ustáven -vna -o prid. (á)
nanašajoč se na ustavo, zakon: ustavne spremembe; ustavno dopolnilo / ustavne pravice; ustavna ureditev / ustavna država / ustavni spor spor med najvišjimi državnimi organi o njihovih ustavnih pravicah; ustavni zakon zakon, ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; ustavna monarhija monarhija, v kateri omejuje vladarjevo oblast ustava; ustavno pravo pravo, nanašajoče se na ustavo; ustavno sodišče sodišče, ki ugotavlja skladnost pravnih predpisov z ustavo
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
ustáva1 -e ž (ȃ)
temeljni zakon države: izdati, razglasiti, spremeniti ustavo; členi ustave; dopolnila k ustavi; skladnost zakonov z ustavo / evropska ustava; pren. ta Trubarjeva knjiga je bila ustava slovenske protestantske cerkve
♦ pravn. ustava najvišji pravni predpis, ki določa temeljna načela in oblike družbene, politične in gospodarske ureditve države; zgod. oktroirana ustava ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander; vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921
temeljni zakon države: izdati, razglasiti, spremeniti ustavo; členi ustave; dopolnila k ustavi; skladnost zakonov z ustavo / evropska ustava; pren. ta Trubarjeva knjiga je bila ustava slovenske protestantske cerkve
♦ pravn. ustava najvišji pravni predpis, ki določa temeljna načela in oblike družbene, politične in gospodarske ureditve države; zgod. oktroirana ustava ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander; vidovdanska ustava prva ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izdana 28. junija 1921
SSKJ²
repúblika -e ž (ȗ)
1. državna ureditev, v kateri je na čelu države za določeno dobo izvoljeni predsednik: odpraviti monarhijo in razglasiti republiko / ljudska republika v kateri so produkcijska sredstva last delovnega ljudstva; socialistična republika
// država s tako ureditvijo: vse sosednje države so priznale novo republiko; meje republike; predsednik republike; gospodarski razvoj republike / parlamentarna republika v kateri sta vlada in predsednik vlade podrejena parlamentu; Francija je z novo ustavo leta 1958 dobila peto republiko; dan republike v socializmu praznik razglasitve AVNOJ-a za zakonodajno in izvršno ljudsko predstavniško telo 29. novembra 1943; predsednik, predsedstvo republike; red republike z zlatim vencem v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja / Socialistična federativna republika Jugoslavija [SFRJ]
2. enakopravna, relativno samostojna državna enota v sestavu federativno urejene države: nekdanje jugoslovanske republike in avtonomni pokrajini; enakopravnost republik; zadeve iz pristojnosti republike / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]; Socialistična republika Slovenija [SRS]; zbor republik in pokrajin
// ozemlje, ki pripada tej enoti: prepotoval je že vso republiko; v prid. rabi:, slabš. banana republika država, zlasti manjša, za katero so značilni nestabilno gospodarstvo, velika odvisnost od pomoči s strani tujega kapitala, neupoštevanje zakonske ureditve in visoka stopnja korupcije
♦ pravn. predsedniška republika v kateri predsednik, voljen za določen čas, usmerja in vodi vladno politiko; zgod. beneška republika mestna država od začetka 9. do 18. stoletja s središčem v Benetkah
1. državna ureditev, v kateri je na čelu države za določeno dobo izvoljeni predsednik: odpraviti monarhijo in razglasiti republiko / ljudska republika v kateri so produkcijska sredstva last delovnega ljudstva; socialistična republika
// država s tako ureditvijo: vse sosednje države so priznale novo republiko; meje republike; predsednik republike; gospodarski razvoj republike / parlamentarna republika v kateri sta vlada in predsednik vlade podrejena parlamentu; Francija je z novo ustavo leta 1958 dobila peto republiko; dan republike v socializmu praznik razglasitve AVNOJ-a za zakonodajno in izvršno ljudsko predstavniško telo 29. novembra 1943; predsednik, predsedstvo republike; red republike z zlatim vencem v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja / Socialistična federativna republika Jugoslavija [SFRJ]
2. enakopravna, relativno samostojna državna enota v sestavu federativno urejene države: nekdanje jugoslovanske republike in avtonomni pokrajini; enakopravnost republik; zadeve iz pristojnosti republike / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]; Socialistična republika Slovenija [SRS]; zbor republik in pokrajin
// ozemlje, ki pripada tej enoti: prepotoval je že vso republiko; v prid. rabi:, slabš. banana republika država, zlasti manjša, za katero so značilni nestabilno gospodarstvo, velika odvisnost od pomoči s strani tujega kapitala, neupoštevanje zakonske ureditve in visoka stopnja korupcije
♦ pravn. predsedniška republika v kateri predsednik, voljen za določen čas, usmerja in vodi vladno politiko; zgod. beneška republika mestna država od začetka 9. do 18. stoletja s središčem v Benetkah
SSKJ²
sámoupráven -vna -o prid. (ȃ-á)
nanašajoč se na samoupravo ali samoupravljanje:
a) samoupravno ozemlje / samoupravna enota
b) samoupravni odnosi; samoupravne pravice občanov; samoupravna načela; samoupravno odločanje / v socializmu: samoupravni položaj delovnega človeka; samoupravni razvoj naše družbe; samoupravna organizacija; samoupravna ureditev socialistične države; samoupravni splošni akti akti, ki na splošno urejajo družbenogospodarske in druge samoupravne odnose; samoupravni organ oseba ali telo, kateremu je po predpisih, statutu ali z drugim splošnim aktom zaupano neposredno upravljanje; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; samoupravna interesna skupnost skupnost, v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese; samoupravno dogovarjanje
♦ pravn. samoupravna sodišča v socializmu sodišča, ki se ustanovijo s samoupravnim aktom
nanašajoč se na samoupravo ali samoupravljanje:
a) samoupravno ozemlje / samoupravna enota
b) samoupravni odnosi; samoupravne pravice občanov; samoupravna načela; samoupravno odločanje / v socializmu: samoupravni položaj delovnega človeka; samoupravni razvoj naše družbe; samoupravna organizacija; samoupravna ureditev socialistične države; samoupravni splošni akti akti, ki na splošno urejajo družbenogospodarske in druge samoupravne odnose; samoupravni organ oseba ali telo, kateremu je po predpisih, statutu ali z drugim splošnim aktom zaupano neposredno upravljanje; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; samoupravna interesna skupnost skupnost, v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese; samoupravno dogovarjanje
♦ pravn. samoupravna sodišča v socializmu sodišča, ki se ustanovijo s samoupravnim aktom
- sámouprávno prisl.:
samoupravno odločati; samoupravno urejati medsebojna razmerja
SSKJ²
jámstvo -a s (ȃ)
1. (porokova) obveza za izpolnitev obljube, dolžnosti: dati, odpovedati jamstvo za kredit; prenehanje jamstva / zavarovalnica je razširila jamstvo; začetek jamstva
// trg. obveza za brezplačno popravilo okvare v določenem roku po nabavi; garancija: prodajati šivalne stroje z enoletnim jamstvom; rok jamstva
2. kar zagotavlja izpolnitev kake obljube, dolžnosti: njegovo premoženje je zadostno jamstvo, da boste dobili denar vrnjen / njegova nepristranost je jamstvo za pravično razsodbo
// kavcija, varščina: jamstvo za izpustitev na prostost
● publ. ustavna jamstva z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine; ustavna zagotovila
♦ pravn. neomejeno jamstvo z vsem premoženjem ali za vso škodo; omejeno jamstvo ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; osebno jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; stvarno jamstvo z določeno stvarjo ali z določenim premoženjem
1. (porokova) obveza za izpolnitev obljube, dolžnosti: dati, odpovedati jamstvo za kredit; prenehanje jamstva / zavarovalnica je razširila jamstvo; začetek jamstva
// trg. obveza za brezplačno popravilo okvare v določenem roku po nabavi; garancija: prodajati šivalne stroje z enoletnim jamstvom; rok jamstva
2. kar zagotavlja izpolnitev kake obljube, dolžnosti: njegovo premoženje je zadostno jamstvo, da boste dobili denar vrnjen / njegova nepristranost je jamstvo za pravično razsodbo
// kavcija, varščina: jamstvo za izpustitev na prostost
● publ. ustavna jamstva z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine; ustavna zagotovila
♦ pravn. neomejeno jamstvo z vsem premoženjem ali za vso škodo; omejeno jamstvo ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; osebno jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; stvarno jamstvo z določeno stvarjo ali z določenim premoženjem
SSKJ²
osnôven -vna -o prid., osnôvnejši (ȏ)
1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi; osnovni biografski podatki; osnovni pojmi iz matematike; osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo; osnovna pravila igre / osnovna načela
2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja; osnovna dolžnost, naloga; osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo; osnovni vzrok za kaj glavni; to je njegova osnovna napaka velika, glavna / osnovna hrana; osnovna živila
// ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva
3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče
// v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo; nižji in višji razredi osnovne šole / devetletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol
// v socializmu, v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija
4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine
5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte; za osnovno barvo je uporabil belo barvo
♦ agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; fiz. osnovni delec; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; osnovne barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve; geom. osnovna ploskev, stranica; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu; glasb. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino; jezikosl. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene; osnovna in določilna beseda zloženke; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje; pravn. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; šol. posebna osnovna šola nekdaj osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; osnovne niti podolžne niti v tkanini; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine
1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi; osnovni biografski podatki; osnovni pojmi iz matematike; osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo; osnovna pravila igre / osnovna načela
2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja; osnovna dolžnost, naloga; osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo; osnovni vzrok za kaj glavni; to je njegova osnovna napaka velika, glavna / osnovna hrana; osnovna živila
// ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva
3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče
// v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo; nižji in višji razredi osnovne šole / devetletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol
// v socializmu, v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija
4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine
5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte; za osnovno barvo je uporabil belo barvo
♦ agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; fiz. osnovni delec; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; osnovne barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve; geom. osnovna ploskev, stranica; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu; glasb. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino; jezikosl. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene; osnovna in določilna beseda zloženke; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje; pravn. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; šol. posebna osnovna šola nekdaj osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; osnovne niti podolžne niti v tkanini; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine
- osnôvni -a -o sam.:
pog. ima samo osnovno osnovnošolsko izobrazbo; ta lastnost je v njem nekaj osnovnega
SSKJ²
pravíca -e ž (í)
1. kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah: to, da eni dobijo vse, drugi pa nič, ni pravica; na koncu je vendarle zmagala pravica; zmeraj je branil pravico, se potegoval za pravico; ekspr. bili so lačni, žejni pravice; pravica in krivica / ekspr. iskati, najti pravico / prepričan sem, da se bo pravica izkazala; ekspr. takrat bo zavladala pravica
// načela, predpisi, ki določajo, kaj je v skladu s takimi predstavami, pravili: vsak je trdil, da je pravica na njegovi strani; ekspr. s tem dejanjem bo, upam, pravici zadoščeno / ekspr. njihova pravica je neusmiljena, trda; iron. no, zdaj sem spoznal, kaj je vaša pravica
2. navadno s prilastkom kar komu dovoljuje, daje možnost biti, imeti, narediti kaj
a) glede na odogovor, pravilo, zakon: odpovedati se kaki pravici; imeti pravico do lastne izbire; jemati si vedno več pravic; pridobiti si pravico sodelovati v prvenstvu; priznati komu kako pravico; posebna pravica; pravno zagotovljena pravica do stanovanja; pravice in dolžnosti / dedna pravica do podedovanja; demokratične, moralne, pravne, ustavne pravice; glasovalna, volilna pravica; pravica pritožbe, do pritožbe, publ. na pritožbo; pravica iz delovnega razmerja / kot vljudnostna fraza pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje / vaše pravice ne sežejo tako daleč, da bi to preprečili pooblastila, pristojnosti
b) nav. mn. glede na njegovo vlogo, položaj, lastnost: zagovarjati pravice delavcev; pravice staršev, žensk so se spremenile / človečanske, državljanske pravice; kraj je dobil mestne pravice v 13. stoletju / to je naredil s pravico močnejšega / leta 1934 je začela izhajati Ljudska pravica
c) glede na odnos do določenega dejstva sploh: narodu ne more nihče odvzeti pravice, da sam odloča o svoji usodi; vsak človek ima pravico živeti, do življenja, da živi; bojevati se za pravice zatiranih
// kar komu pripada glede na dogovor, pravila, zakon: hotel, zahteval je svojo pravico, in ko je plačilo dobil, je odšel; priti do svoje pravice
// v povedni rabi kar je komu dovoljeno glede na določeno pravilo, vlogo, odnos: to je stara fantovska pravica; voliti je pravica vsakega polnoletnega državljana; odločanje je pravica nadrejenega / ekspr.: uporaba te poti je nenapisana pravica vseh; govoriti resnico je naša sveta pravica / ekspr. veselost, biti drzen je pravica mladosti
3. ekspr. oblast1, sodišče: pravica je bila mnenja, da osumljeni ni prišteven; vlomilca je pravica zasačila pri vlomu / biti na begu pred pravico / pasti v roke pravice biti ujet, aretiran
4. star. dokument, listina: predložiti pravico; še enkrat je prebral pravico do parcele
5. zastar. pravo: študirati pravico / doktor vseh pravic doktor civilnega in cerkvenega prava
6. v prislovni rabi, v zvezi po pravici izraža skladnost z moralnimi normami, priznanimi načeli: da bo po pravici, ti vrnem tudi to; vse je šlo po pravici
// izraža utemeljenost, upravičenost: po pravici ga imajo za nasilneža; če je to res, so ga po pravici zaprli / ko se je ozrl, je onemel. In to po pravici
// izraža skladnost z določenim dejstvom, resnico: povej po pravici, sicer se ti bo slabo godilo / da vam povem po pravici, sit sem že vsega tega odkrito
● star. pravica se je nekdaj pisala drugače nekdaj se je ravnalo, postopalo drugače; nekdaj so veljali drugačni zakoni, pravila; ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena; star. v tem mestu je sedem let branil pravico bil, služboval kot odvetnik; ekspr. kdo ti je dal pravico tako govoriti ne smeš, ne dovoljujem ti tako govoriti; dati komu pravico, da se sam odloči dovoliti, omogočiti mu; ekspr. kralj je precej samovoljno delil pravico sodil, razsojal; pesnik ima pravico preoblikovati zgodovinske dogodke sme; ekspr. misli, da ima pravico v zakupu da ima, dela zmeraj prav; da lahko samo on razsoja, kaj je prav; ekspr. rad išče pravico po sodiščih rad se toži; ekspr. izročiti koga pravici vložiti tožbo proti njemu; ekspr. jemati si pravico sam kaznovati koga, maščevati se komu za storjeno dejanje, ne da bi se skušalo to doseči po legalni, pravni poti; jemljem si pravico, da opozorim na nekaj napak dovoljujem si opozoriti; po pravici je mislil, da bodo otroci že doma popolnoma upravičeno; star. mislim, da je on v pravici da ima on prav; ekspr. sprl se je s pravico in zbežal v tujino prišel je v nasprotje z zakoni, predpisi; ekspr. ni se strinjal s pravico, ki mu jo je bilo sodišče odmerilo s kaznijo; ekspr. slovenščina ima tudi na avstrijskem Koroškem domovinsko pravico je zgodovinsko upravičena, utemeljena; publ. to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno; vznes. hiša pravice sodišče; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši; ekspr. roka pravice v te kraje ne seže oblast tu ne more uveljaviti svoje volje; ekspr. varuh pravice sodnik, policist; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ pravn. pravica miruje, zastara; avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; človekove pravice ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lastninska pravica pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje; odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; izgubiti politične pravice izgubiti pravice, ki dajejo državljanu možnost vplivanja na oblikovanje javne oblasti, sodelovanja pri njenem izvrševanju in nadzora nad njo; posvetovalna pravica pravica sodelovati pri določenem posvetovanju brez pravice odločanja; aktivna, pasivna volilna pravica; pravn., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem; šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; zgod. fevdna pravica pravica podeljevanja fevdov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč
1. kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah: to, da eni dobijo vse, drugi pa nič, ni pravica; na koncu je vendarle zmagala pravica; zmeraj je branil pravico, se potegoval za pravico; ekspr. bili so lačni, žejni pravice; pravica in krivica / ekspr. iskati, najti pravico / prepričan sem, da se bo pravica izkazala; ekspr. takrat bo zavladala pravica
// načela, predpisi, ki določajo, kaj je v skladu s takimi predstavami, pravili: vsak je trdil, da je pravica na njegovi strani; ekspr. s tem dejanjem bo, upam, pravici zadoščeno / ekspr. njihova pravica je neusmiljena, trda; iron. no, zdaj sem spoznal, kaj je vaša pravica
2. navadno s prilastkom kar komu dovoljuje, daje možnost biti, imeti, narediti kaj
a) glede na odogovor, pravilo, zakon: odpovedati se kaki pravici; imeti pravico do lastne izbire; jemati si vedno več pravic; pridobiti si pravico sodelovati v prvenstvu; priznati komu kako pravico; posebna pravica; pravno zagotovljena pravica do stanovanja; pravice in dolžnosti / dedna pravica do podedovanja; demokratične, moralne, pravne, ustavne pravice; glasovalna, volilna pravica; pravica pritožbe, do pritožbe, publ. na pritožbo; pravica iz delovnega razmerja / kot vljudnostna fraza pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje / vaše pravice ne sežejo tako daleč, da bi to preprečili pooblastila, pristojnosti
b) nav. mn. glede na njegovo vlogo, položaj, lastnost: zagovarjati pravice delavcev; pravice staršev, žensk so se spremenile / človečanske, državljanske pravice; kraj je dobil mestne pravice v 13. stoletju / to je naredil s pravico močnejšega / leta 1934 je začela izhajati Ljudska pravica
c) glede na odnos do določenega dejstva sploh: narodu ne more nihče odvzeti pravice, da sam odloča o svoji usodi; vsak človek ima pravico živeti, do življenja, da živi; bojevati se za pravice zatiranih
// kar komu pripada glede na dogovor, pravila, zakon: hotel, zahteval je svojo pravico, in ko je plačilo dobil, je odšel; priti do svoje pravice
// v povedni rabi kar je komu dovoljeno glede na določeno pravilo, vlogo, odnos: to je stara fantovska pravica; voliti je pravica vsakega polnoletnega državljana; odločanje je pravica nadrejenega / ekspr.: uporaba te poti je nenapisana pravica vseh; govoriti resnico je naša sveta pravica / ekspr. veselost, biti drzen je pravica mladosti
3. ekspr. oblast1, sodišče: pravica je bila mnenja, da osumljeni ni prišteven; vlomilca je pravica zasačila pri vlomu / biti na begu pred pravico / pasti v roke pravice biti ujet, aretiran
4. star. dokument, listina: predložiti pravico; še enkrat je prebral pravico do parcele
5. zastar. pravo: študirati pravico / doktor vseh pravic doktor civilnega in cerkvenega prava
6. v prislovni rabi, v zvezi po pravici izraža skladnost z moralnimi normami, priznanimi načeli: da bo po pravici, ti vrnem tudi to; vse je šlo po pravici
// izraža utemeljenost, upravičenost: po pravici ga imajo za nasilneža; če je to res, so ga po pravici zaprli / ko se je ozrl, je onemel. In to po pravici
// izraža skladnost z določenim dejstvom, resnico: povej po pravici, sicer se ti bo slabo godilo / da vam povem po pravici, sit sem že vsega tega odkrito
● star. pravica se je nekdaj pisala drugače nekdaj se je ravnalo, postopalo drugače; nekdaj so veljali drugačni zakoni, pravila; ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena; star. v tem mestu je sedem let branil pravico bil, služboval kot odvetnik; ekspr. kdo ti je dal pravico tako govoriti ne smeš, ne dovoljujem ti tako govoriti; dati komu pravico, da se sam odloči dovoliti, omogočiti mu; ekspr. kralj je precej samovoljno delil pravico sodil, razsojal; pesnik ima pravico preoblikovati zgodovinske dogodke sme; ekspr. misli, da ima pravico v zakupu da ima, dela zmeraj prav; da lahko samo on razsoja, kaj je prav; ekspr. rad išče pravico po sodiščih rad se toži; ekspr. izročiti koga pravici vložiti tožbo proti njemu; ekspr. jemati si pravico sam kaznovati koga, maščevati se komu za storjeno dejanje, ne da bi se skušalo to doseči po legalni, pravni poti; jemljem si pravico, da opozorim na nekaj napak dovoljujem si opozoriti; po pravici je mislil, da bodo otroci že doma popolnoma upravičeno; star. mislim, da je on v pravici da ima on prav; ekspr. sprl se je s pravico in zbežal v tujino prišel je v nasprotje z zakoni, predpisi; ekspr. ni se strinjal s pravico, ki mu jo je bilo sodišče odmerilo s kaznijo; ekspr. slovenščina ima tudi na avstrijskem Koroškem domovinsko pravico je zgodovinsko upravičena, utemeljena; publ. to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno; vznes. hiša pravice sodišče; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši; ekspr. roka pravice v te kraje ne seže oblast tu ne more uveljaviti svoje volje; ekspr. varuh pravice sodnik, policist; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ pravn. pravica miruje, zastara; avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; človekove pravice ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lastninska pravica pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje; odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; izgubiti politične pravice izgubiti pravice, ki dajejo državljanu možnost vplivanja na oblikovanje javne oblasti, sodelovanja pri njenem izvrševanju in nadzora nad njo; posvetovalna pravica pravica sodelovati pri določenem posvetovanju brez pravice odločanja; aktivna, pasivna volilna pravica; pravn., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem; šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; zgod. fevdna pravica pravica podeljevanja fevdov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč
SSKJ²
predsédstvo -a s (ẹ̑)
1. organ iz navadno voljenih najvišjih funkcionarjev organizacije, telesa: predsedstvo bo zasedalo jutri; biti član predsedstva; predsednik predsedstva / predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije v socializmu kolegialni organ, ki predstavlja Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in opravlja druge z ustavo določene dolžnosti
2. prostor ali stavba tega organa: oglasite se na predsedstvu
3. navadno v zvezi delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo: občni zbor vodi delovno predsedstvo; izvoliti delovno predsedstvo / častno predsedstvo kongresa
● v času njegovega predsedstva ko je bil on predsednik; publ. včeraj je bila seja izvršnega sveta pod predsedstvom podpredsednika ki jo je vodil podpredsednik
1. organ iz navadno voljenih najvišjih funkcionarjev organizacije, telesa: predsedstvo bo zasedalo jutri; biti član predsedstva; predsednik predsedstva / predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije v socializmu kolegialni organ, ki predstavlja Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in opravlja druge z ustavo določene dolžnosti
2. prostor ali stavba tega organa: oglasite se na predsedstvu
3. navadno v zvezi delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo: občni zbor vodi delovno predsedstvo; izvoliti delovno predsedstvo / častno predsedstvo kongresa
● v času njegovega predsedstva ko je bil on predsednik; publ. včeraj je bila seja izvršnega sveta pod predsedstvom podpredsednika ki jo je vodil podpredsednik
SSKJ²
razglasíti2 -ím, tudi razglasíti in razglásiti -im dov., razglásil (ī í; ī á)
1. uradno sporočiti javnosti: razglasiti izid volitev; razglasiti rezultate; razglasiti sodbo; na koncu delovne akcije so razglasili udarnike; po radiu so razglasili, da bo cesta zaradi popravil zaprta / javno razglasiti
// ekspr. povedati, sporočiti veliko ljudem: novico je takoj razglasil; povsod je razglasila, da se bo poročila
2. uradno sporočiti javnosti, da kaj začne
a) obstajati, potekati: razglasiti republiko / razglasiti mobilizacijo; v vsej državi so razglasili vojno stanje; razglasiti stavko
b) veljati: razglasiti ustavo, zakon
// v zvezi z za uradno sporočiti javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglasili so ga za častnega doktorja ljubljanske univerze; razglasiti za kralja; razglasil se je za predsednika / razglasiti območje za narodni park
3. uradno priznati določeno dejstvo, ugotovitev: dal je razglasiti, da je njegov sin mrtev / razglasiti za neprištevnega, polnoletnega
4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: kritiki so film razglasili za pornografski; razglasiti imenovanje za neveljavno; izraz so razglasili za germanizem; razglasiti koga za goljufa; javno razglasiti trditev za neresnično
5. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je pred cerkvijo razglasil nove predpise
6. zastar. objaviti: pesmi je razglasil nekaj let pred svojo smrtjo
♦ pravn. razglasiti za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; rel. razglasiti za dogmo; razglasiti za svetnika
1. uradno sporočiti javnosti: razglasiti izid volitev; razglasiti rezultate; razglasiti sodbo; na koncu delovne akcije so razglasili udarnike; po radiu so razglasili, da bo cesta zaradi popravil zaprta / javno razglasiti
// ekspr. povedati, sporočiti veliko ljudem: novico je takoj razglasil; povsod je razglasila, da se bo poročila
2. uradno sporočiti javnosti, da kaj začne
a) obstajati, potekati: razglasiti republiko / razglasiti mobilizacijo; v vsej državi so razglasili vojno stanje; razglasiti stavko
b) veljati: razglasiti ustavo, zakon
// v zvezi z za uradno sporočiti javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglasili so ga za častnega doktorja ljubljanske univerze; razglasiti za kralja; razglasil se je za predsednika / razglasiti območje za narodni park
3. uradno priznati določeno dejstvo, ugotovitev: dal je razglasiti, da je njegov sin mrtev / razglasiti za neprištevnega, polnoletnega
4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: kritiki so film razglasili za pornografski; razglasiti imenovanje za neveljavno; izraz so razglasili za germanizem; razglasiti koga za goljufa; javno razglasiti trditev za neresnično
5. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je pred cerkvijo razglasil nove predpise
6. zastar. objaviti: pesmi je razglasil nekaj let pred svojo smrtjo
♦ pravn. razglasiti za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; rel. razglasiti za dogmo; razglasiti za svetnika
SSKJ²
razglášati -am nedov. (á)
1. uradno sporočati javnosti: razglašati rezultate glasovanja; razglašati po radiu, v časopisu / kresovi so razglašali nevarnost; sirene razglašajo alarm / napis razglaša, da je cesta zaprta opozarja
// ekspr. razširjati, učiti: razglašati nove ideje; ne razglašaj krivih naukov
// ekspr. pripovedovati, sporočati veliko ljudem: ne razglašaj svojih težav; povsod je razglašal, da se bo poročil; razglašala je, kar bi moralo ostati skrivnost / ne razglašajte vsem, kaj se je zgodilo / pesmi bodo razglašale tvojo lepoto
2. uradno sporočati javnosti, da kaj začne
a) obstajati, potekati: razglašati splošno mobilizacijo
b) veljati: razglašati ustavo
// v zvezi z za uradno sporočati javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglašati za predsednika republike, za vladarja
3. uradno priznavati določeno dejstvo, ugotovitev: po določenem času razglašajo pogrešane za mrtve / razglašati dokumente za neveljavne; razglašati trditev za neresnično
4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nekatere ljudi so razglašali za manjvredne; ne razglašaj me za lažnivca; vsega ne smeš razglašati za napako; začeli so se razglašati za Slovence
5. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je razglašal, kdaj in kje bo semenj
6. zastar. objavljati: kritike je razglašal v različnih časopisih
1. uradno sporočati javnosti: razglašati rezultate glasovanja; razglašati po radiu, v časopisu / kresovi so razglašali nevarnost; sirene razglašajo alarm / napis razglaša, da je cesta zaprta opozarja
// ekspr. razširjati, učiti: razglašati nove ideje; ne razglašaj krivih naukov
// ekspr. pripovedovati, sporočati veliko ljudem: ne razglašaj svojih težav; povsod je razglašal, da se bo poročil; razglašala je, kar bi moralo ostati skrivnost / ne razglašajte vsem, kaj se je zgodilo / pesmi bodo razglašale tvojo lepoto
2. uradno sporočati javnosti, da kaj začne
a) obstajati, potekati: razglašati splošno mobilizacijo
b) veljati: razglašati ustavo
// v zvezi z za uradno sporočati javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglašati za predsednika republike, za vladarja
3. uradno priznavati določeno dejstvo, ugotovitev: po določenem času razglašajo pogrešane za mrtve / razglašati dokumente za neveljavne; razglašati trditev za neresnično
4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nekatere ljudi so razglašali za manjvredne; ne razglašaj me za lažnivca; vsega ne smeš razglašati za napako; začeli so se razglašati za Slovence
5. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je razglašal, kdaj in kje bo semenj
6. zastar. objavljati: kritike je razglašal v različnih časopisih
- razglášati se star.
slišati se: zvonjenje se je razglašalo po vsej dolini
- razglášan -a -o:
pogosto razglašana obvestila
SSKJ²
skládnost -i ž (á)
lastnost, značilnost skladnega: skladnost telesa / skladnost barv / skladnost pravnega sistema / doseči skladnost med vsebino in obliko; skladnost zakona z ustavo; stavba je lepa v svoji skladnosti / spraviti v skladnost s čim uskladiti
♦ geom. enakost geometrijskih likov po obliki in velikosti
lastnost, značilnost skladnega: skladnost telesa / skladnost barv / skladnost pravnega sistema / doseči skladnost med vsebino in obliko; skladnost zakona z ustavo; stavba je lepa v svoji skladnosti / spraviti v skladnost s čim uskladiti
♦ geom. enakost geometrijskih likov po obliki in velikosti
SSKJ²
skúpnost -i ž (ū)
1. kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih družijo, povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in tvori celoto: pripadati skupnosti; odnos posameznika do skupnosti; čuti se izločenega iz skupnosti; biti vključen v skupnost; delati, živeti v skupnosti; biti član skupnosti / delovna skupnost vsi člani delovne organizacije; družinska skupnost; jezikovna, narodna skupnost; organizirana, samoupravna skupnost; politična skupnost; razredna, šolska skupnost; vaška skupnost; verska skupnost; zakonska skupnost / publ. skupnost je mnogo storila v boju proti alkoholizmu družba
// kar je sestavljeno iz več medsebojno povezanih enakovrednih enot, ki tvorijo celoto: skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst
2. skupina ljudi, organizirana za zadovoljevanje določenih splošnih družbenih potreb: ustanoviti skupnost; organizirati se v skupnost / družbenopolitična skupnost v kateri prebivalci določenega območja usklajujejo in uresničujejo z ustavo in s statutom določene skupne interese in opravljajo funkcijo oblasti; krajevna skupnost enota, navadno kot del občine, v kateri prebivalci naselja, dela naselja ali več povezanih naselij uresničujejo določene skupne interese; samoupravna interesna skupnost v socializmu v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese
3. navadno s prilastkom organizirana skupina med seboj sodelujočih ustanov, delovnih organizacij, ki opravljajo podobne, sorodne dejavnosti: skupnost proizvajalcev železa; skupnost slovenskih muzejev / gospodarska, poslovna skupnost / Evropska gospodarska skupnost
4. lastnost skupnega: skupnost jezika kot značilnost naroda; druži jih skupnost zgodovinske usode
♦ pravn. delovna skupnost v socializmu del delovne organizacije, ki opravlja dela skupnega pomena za več temeljnih ali delovnih organizacij, za družbenopolitične in interesne skupnosti in druge organizacije
1. kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih družijo, povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in tvori celoto: pripadati skupnosti; odnos posameznika do skupnosti; čuti se izločenega iz skupnosti; biti vključen v skupnost; delati, živeti v skupnosti; biti član skupnosti / delovna skupnost vsi člani delovne organizacije; družinska skupnost; jezikovna, narodna skupnost; organizirana, samoupravna skupnost; politična skupnost; razredna, šolska skupnost; vaška skupnost; verska skupnost; zakonska skupnost / publ. skupnost je mnogo storila v boju proti alkoholizmu družba
// kar je sestavljeno iz več medsebojno povezanih enakovrednih enot, ki tvorijo celoto: skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst
2. skupina ljudi, organizirana za zadovoljevanje določenih splošnih družbenih potreb: ustanoviti skupnost; organizirati se v skupnost / družbenopolitična skupnost v kateri prebivalci določenega območja usklajujejo in uresničujejo z ustavo in s statutom določene skupne interese in opravljajo funkcijo oblasti; krajevna skupnost enota, navadno kot del občine, v kateri prebivalci naselja, dela naselja ali več povezanih naselij uresničujejo določene skupne interese; samoupravna interesna skupnost v socializmu v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese
3. navadno s prilastkom organizirana skupina med seboj sodelujočih ustanov, delovnih organizacij, ki opravljajo podobne, sorodne dejavnosti: skupnost proizvajalcev železa; skupnost slovenskih muzejev / gospodarska, poslovna skupnost / Evropska gospodarska skupnost
4. lastnost skupnega: skupnost jezika kot značilnost naroda; druži jih skupnost zgodovinske usode
♦ pravn. delovna skupnost v socializmu del delovne organizacije, ki opravlja dela skupnega pomena za več temeljnih ali delovnih organizacij, za družbenopolitične in interesne skupnosti in druge organizacije
SSKJ²
sporazúm -a m (ȗ)
dejstvo, da se z dogovarjanjem pride do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: doseči, skleniti sporazum; kršiti, razveljaviti sporazum; gospodarski, politični, vojaški sporazum; pisni, ustni sporazum / med njima je tih sporazum; to je naredil v sporazumu z ravnateljem / delni sporazum pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih; samoupravni sporazum nekdaj samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; sporazum o medsebojnem prijateljstvu in sodelovanju
// dokument, ki izraža tako dejstvo: objaviti sporazum; zbrali so se vsi podpisniki sporazuma
♦ ekon. klirinški sporazum; pravn. ratificirati sporazum; gentlemanski sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno; zgod. osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju
dejstvo, da se z dogovarjanjem pride do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: doseči, skleniti sporazum; kršiti, razveljaviti sporazum; gospodarski, politični, vojaški sporazum; pisni, ustni sporazum / med njima je tih sporazum; to je naredil v sporazumu z ravnateljem / delni sporazum pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih; samoupravni sporazum nekdaj samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; sporazum o medsebojnem prijateljstvu in sodelovanju
// dokument, ki izraža tako dejstvo: objaviti sporazum; zbrali so se vsi podpisniki sporazuma
♦ ekon. klirinški sporazum; pravn. ratificirati sporazum; gentlemanski sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno; zgod. osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju
SSKJ²
ukíniti -em dov. (í ȋ)
odločiti, da kaj preneha obstajati, delovati: ukiniti občino, oddelek; šolo so ukinili; ukiniti samostan razpustiti / ukiniti delovno mesto / ukiniti nerentabilne proge / ukiniti cenzuro, vizume odpraviti; ukiniti kredite prenehati jih dajati; ukiniti pooblastilo, prepoved razveljaviti / ukiniti preskrbo prenehati oskrbovati / ukiniti ustavo
// narediti, povzročiti, da kaj preneha biti, obstajati: ukiniti razredno družbo; ukiniti nasprotje med ročnim in umskim delom odpraviti, zmanjšati
odločiti, da kaj preneha obstajati, delovati: ukiniti občino, oddelek; šolo so ukinili; ukiniti samostan razpustiti / ukiniti delovno mesto / ukiniti nerentabilne proge / ukiniti cenzuro, vizume odpraviti; ukiniti kredite prenehati jih dajati; ukiniti pooblastilo, prepoved razveljaviti / ukiniti preskrbo prenehati oskrbovati / ukiniti ustavo
// narediti, povzročiti, da kaj preneha biti, obstajati: ukiniti razredno družbo; ukiniti nasprotje med ročnim in umskim delom odpraviti, zmanjšati
SSKJ²
urédba -e ž (ẹ̑)
1. splošni pravni akt, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi ustave ali zakona: izdati, objaviti, podpisati uredbo; sprejeti, dopolniti, izvajati uredbo; biti določen, opredeljen, zapisan v uredbi; nove evropske, vladne uredbe; besedilo, osnutek uredbe o lokacijskem načrtu; spremembe uredbe o povračilu stroškov; pravilniki, zakoni in uredbe / uredba je v nasprotju, skladu z ustavo; kršiti sporno, veljavno uredbo o ureditvi trga z mlekom, vinom, žitom / v socializmu izvršni svet je izdal uredbo; uredba o deviznem poslovanju; izvršilna, pooblastilna uredba; uredba z zakonsko močjo ki se izda v izjemnih razmerah in jo mora pozneje (zvezna) skupščina potrditi ali zavrniti
2. star. urejevalna pravila, načela: podedovane moralne uredbe
3. star. ureditev: nova uredba prostorov / uredba knjige / federativna, politična uredba
1. splošni pravni akt, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi ustave ali zakona: izdati, objaviti, podpisati uredbo; sprejeti, dopolniti, izvajati uredbo; biti določen, opredeljen, zapisan v uredbi; nove evropske, vladne uredbe; besedilo, osnutek uredbe o lokacijskem načrtu; spremembe uredbe o povračilu stroškov; pravilniki, zakoni in uredbe / uredba je v nasprotju, skladu z ustavo; kršiti sporno, veljavno uredbo o ureditvi trga z mlekom, vinom, žitom / v socializmu izvršni svet je izdal uredbo; uredba o deviznem poslovanju; izvršilna, pooblastilna uredba; uredba z zakonsko močjo ki se izda v izjemnih razmerah in jo mora pozneje (zvezna) skupščina potrditi ali zavrniti
2. star. urejevalna pravila, načela: podedovane moralne uredbe
3. star. ureditev: nova uredba prostorov / uredba knjige / federativna, politična uredba
SSKJ²
uskladíti -ím in uskláditi -im dov., uskládil (ī í; á ā)
narediti, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno: uskladiti delo posameznikov; uskladiti ponudbo in povpraševanje / uskladiti programe prireditev; uskladiti zakon z ustavo / uskladiti čustva in razum
narediti, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno: uskladiti delo posameznikov; uskladiti ponudbo in povpraševanje / uskladiti programe prireditev; uskladiti zakon z ustavo / uskladiti čustva in razum
- usklajèn -êna -o in usklájen -a -o:
usklajeni gibi; pravilnik je usklajen z zakoni; igra domačega moštva je bila usklajena
SSKJ²
ustavodájen -jna -o prid. (á ā)
nanašajoč se na sprejem, spremembo ustave: ustavodajni organ, postopek; ustavodajni referendum; ustavodajna skupščina
♦ pravn. ustavodajna oblast pravica izdati ustavo
nanašajoč se na sprejem, spremembo ustave: ustavodajni organ, postopek; ustavodajni referendum; ustavodajna skupščina
♦ pravn. ustavodajna oblast pravica izdati ustavo
SSKJ²
uzakóniti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
1. določiti, utemeljiti z zakonom: uzakoniti kako načelo, pravico; uzakoniti šolsko obveznost / uzakoniti z ustavo
// z zakonom priznati ali dovoliti: uzakoniti dejansko stanje / uzakoniti novo oblast; uzakoniti vlado
2. narediti, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakoniti nova načela v podjetju / uzakoniti pisavo
♦ pravn. uzakoniti zakonski predlog
1. določiti, utemeljiti z zakonom: uzakoniti kako načelo, pravico; uzakoniti šolsko obveznost / uzakoniti z ustavo
// z zakonom priznati ali dovoliti: uzakoniti dejansko stanje / uzakoniti novo oblast; uzakoniti vlado
2. narediti, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakoniti nova načela v podjetju / uzakoniti pisavo
♦ pravn. uzakoniti zakonski predlog
- uzakónjen -a -o:
uzakonjena kazen, pravica; uzakonjena pravila vedenja
♦ pravn. uzakonjeno pravo pravo, določeno z zakoni
SSKJ²
zagotovílo -a s (í)
1. izjava, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: zagotovilo, da je še vsega dovolj, jih je pomirilo; njegovim zagotovilom ne verjamem; pisno, ustno zagotovilo / dobiti zagotovilo, da bodo dela končana do roka
2. v povedni rabi kar zagotavlja izpolnitev kake obljube, dolžnosti: njegovo premoženje je zagotovilo, da bo denar vrnjen / znak svetovno znane tovarne je zagotovilo za kakovost izdelka / ustavna zagotovila z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine
1. izjava, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: zagotovilo, da je še vsega dovolj, jih je pomirilo; njegovim zagotovilom ne verjamem; pisno, ustno zagotovilo / dobiti zagotovilo, da bodo dela končana do roka
2. v povedni rabi kar zagotavlja izpolnitev kake obljube, dolžnosti: njegovo premoženje je zagotovilo, da bo denar vrnjen / znak svetovno znane tovarne je zagotovilo za kakovost izdelka / ustavna zagotovila z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine
SSKJ²
zagotovíti -ím dov., zagotôvil (ī í)
1. narediti, da kdo kaj zagotovo ima, dobi: zagotoviti komu denar, hrano; zagotoviti strokovnjake za gradnjo; zagotoviti si dovoljenje, vstopnico / zagotoviti komu izobrazbo, zaposlitev
// narediti, da kdo kaj zagotovo lahko uresniči: zagotoviti komu prehod, vpliv; publ. z zmago so si zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi
2. s svojim obstajanjem, učinkovanjem narediti, povzročiti, da kaj zagotovo obstaja, se uresniči: denar je zagotovil ustanovi nemoteno delovanje; gospodarska in politična moč zagotovi samostojnost
3. izjaviti, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: zdravnik je zagotovil, da bolezen ni nevarna; zagotovil ji je, da se kmalu vrnejo / ekspr., kot podkrepitev slabo se bo končalo, to ti lahko zagotovim
● star. zagotoviti se za stara leta preskrbeti si, kar je potrebno
1. narediti, da kdo kaj zagotovo ima, dobi: zagotoviti komu denar, hrano; zagotoviti strokovnjake za gradnjo; zagotoviti si dovoljenje, vstopnico / zagotoviti komu izobrazbo, zaposlitev
// narediti, da kdo kaj zagotovo lahko uresniči: zagotoviti komu prehod, vpliv; publ. z zmago so si zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi
2. s svojim obstajanjem, učinkovanjem narediti, povzročiti, da kaj zagotovo obstaja, se uresniči: denar je zagotovil ustanovi nemoteno delovanje; gospodarska in politična moč zagotovi samostojnost
3. izjaviti, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: zdravnik je zagotovil, da bolezen ni nevarna; zagotovil ji je, da se kmalu vrnejo / ekspr., kot podkrepitev slabo se bo končalo, to ti lahko zagotovim
● star. zagotoviti se za stara leta preskrbeti si, kar je potrebno
- zagotovljèn -êna -o:
zagotovljeni dohodki; z ustavo zagotovljene pravice
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 29
Dostopnost