anatomíja -e ž (ȋ)
veda o zgradbi telesa živih bitij: dognanja anatomije / izpit iz anatomije
// zgradba telesa živih bitij: živalska anatomija; anatomija človeka, konja; anatomija mišic; pren. anatomija meščanske družbe
♦ biol. primerjalna anatomija veda, ki primerja zgradbo posameznih organov pri različnih vrstah organizmov
Zadetki iskanja
SSKJ²
Pravopis
Celotno geslo
Sinonimni
Celotno geslo
Etimološki
anatomȋja -e ž
Pleteršnik
Botanika
Celotno geslo
Etimološki
anatọ̑mski – glej anatomȋja
Celotno geslo
Frazemi
ángelček Frazemi s sestavino ángelček:
ángelčki bi jédli kàj, ángelčki bi píli kàj, bíti med ángelčki, bíti [právi] ángelček, íti med ángelčke, [lép] kot ángelček, príti med ángelčke, spáti kot ángelček, zaspáti kot ángelček
ángelčki bi jédli kàj, ángelčki bi píli kàj, bíti med ángelčki, bíti [právi] ángelček, íti med ángelčke, [lép] kot ángelček, príti med ángelčke, spáti kot ángelček, zaspáti kot ángelček
Celotno geslo
Etimološki
atọ̑m -a m
SSKJ²
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́)
1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
2. oseba ne glede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka
3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk ljudje lahko namerno zelo škodujejo drugim ljudem
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; pravn. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
2. oseba ne glede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka
3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk ljudje lahko namerno zelo škodujejo drugim ljudem
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; pravn. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
Pravopis
člôvek -éka m; dv. -a ljudí -oma -a ljudéh -oma; mn. ljudjé ljudí -ém -í -éh -mí člov. (ó ẹ́) dober, kmečki, star ~; anatomija ~a; skupina ljudi; knj. pog. iti med ljudi v javnost, v družbo; avtobus za petdeset ljudi potnikov; ~ žaba |potapljač|; publ. pravice malega ~a |človeka brez vpliva, veljave|; poud.: To je naš ~ |privrženec, somišljenik|; priti k svojim ljudem |sorodnikom, rojakom|; ~ božji, kaj vse sem že doživel |izraža začudenje|; V takih okoliščinah mora ~ potrpeti |vsakdo|; Živ ~ ga ni videl |nihče|; pokr. moj ~ (zakonski) mož
Botanika
SSKJ²
histologíja -e ž (ȋ)
veda o tkivih: inštitut za histologijo; anatomija in histologija / učbenik histologije; izpit, kolokvij iz histologije
veda o tkivih: inštitut za histologijo; anatomija in histologija / učbenik histologije; izpit, kolokvij iz histologije
Botanika
SSKJ²
kúščar -ja m (ū)
1. plazilec s štirimi kratkimi nogami in dolgim repom: izumrli kuščarji; anatomija kuščarjev; razvaline so zdaj prebivališče kač in kuščarjev
♦ zool. kuščarji luskarji, ki imajo navadno razvite noge, Sauria
// nar. zelenec: na skali je zagledal (zelenega) kuščarja; od jeze je zelen kot kuščar
2. nar. priprava za prižiganje možnarjev: V malem ognju se je grel kuščar, a po robu je čepelo nad trideset nabitih možnarjev (Prežihov)
1. plazilec s štirimi kratkimi nogami in dolgim repom: izumrli kuščarji; anatomija kuščarjev; razvaline so zdaj prebivališče kač in kuščarjev
♦ zool. kuščarji luskarji, ki imajo navadno razvite noge, Sauria
// nar. zelenec: na skali je zagledal (zelenega) kuščarja; od jeze je zelen kot kuščar
2. nar. priprava za prižiganje možnarjev: V malem ognju se je grel kuščar, a po robu je čepelo nad trideset nabitih možnarjev (Prežihov)
Celotno geslo
Sinonimni
Botanika
Botanika
SSKJ²
patolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na patologe ali patologijo: patološka preiskava, raziskava / patološki oddelek v bolnišnici / patološka anatomija; patološka fiziologija veda o življenjskih procesih pri bolezenskih ali nenormalnih življenjskih pogojih organizma
// bolezenski: patološki pojavi; patološko stanje bolnika se slabša / pri pesniku je opaziti patološka nagnjenja
nanašajoč se na patologe ali patologijo: patološka preiskava, raziskava / patološki oddelek v bolnišnici / patološka anatomija; patološka fiziologija veda o življenjskih procesih pri bolezenskih ali nenormalnih življenjskih pogojih organizma
// bolezenski: patološki pojavi; patološko stanje bolnika se slabša / pri pesniku je opaziti patološka nagnjenja
SSKJ²
primerjálen -lna -o prid. (ȃ)
ki temelji na primerjanju: primerjalna analiza, metoda; rezultati primerjalnih raziskav; primerjalno proučevanje slovanskih jezikov / navesti nekaj primerjalnih podatkov, številk / primerjalna skupina / oddelek za primerjalno književnost vedo, ki raziskuje medsebojne vsebinske, oblikoslovne odnose med različnimi književnostmi; strokovnjak za primerjalno slovnico; primerjalna zgodovina zgodovina, ki se ukvarja z medsebojnim primerjanjem zgodovinskih dogodkov
♦ biol. primerjalna anatomija veda, ki primerja zgradbo posameznih organov pri različnih vrstah organizmov; jezikosl. primerjalni odvisni stavek načinovni odvisni stavek, ki izraža enakost, podobnost, neenakost ali sorazmernost česa s primerjanim; primerjalno jezikoslovje jezikoslovje, ki primerja razvoj jezikovnih dejstev sorodnih ali domnevno sorodnih jezikov
ki temelji na primerjanju: primerjalna analiza, metoda; rezultati primerjalnih raziskav; primerjalno proučevanje slovanskih jezikov / navesti nekaj primerjalnih podatkov, številk / primerjalna skupina / oddelek za primerjalno književnost vedo, ki raziskuje medsebojne vsebinske, oblikoslovne odnose med različnimi književnostmi; strokovnjak za primerjalno slovnico; primerjalna zgodovina zgodovina, ki se ukvarja z medsebojnim primerjanjem zgodovinskih dogodkov
♦ biol. primerjalna anatomija veda, ki primerja zgradbo posameznih organov pri različnih vrstah organizmov; jezikosl. primerjalni odvisni stavek načinovni odvisni stavek, ki izraža enakost, podobnost, neenakost ali sorazmernost česa s primerjanim; primerjalno jezikoslovje jezikoslovje, ki primerja razvoj jezikovnih dejstev sorodnih ali domnevno sorodnih jezikov
- primerjálno prisl.:
stvar je treba gledati primerjalno; sam.:, pog. vpisal se je na primerjalno na oddelek za primerjalno književnost
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 23
Dostopnost