Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
tróládijski -a -o prid. (ọ̑-ā) um. triladijski: troladijska cerkev, stavba
SSKJ
túren -rna m (ú) nižje pog. cerkveni stolp, zvonik: cerkev z dvema turnoma / grajski turen stolp
● žarg., alp. preplezati turen veliko pokončno, samostojno stoječo skalo; stolp
SSKJ
učíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati
    // s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino
  2. 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine
    // na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov
  3. 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja
  4. 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
  5. 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
  6. 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika
    učíti se 
    1. 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja
      // s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje
      // učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev
      // prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet
    2. 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli
    3. 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti
    4. 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika
    5. 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše
      // prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah
    6. 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota
      ●       ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje
      ♦       psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom
    učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole
    ♦     med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni
    učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli
    učèn -êna -o 
    1. 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam
    2. 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov
      ●       nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
      // ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave
    3. 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel
    4. 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne
    5. 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni
    6. 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor
    7. 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki
SSKJ
uniátski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na uniate: uniatski duhovnik / uniatska cerkev
SSKJ
unitárski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na unitarce: angleška unitarska cerkev / unitarski pastor
SSKJ
vêža -e stil. -é ž (é) prehoden prostor v poslopju za vhodnimi vrati: stopiti v vežo; mračna, obokana veža; veža in stopnišče / zakleniti vežo vežna vrata
// hotelska, kolodvorska veža hotelska, kolodvorska avla
● star. božja veža svetišče, cerkev; mrliška veža prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru
♦ etn. vhodni prostor z ognjiščem v belokranjski hiši
SSKJ
vinógrad -a m (ọ́) zemljišče, na katerem je posajena vinska trta: gnojiti vinograd; kupiti vinograd z zidanico; delati, kopati v vinogradu; vinogradi po gričih; meje vinograda / terasasti vinograd
// trte, ki rastejo na takem zemljišču: obnavljati, pomladiti vinograd; zasaditi vinograd
● vznes. Gospodov vinograd in vinograd Gospodov Cerkev; vznes. delavci v Gospodovem vinogradu duhovniki, redovniki
♦ agr. kraljica vinogradov vinska trta s sivo rdečim enoletnim lesom in debelimi, jajčastimi rumenimi jagodami v velikih grozdih ali grozdje te trte
SSKJ
voltairovski -a -o [-têr-] prid. (ȇ) tak kot pri Voltairu: voltairovsko gledanje na cerkev, plemstvo / voltairovski posmeh
● voltairovski naslanjač velik naslanjač z nizkim sedalom in visokim naslonjalom za hrbet
SSKJ
votíven -vna -o prid. (ȋ) rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube; zaobljuben, zaobljubljen: votivni dar; votivna podoba, sveča / votivna cerkev / votivno slikarstvo
♦ arheol. votivni kamen kamen s posvetilnim napisom; rel. votivna maša maša z besedilom, izbranim po želji, ne po koledarskem redu
SSKJ
vpeljevánje -a s (ȃ) glagolnik od vpeljevati: vpeljevanje barvne, kabelske televizije
♦ rel. vpeljevanje nekdaj obred, pri katerem se blagoslovi ženska, ko pride prvič po porodu v cerkev
SSKJ
vstrán in v strán prisl. (ȃ) 
  1. 1. izraža mesto, položaj desno ali levo glede na osebek: nagniti se, skočiti vstran; stopiti z levo nogo vstran
  2. 2. izraža odmikanje, oddaljevanje
    1. a) od prejšnje, določene smeri: zanaša ga vstran; zaviti vstran / pogledala ga je in se obrnila vstran v drugo smer
    2. b) od določenega mesta; stran: pobegniti, steči vstran; hiteli so, da bi prišli čim dlje vstran od proge / kot vzklik vstran z roko
      // navadno s prislovnim določilom izraža odmaknjenost, oddaljenost od česa; stran: sedela sta malo vstran od ceste; cerkev stoji nekoliko vstran od vasi; kakih petdeset metrov vstran so zakurili kres
      ●       redko metati nerabne stvari vstran stran; ekspr. grenko sedanjost so potiskali vstran niso hoteli misliti nanjo; ekspr. hočejo ga potisniti, spraviti vstran odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. vedeli so za njegove skoke vstran za njegovo nezvestobo v zakonu; knjiž. v predavanju si je dovolil več skokov vstran oddaljitev od glavne teme; stopiva malo vstran, da se v miru pomeniva proč od drugih
      ♦       gled. govorjenje vstran govorjenje igralca, obrnjenega vstran od soigralcev, s katerim gledalcem komentira dogajanje na odru; šport. premet vstran bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah
SSKJ
vzhóden -dna -o prid., vzhódnejši (ọ̑) nanašajoč se na vzhod:
  1. a) vzhodni del države, gorovja; cesta obide mesto po vzhodni strani / vzhodna Italija / vzhodna smer / veter piha z vzhodne strani z vzhoda; na vzhodno stran se razprostirajo gozdovi na vzhod, proti vzhodu
    // vzhodni veter
  2. b) vzhodni mistiki / vzhodni fatalizem vzhodnjaški
    // vzhodni begunci; vzhodni blok blok vzhodnih držav; vzhodne države do 1990 evropske in azijske socialistične države vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije pod vodstvom Sovjetske zveze; trgovina med vzhodno in zahodno Evropo / Vzhodni Berlin do 1990 del Berlina, ki je pripadal Nemški demokratični republiki; Vzhodna Nemčija do 1990 Nemška demokratična republika
    ●     publ. vzhodna fronta fronta med nemško in rusko vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni; Vzhodna Indija nekdaj področje Indonezije, Indokine in Indije; publ. vzhodna politika politika zahodnih držav do vzhodnih in jugovzhodnih evropskih držav; publ. države na vzhodni polobli države v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji
    ♦     astr. vzhodna točka točka vzhoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. vzhodna deklinacija; geogr. vzhodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina vzhodno od začetnega poldnevnika; rel. vzhodni obred obred vzhodne cerkve; vzhodni razkol razcepitev krščanske cerkve na katoliško in pravoslavno leta 1054; vzhodna cerkev cerkev s središčem v vzhodnem rimskem cesarstvu ali od nje ustanovljena, odcepljena cerkev; zgod. vzhodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov vzhodni del s prestolnico v Carigradu
    vzhódno prisl.: vzhodno od reke je ravnina; deset kilometrov vzhodneje
SSKJ
vzpetína -e ž (í) del zemeljskega površja, ki je višji od okolice: strma, z gozdom porasla vzpetina; vrh, vznožje vzpetine; cerkev, mesto na vzpetini; doline in vzpetine / gorska vzpetina
SSKJ
zadúžbina -e ž (ȗ) v srbskem okolju cerkev, samostan, ki ga da postaviti vladar, fevdalni gospod in v katerem se zanj opravlja bogoslužje, molitve: samostan je kraljeva zadužbina
SSKJ
zahóden -dna -o prid., zahódnejši (ọ̑) nanašajoč se na zahod:
  1. a) zahodni del dežele; zahodna stran doline / zahodna Slovenija / zahodna smer / veter piha z zahodne strani z zahoda; na zahodni strani leži ravnina na zahodu
    // zahodni veter
  2. b) zahodni strokovnjaki / zahodna miselnost zahodnjaška
    // zahodni blok blok zahodnih držav; zahodne države kapitalistične države zlasti Evrope in Severne Amerike; gospodarsko sodelovanje med vzhodno in zahodno Evropo / Zahodni Berlin do 1990 del Berlina, povezan z Zvezno republiko Nemčijo; Zahodna Nemčija do 1990 Zvezna republika Nemčija
    ●     publ. zahodna fronta fronta med francosko in nemško vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in angleško, francosko, ameriško vojsko v drugi svetovni vojni; publ. politični položaj na zahodni polobli v Južni, Severni Ameriki
    ♦     astr. zahodna točka točka zahoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. zahodna deklinacija; geogr. zahodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina zahodno od začetnega poldnevnika; rel. zahodni obred obred zahodne cerkve; zahodna cerkev cerkev s središčem v zahodnem rimskem cesarstvu; zgod. zahodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov zahodni del s prestolnico v Rimu
    zahódno prisl.: zahodno od vasi; kraj leži nekoliko zahodneje
SSKJ
zakleníti -klénem dov. (ī ẹ́) dati mehanizem ključavnice v tak položaj
  1. a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata
  2. b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan
    // s takim dejanjem narediti
  3. a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce
  4. b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase
  5. c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti
  6. č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven
    ●     z odgovorom zakleniti komu usta zapreti
    zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo
    zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat
    zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil
SSKJ
zaobljubíti se in zaobljúbiti se -im se dov. (ī ū) 
  1. 1. rel. narediti zaobljubo: ob bolezni se je zaobljubil, da bo šel na romanje / redovnik se zaobljubi / zaobljubiti se Bogu
  2. 2. ekspr. trdno obljubiti, trdno skleniti: zaobljubil se je, star. zaobljubil je, da bo skrivnost obdržal zase
    zaobljúbljen -a -o rel., um.  narejen, podarjen zaradi (za)obljube: zaobljubljeni dar; zaobljubljena podoba / zaobljubljena cerkev
SSKJ
zaslužíti in zaslúžiti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar
  2. 2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita
  3. 3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti
  4. 4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled
    ●     ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela
    zaslúžen -a -o: pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga
    ●     ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati
SSKJ
zatékati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: roka zateka; gleženj ji je hitro zatekal
  2. 2. tekoč nezaželeno prihajati kam: voda je zatekala za okenske okvire
    // zamakati, puščati: streha zateka
    zatékati se s prislovnim določilom  
    1. 1. prihajati kam z namenom izogniti se čemu nevarnemu, nezaželenemu, neprijetnemu: najraje se je zatekal v gozd, hribe; pred hrupom se je zatekala v svojo sobo; begunci so se zatekali za obzidja cerkev; premišljeval je, kam se bodo zatekali ob napadih / ekspr. zatekati se v samoto
    2. 2. prihajati h komu z namenom dobiti pomoč, podporo: kadar je imela težave, se je zatekala k materi; zatekati se k prijateljem / zatekati se h komu po nasvete
      ●       ekspr. spet se zateka k laži laže; ekspr. pri lovu se je zatekal k pastem je uporabljal pasti; ekspr. v težavah se je zatekal v pitje je pil
SSKJ
zgódnjegótski -a -o prid. (ọ̄-ọ̑) nanašajoč se na zgodnjo gotiko: cerkev v zgodnjegotskem slogu / zgodnjegotsko okno
Število zadetkov: 170