Fran > Jezikovna

Zanima me, ali je kakšna razlika v pomenu med ampak in temveč oziroma katero besedo naj bi uporabljali v knjižnem jeziku?

Pozdravljeni, prosim za razlago besednega reda ob vezniku ampak v povezavi s stavo naslonskega niza. Denimo v primeru: Želela sva priti na cilj, ...

• ampak prehitro sva se utrudila
• ampak sva se prehitro utrudila

Katera oblika je bolj knjižna, katera bolj pogovorna - ali pa sta nemara v knjižnem jeziku sprejemljivi obe?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Ali je v primerih tipa Prodal ni le vse zemlje, ampak tudi hišo možno uporabiti tudi tožilnik, tj. Prodal ni le vso zemljo, ampak tudi hišo? --> Prodal ni le vse zemlje, ampak je zastavil tudi hišo.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Zanima me, kako je z uporabo členka zgolj. Glede na priročnike njegova uporaba ni najbolj ustrezna. Kako pa je z zvezo zgolj in samo?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Zanima me, če obstaja kakršenkoli zakon, ki natančno določa meje politične korektnosti in (mogoče tudi s konkretnimi primeri) narekuje kako bi se dejansko moral posameznik ali posameznica izražati oz. kakšne izraze/besede bi moral izbirati, da se izogne sovražnemu govoru. Kar sem zasledila sama je zgolj to, da je sovražni govor prepovedan (brez nadaljnih konkretnih pojasnil in navodil oz. napotkov). V primeru, da takšen zakon ne obstaja, pa bi rada vedela če je na voljo mogoče kakšen priročnik oz. napotki, ki bi posamezniku ali posameznici ob prvem stiku s pojmom politična korektnost natančno opredelil in pojasnil načela/pravila izražanja, da bo tudi sam/a lahko politično korekten/a.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Vprašanje vejice v sledeči povedi je razklalo mojo družino in nekaj znancev:

• V ključnem trenutku tragedije Orfej Evridiko vidi(,) namesto pogleda.

Na stran vejice so se razen mene postavili vsi, ki so vprašanje prejeli. Trdijo namreč, da gre za dve osebni glagolski obliki, med katerima bi stala vejica, če bi bil, kar imajo oni za odvisni stavek, razširjen, torej: ... vidi, namesto da bi jo pogledal. Na drugi strani stojim le jaz. Čutim, da tu vejice ni, saj si glagolski obliki delita obvezno tožilniško dopolnilo, torej morata biti priredno vezani polovici povedkovne fraze (žal terminologije, ki jo uporablja tvorbena slovnica, v slovenščini ne poznam), če želimo obdržati pomen. Zanima me, ali se slovnica strinja z mano ali se je tudi sama zarotila proti meni.

Vnaprej se zahvaljujem za vsakršen odgovor!

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Po spletu je zaokrožil tale vic:

Žena zaprosi moža: – Bi, prosim, šel namesto mene v trgovino in kupil karton mleka, in če imajo avokado, jih kupi šest. Kmalu se vrne mož s šestimi kartoni mleka. Ženi nič jasno, pa vpraša: – In zakaj si kupil šest kartonov mleka? On: – Imeli so avokado.

Moje vprašanje je: kdo je kriv za nesporazum? Mož ali žena?

Znašla sem se pred dilemo. Primer:

Drugi starši zahtevajo stvari, ki niso pomembne. Rečejo lahko: »Pobarvaj to žabo zeleno.«, »Obleci modro majčko.« ali »Sladico pojej do konca.«

Zanima me, kako je z ločili. Ali našteti navedki ohranijo svoje ločilo in so med seboj ločeni z vejico ali se namesto pik v navedkih uporabi vejica? Pa končna pika, se opusti ali piše?

Še dodaten (malo drugačen) primer:

• Če vas Kim prosi, da se igrajte z njo, namesto »Samo trenutek.« recite »Počakaj pet minut, nato pa se bom igrala s tabo.«.
• Če Robbie poliva sok, mu ne recite »Bodi previden.«, ampak »Kadar nalivaš sok v kozarec, drži plastenko z obema rokama.« Namesto »Pospravimo igrače.« recite »Čas je, da pospravita igrače.«.

Tudi v tem in podobnih primerih me zanima, ali navedke lahko pišem tako, kot sem jih (brez dvopičij) in kako je z ločili.

Na nekem forumu se je pojavilo vprašanje glede postavitve vejice, kjer pa so bila mnenja deljena. Zanima me vejica v oklepaju. Ali je odvečna ali ne? Primer se glasi:

V trgovini(,) s sicer rabljenimi, ampak še vedno kvalitetnimi oblačili, so cene zelo ugodne.

Naj omenim še to, da je težave povzročala beseda sicer. Če te ne bi bilo, ne bi bilo dileme, da vejica tam ni potrebna.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Vejica in večbesedni vezniki: »toda kaj«

V enem zgledu ste že obravnavali priredni veznik »namreč«, ki »zastopa opuščeni nadredni stavek«. Primer: Povedali so, da se strinjajo, namreč (strinjajo se o tem), da tudi oni mislijo ...

Kaj pa pri veznikih: toda, vendar, ampak? Ali ti v spodaj navedenih primerih »opuščajo nadredni stavek«? Ali je dovolj, da je »toda« z vejico ločen od drugih veznikov samo zato, ker želimo izraziti nasprotje in ga poudariti. Pri prislovnih zaimkih namreč to lahko naredimo. Nasploh se mi zdi »toda« na začetku stavka poudarjalen. Primeri: a) Peter je Jezusu sicer sledil. Toda, ko so ga spraševali, je začel rotiti in prisegati, da ga ne pozna.

Menim, da ta »toda« poudari nasprotje glede na prejšnji stavek, se pravi: Toda, (čeprav mu je sledil), ko so ga spraševali, je začel rotiti in prisegati, da ga ne pozna.

b) Zato ga ni bilo potrebno upravičiti. Vendar, bolj ko o tej zadevi razmišljam, bolj se mi zdi, da bi ga morali.

Menim, da ta »vendar« poudari nasprotje glede na prejšnji stavek, se pravi: Vendar, (čeprav ga niso upravičili), bolj ko o tej zadevi razmišljam, bolj se mi zdi, da bi ga morali.

c) Ampak, kaj se je zgodilo zatem? Ta stavek sledi nekemu opisovanju dogodka. Menim, da lahko dam vejico za »ampak«, ker poudarim nasprotje, kaj se bo zgodilo zatem. Menim, da lahko napišem tudi brez vejice: Ampak kaj se je zgodilo zatem?

d) Prevarala si očeta, deklica, toda, kaj si res mislila, da boš tudi mene. Sem prav postavila vejico?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Zanima me, kateri sklon je pravilen v spodnjih primerih, ko je rabljen namenilnik. Na Jezikovni svetovalnici sem našla več odgovorov glede zanikanja ob nedoločniku, vendar pa med odgovori nisem opazila, da bi bilo omenjen namenilnik. Ali za predment, ki stoji ob namenilniku, veljajo podobna načela kot za predmet ob nedoločniku? Primeri so na videz zelo podobni, ampak domnevam, da je sklon podobno kot pri nedoločniku odvisen od tega, kaj zanikamo. Najlepša hvala za odgovor.

• Tisto soboto popoldan ni šel brat časopis/časopisa.
• Tisto soboto popoldan ni šel brat časopis/časopisa, saj ga je čakalo delo na vrtu.
• Tisto soboto popoldan ni šel brat časopis/časopisa, ampak knjigo, ki mu jo je podaril prijatelj.
• Tisto soboto popoldan ni šel brat časopis/časopisa, ampak je šel na sprehod po mestu.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Vprašala sem, ali je smiselna polovična podomačitev tujega stvarnega lastnega imena: Sterijevo pozorje. Odgovorili ste, da je Sterijinopozorje srbska zveza – v srbščini pridevnike iz moških imen na -a tvorijo z -in, kar naš pravopis odsvetuje: torej ne Krležin, ampak Krležev, ne Sterijin, ampak Sterijev, ne Savin, ampak Savov (iz moškega imena Sava), in torej ne Savina knjiga (cirilski starocerkvenoslovanski rokopis), ampak Savova knjiga, in tudi Zolinroman je v slovenščini Zolajev roman.

S tem se strinjam. Toda zakaj posloveniti samo končnico pridevnika, samostalnik pa pustiti v srbščini?

Ali ni tako polovično podomačevanje uveljavljenega gledališkega dogodka nekoliko na silo? Meni se zdi smiselno ali ohraniti originalno ime ali posloveniti obe sestavini, vendar, kot že sami ugotavljate, Sterijevo gledališče ni prodrlo.

Zanima me, zakaj se preganja oblika potrebno nedoločnik. V pravopisu nisem zasledila, da je prepovedana, saj nima ob sebi črnega krožca, ampak ima puščico v desno (»odsvetovano«). Kako torej brati te oznake (puščico, beseda v ležečem) in jih interpretirati? Je potem ta oblika vendarle dovoljena npr. v leposlovju?

SP 2001: potrébno povdk. (é) O tem se je ~ dogovarjati → se je treba dogovarjati

Zanima me, ali je beseda natanko v povedi Letos mineva natanko 400 let od smrti Shakespeara prislov ali členek?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Kako zapisovati npr. poljske črke, ki jih v slovenski abecedi ni? Če zapišemo Lech Walesa namesto Lech Wałęsa, bi lahko torej »prosto po Prešernu« tudi w zamenjali z v, glede na to, da ga v slovenski abecedi ni. Sprašujem predvsem zato, ker opažam, da je ravno omenjeni priimek največkrat zapisan kar Walesa in da se poljska črka ł pri nas največkrat zapisuje kot l.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovenski pravopis v 26. točki Raba velikih in malih črk zapoveduje, da se v slovenskem knjižnem jeziku vsa lastna imena pišejo z veliko začetnico, vendar v 39. točki pravi:

Lastna imena lahko postanejo občna: štefan (steklenica), ford (avto), morava (cigareta), jera (jokavec). (Pravopis 2001: 10)

V 131. točki se prav tako naveže na občna imena in pravi:

[Z malo začetnico pišemo] občne besede [imena] iz osebnih imen (rojstnih, krstnih) ali priimkov, kadar zaznamujejo vrsto pojavov: jurček (goba), jur (tisočak), štefan (steklenica), (bodeča) nežža, (mila) jera, judež (izdajalec), silvester (silvestrovanje, zadnji večer v letu); volt, ford, tesla, rentgen, bazedov (bolezen). (Pravopis 2001: 18)

Nekako enako pravi tudi v 147. točki:

[Z malo začetnico pišemo vrstna poimenovanja] industrijskih izdelkov ipd., nastala iz imen podjetij in trgovskih znamk, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: Pišem z olivetijem (s pisalnim strojem Olivetti). – Fotografiram s kodakom. – Vozim se s fordom. – Zobe si umivam s kalodontom. Komarje uničujem s pipsom. (Pravopis 2001: 20)

Vsebina 39. in 131. točke se sklada s splošno rabo slovenskega jezika, vendar pa to ne velja za vsebino točke 147 oz. je z splošno rabo celo v nasprotju. Upoštevaje slednjo namreč prav tako avtomobil znamke Mercedes postane oropan svojega lastnega imena in postane občno ime, mercedes, enako kot jurček, jur, silvester, tesla, rentgen, volt ipd. Lastna imena lahko preidejo v občno rabo le takrat, ko istočasno v mentalnem besednjaku govorca jezika pridobijo značilnosti občnega. Tako imajo imena jurček, rentgen ali volt danes že značilnosti občne rabe, saj na primer z uporabo besede rentgen ne mislimo več na Wilhelma Röntgena ali specifično napravo, ki jo je izumil, temveč tehniko, ki je po njem dobila svoje ime, prav tako kakor z metafiziko mislimo na filozofsko disciplino, ne pa Aristotelovo Metafiziko. Tudi izraz adidaska danes ne pomeni več le obuvala znamke Adidas, ampak zaradi svojega novega privzetega občnega pomena preprosto pomeni športno obuvalo. Enako velja za občno ime kalodont, ki ne pomeni več imena nekdaj poznane avtrijske zobne paste Kalodont, temveč preprosto pomeni zobno pasto samo. Takšnih občnih imen je še mnogo, a vas moram razočarati, da Kodak ali Ford na žalost še nista eni izmed njih. Prav noben govorec slovenskega knjižnega jezika ne bo v zagovor svojemu fotoaparatu uporabil imena kodak, temveč bo vselej govoril o fotoaparatu, razen kadar bo šlo izključno za fotoaparat znamke Kodak, ki pa s tem takoj pridobi status lastnega imena in se mora pri tem pisati z veliko začetnico. Tudi ko bomo uporabili besedo ford, ne bomo s tem preprosto mislili na avtomobil, temveč prav specifični avtomobil znamke Ford, zaradi česar ga bomo pisali z veliko začetnico. Stavek Andreja se je odpeljala s svojim novim lexusom. je na žalost nepravilen, saj lexus nima prav nobenih značilnosti občnega, ampak vselej pomeni le avtomobil znamke Lexus. Predvidevam, da boste tukaj iz rokava potegnili argument splošnosti in specifičnosti, kjer naj bi katerikoli avto znamke Lexus lahko imenovali leksus, in ga s tem pisali z malo začetnico, medtem ko lahko z veliko začetnico ime pišemo le takrat, ko resnično mislimo le podjetje samo. A naj vam povem, da tudi ta argument ne vzdrži preizkušnje splošne rabe. Tudi če že gre za nedoločen avto znamke Lexus, je tudi ta še vedno Lexus. Velika začetnica je nujna. Pika.

Kar pa me poleg tega najbolj skrbi, pa je kategorija imenovalni prilastek, ki kaže splošno nedodelanost slovenske slovnice kot vede in predmeta. Prilastek (atribut) kot nesamostojna slovnična enota, ki kot del stavčnega člena natančneje opisuje jedro, na katerega se nanaša, lahko stojijo pred (levi) ali za (desni) jedrom. Če torej govorimo o prilastku kot skladenjski (sintaktični) slovnični enoti, potem ta kategorija nima prav nobene posebne funkcije in je nesmiselna, ker je le del pomenske enote, ki se imenuje fraza. Avto Lexus je odpeljal proti domu in V Franciji narejeni Lexus je odpeljal proti domu sta stavka, ki v skladenjski strukturi nista različna. Iz tega sklepajoč prilastek kot tak ni skladenjska enota. Če pa govorimo o prilastku kot oblikoslovni (morfološki) enoti, pa se ta vede le kot pridevnik oz. pridevniško določilo, zaradi česar prav tako ne more biti morfološka enota. Kakšna je torej potemtakem razlika med slovničnima enotama določilo in prilastek? V čem sploh potreba po rabi namišljene kategorije prilastek in še bolj absurdni kategoriji imenovalni prilastek? Tukaj vas vprašam, kako bi sploh lahko lastno ime nastopalo kot imenovalni prilastek in kaj bi v takšnem primeru opisovalo oz. določalo? Prosim, da navedete tudi ustrezne nedvoumne primere.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Slovenski pravopis ima, tako so nas učili, v abecedi tri šumnike – č š ž. Po raztrosu pokojnika, ki ima v priimku ali imenu enega od šumnikov, polovica strešice na spominski ploščici odpade. Ker me o spremembi zapisa ni nihče predhodno obvestil, je bil to zame šok. Vsi dokumenti z uradnimi podatki so bili dostavljeni iz KP ŽALE. Ko sem protestirala glede zapisa, so mi pojasnili, da ima za moj oziroma osebni priimek mojega pokojnega moža, avtorske pravice spoštovani arhitekt gospod Marko Mušič. Pridobila sem mnenje odvetnika, ki mi odgovarja, da nihče ne more pridobiti avtorskih pravic nad osebnimi imeni in priimki. Razumem, da ima avtorske pravice za obliko spominskega parka, obliko ploščic, ki so lahko okrogle, kvadratne, trikotne itd. Le kdo ima pravico dodeliti tretji osebi, da spremeni slovenska imena in priimke. Nisem edina prizadeta, ampak še stotine drugih živih sorodnikov, ki so se odločili za raztros pokojnika in ima v imenu ali priimku Č Š Ž. Zapisan je pravilno le mehki ć. Ko obiščem spominski park, imam občutek da sem na pokopališču nekje na Slovaškem in ne sredi Slovenije. Slovenci se za svoj pravopis borimo že stoletja, ko pa smo končno samostojni, anomalije tiho trpimo. Verjetno ne bom dočakala kakšno spremembo, za nami pa so naši potomci, ki so ravno tako prizadeti. Torej vprašanje je, kdo lahko spreminja naša osebna imena in priimke brez našega soglasja?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Na povezavi https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1926/pisanje-osebnih-imen-z-velikimi-črkami?loggedin dopuščatei pisanje osebnih imen v besedilih s samimi velikimi črkami, kar Slovenski pravopis tudi dopušča, saj natančno določa, da se same velike črke smejo uporabljati le pri poudarjanju besedil ali posameznih besed v njih.

"Besedilo" je po SSKJ "z določenimi besedami izražene misli" ali "iz besed sestoječi del v knjigi, publikaciji". Osebno ime na pisemski ovojnici, dopisu ali sodbi vsekakor ni z določenimi besedami izražena misel, niti ni iz besed sestoječi del v knjigi ali publikaciji.

Zanima me sledeče: Ali je pisanje osebnega imena (Ime Priimek) s samimi velikimi črkami (IME PRIIMEK) na pisemskih kuvertah dovoljeno?

Vem, da zapis osebnega imena s samimi velikimi črkami ni v skladu s pravopisom, a želim vašo potrditev.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.

Spoštovani, ali bi Sterijinemu pozorju spremenili končnico v Sterijevo pozorje ali bi pustili originalni zapis?

Lepo prosim za pomoč pri razrešitvi zagate glede stave vejice. Nikakor se ne dokopljem do odgovora, ki bi mi dal nekaj gotovosti. Sprašujem se (tudi kolegice v šoli), kdaj je pred ZAKAJ vejica in kdaj je ni. Izpisala sem si nekaj primerov:

• Jan ni razumel(,) zakaj, vendar si je želel soočenja z njim.
• Ni vedela(,) zakaj, toda obraz ji je bil znan.
• Nisi mi všeč. Veš(,) zakaj?
• Mislim, da me direktor ne mara. Ne znam razložiti(,) zakaj, ampak imam tako čuden občutek, ko me gleda.
• Glede zavarovanja imam dober občutek, ampak ne vem(,) zakaj.

Kje se je mogoče o tem še podučiti? Nekaj sem našla v členu 331 (Slovenski pravopis, 2001). Zasledila sem tudi nekaj debat na spletu (o »primeru NLB«: Vem(,) zakaj), a ni kakšnega merodajnega odgovora – mogoče pa sem ga kako spregledala.