržati napad močnejšega sovražnika; zdržati konkurenco
4. 4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: pod vodo je zdržal eno minuto; tako so kričali, da ni zdržal; doma ne zdrži niti en dan / pri takem človeku je težko zdržati; v taki službi bo težko zdržal / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga zdržalo doma, pri delu
5. 5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi zdržala; do jutra bo že zdržal / pri njem ne zdrži nobena ženska / zdržati do konca
6. 6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: ne zdrži brez cigaret, pijače / ne moreta zdržati drug brez drugega
7. 7. biti, ostati uporaben, dober: kruh je zdržal ves teden; na hladnem bo meso zdržalo / vzmet bo zdržala še nekaj let
   ● ekspr. denar mu ne zdrži pod palcem takoj vse zapravi; publ. predstava ne zdrži kritike kritika pokaže, da ni dobra, ustrezna; ekspr. njenega pogleda ni zdržal povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči

zdržáti se tudi izdržáti se 
1. 1. zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb: eno leto se je moral zdržati; popolnoma se zdržati / spolno se zdržati
2. 2. zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi: zdržati se kajenja, pitja; zdržati se posredovanja, vtikanja v tuje zadeve / zdržati se alkoholnih pijač
   // zavestno, hote ne narediti česa sploh: rad bi nekaj vprašal, pa se je zdržal / zdržati se glasovanja

zdržán tudi izdržán -a -o: število zdržanih glasov
● knjiž. sprejel ga je z zdržanim posmehom zadržanim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
2. 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
   // čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
   // pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
   // od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
   // za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
   // točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
   // od tistega časa ni več govoril
3. 3. omejeno trajanje
   1. a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
      // ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
      // prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga
   2. b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
      // trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
      // delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas
   3. c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
      // naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije
   4. č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
      // vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
      // pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah
   5. d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
4. 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
   // za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
   // razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
   ● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
   ♦ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. spreminjanje kakega družbenega pojava pod vplivom razvojnih sil; razgibanost, gibanje: družbena dinamika; dinamika gospodarske rasti; dinamika zaposlovanja / življenje je večna dinamika; pesnik skuša zaobjeti življenje v vsej elementarni dinamiki / Krst pri Savici ima močno notranjo dinamiko; dinamika dejanja, filma
   // razmeroma hitro razvojno spreminjanje kakega družbenega pojava: podjetje si prizadeva za enakomernejšo proizvodno dinamiko; dinamika izvoza v zadnjih letih; visoka dinamika proizvodnje / ustvarjalna dinamika sedanjega časa
2. 2. fiz. nauk o gibanju teles pod vplivom sil: statika in dinamika / dinamika plinov
3. 3. muz. spreminjanje jakosti tonov pri izvajanju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. a) družinski član / družinski izlet; danes imamo pri nas družinski praznik; družinski prijatelj; ta ura mi je drag družinski spomin; živi v neurejenih, težkih družinskih razmerah; družinska sreča, vzgoja; družinsko okolje, življenje / družinska hiša hiša, v kateri je število osnovnih prostorov prilagojeno eni družini, enemu gospodinjstvu; družinsko stanovanje; star. družinska soba dnevna soba
   // med delavci je bilo mnogo družinskih očetov
2. b) družinske tradicije
3. c) lovci prirejajo družinski večer
   ♦ jur. družinski zavarovanec družinski član, ki je socialno zavarovan na podlagi pravic družinskega člana zavarovanca; družinska pokojnina pokojnina, ki jo dobiva družinski član po umrlem zavarovancu ali upokojencu; lit. družinski roman roman, ki prikazuje življenje družine; med. družinska bolezen bolezen, ki se pojavlja v isti rodbini iz roda v rod

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na duh duhá:
   1. a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura
   2. b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede
      ● ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik
   3. c) duhovna bitja
2. 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo
   ♦ rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja
3. 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik

duhóvno prisl.: taka literatura človeka duhovno ne angažira; pred nastopom se je hotel še duhovno pripraviti; duhovno se zbližati; sam.: ne kaže zanimanja za duhovno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.