Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
dežêlen -lna -o prid. (ē) nanašajoč se na deželo:
  1. a) deželni jezik
  2. b) deželna meja; deželna uprava / deželna cesta nekdaj cesta, ki jo vzdržuje dežela
    ♦     zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora; deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč; deželno sodišče v nekaterih deželah, v fevdalizmu prvostopenjsko civilno sodišče za fevdalce; v stari Avstriji okrožno sodišče na sedežu dežele
  3. c) star. deželni pridelki kmečki, poljedelski
SSKJ
svétnik -a m (ẹ̑) 
  1. 1. s prilastkom najvišji naslov za strokovnega, znanstvenega delavca v znanstvenih ustanovah, na visokih šolah: postal je raziskovalni svetnik; biti izvoljen za strokovnega, znanstvenega svetnika
  2. 2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: kot starejši zaslužni delavec je bil imenovan za svetnika / sodni svetnik; nekdaj samostojni svetnik
  3. 3. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: imenovati svetnike / dvorni, finančni, sodni, vladni svetnik; njegov oče je bil tajni svetnik
    ●     zastar. bil jim je dober svetnik svetovalec; deželnosodni svetnik v stari Avstriji sodnik senata deželnega sodišča; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti
    ♦     rel. konzistorialni svetnik škofov svetovalec
SSKJ
kránjski -a -o prid. (á) 
  1. 1. star. slovenski: kranjski humor; peti kranjske pesmi / kranjski pisatelj; kranjski rojak
  2. 2. nanašajoč se na Kranjsko v stari Avstriji: štajersko-kranjska meja / kranjska dežela
    ●     ekspr. kranjski Janez v stari Avstriji vojak sedemnajstega pešpolka; šalj. kranjski Janez slovenski fant, Slovenec
    ♦     bot. kranjski jeglič jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah v Sloveniji, Primula carniolica; kranjska krhlika grm z velikimi, podolgovatimi in bleščečimi listi, Rhamnus fallax; kranjska lilija gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi, Lilium carniolicum; čeb. kranjska čebela čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; etn. kranjski cekar cekar iz različno barvane slame, na eni strani navadno z narodnim motivom; gastr. kranjska klobasa klobasa iz svinjskega mesa in začimb
    kránjsko prisl.: govoriti (po) kranjsko
    ●     pog., ekspr. povej (po) kranjsko po domače, razumljivo; sam.: pog. dve kranjski, prosim kranjski klobasi
SSKJ
glavár -ja m (á) star. poglavar: proglasil se je za glavarja; plemenski glavarji / glavar hajduške čete / okrajni glavar v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja
♦ zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora
SSKJ
júžen -žna -o prid., júžnejši (ú) 
  1. 1. nanašajoč se na jug:
    1. a) južni del, konec vasi; južni predeli dežele; južna Evropa; cesta obide mesto po južni strani; najjužnejša točka celine / južna stena, stran hiše; južno pobočje / južna smer / južna stran veter piha z južne strani z juga; na južno stran se razprostira polje na jug, proti jugu; na južni strani obdaja državo morje na jugu
      // južni veter; južna železnica v stari Avstriji železniška proga od Dunaja do Trsta
      // Južna Amerika
    2. b) potovanje po južnih deželah; značilnosti južnih mest / modro južno nebo; vroče južno sonce / južne rastline; južno sadje / južni temperament južnjaški
    3. c) južni prebivalec / južni Slovani
  2. 2. nanašajoč se na otoplitev pod vplivom južnega vetra v hladnem obdobju: južno vreme / južni dnevi / sneg postaja južen razmehčan, topeč se
  3. 3. ki leži od ekvatorja v smeri proti jugu: severna in južna polovica zemlje
    ♦     astr. Južni križ ozvezdje južne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; južna točka točka na obzornici, ki leži nasproti severišču; bot. južni srobot srobot s temno vijoličastimi cveti, ki raste na Primorskem, Clematis viticella; fiz. južni magnetni pol magnetni pol, ki se obrne proti jugu, če se magnet lahko vrti okoli navpične osi; geogr. južni pol; južni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem zimskem obratu navidezno premika; južni tečajnik; južna zemljepisna širina zemljepisna širina južno od ekvatorja; meteor. južni sneg sneg, ki pada pri temperaturi okoli 0° C
    júžno prisl.: omenjeni kraji ležijo nekoliko južneje; razprostira se južno od Save / v povedni rabi danes je južno
SSKJ
konskrípcija -e ž (í) 
  1. 1. knjiž. popis, popisovanje: konskripcija volivcev
  2. 2. v stari Avstriji popis vojaških obveznikov: splošna konskripcija
    // (vojaški) nabor: fantje so se bali konskripcije
  3. 3. v stari Avstriji popis davčnih zavezancev
SSKJ
okróžen1 -žna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na okrožje: okrožne meje / okrožni sekretar / okrožna konferenca / okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; okrožni zdravnik v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okrožju
♦ jur. okrožno sodišče prvostopenjsko sodišče za važnejše pravne zadeve in drugostopenjsko sodišče za navadne pravne zadeve
SSKJ
elemènt -ênta m (ȅ é) 
  1. 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element
    // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja
    // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti
  2. 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega
  3. 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti
  4. 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi
  5. 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa
  6. 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi
    ●     pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen
    ♦     bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj
SSKJ
márčen -čna -o prid. (á ā) nanašajoč se na marec: topel marčni dan; marčno sonce / marčna številka časopisa
// knjiž. nanašajoč se na mesec marec 1848 v Avstriji: marčni dogodki
♦ bot. marčna voščenka užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica; zgod. marčna revolucija buržoaznodemokratična revolucija v mesecu marcu 1848 v Avstriji
SSKJ
ênoléten -tna -o prid. (ē-ẹ̑) 
  1. 1. star eno leto: enoleten les; enoletna mladika; enoletna žival; enoletno dete
  2. 2. ki traja eno leto: enoletna praksa; enoletna sreča; enoletno poslovanje / enoletna šola / enoletni prostovoljec v stari Avstriji vojaški obveznik, ki mu je zaradi izobrazbe dovoljen enoletni vojaški rok
    ♦     bot. enoletna latovka trava z majhnimi zelenimi klaski v latih, Poa annua; enoletna rastlina rastlina, ki potrebuje za razvoj eno vegetacijsko dobo
SSKJ
kómora -e ž (ọ̑) 
  1. 1. dobro zaprt prostor, navadno manjši: komora za raziskovanje; vodo izparivajo v posebnih komorah z znižanim tlakom / zdravnik je operiral v majhni komori / plinska komora plinska celica; sušilna komora za sušenje lesa, rud, perila
    // teh. manjši zaprt prostor v kaki pripravi, v katerem potekajo določeni procesi: čiščenje komore / prah se izloča v prašnih komorah; mešalna komora prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov; zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin
  2. 2. žarg., voj. pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj; vod za oskrbo: komora je ostala v vasi; brigadna komora / premestili so ga v komoro
    ♦     navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji; zgod. dvorna komora v stari Avstriji najvišji urad za državno finančno gospodarstvo
SSKJ
kómoren -rna -o prid. (ọ̑) lit., muz. ki se izvaja, predvaja
  1. a) z manjšim številom izvajalcev: komorna glasba; komorno petje / komorna gledališka umetnost / komorna zasedba
  2. b) za manjše število poslušalcev: komorni koncert / komorno filmsko delo / izvedbi je dal izrazito komorni ton
    // ki sestoji iz manjšega števila izvajalcev: komorni ansambel; komorni pevski zbor; ustanovili so stalno komorno skupino / komorno gledališče
    ♦     fiz., muz. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; metal. komorna peč peč z enim ali več zaprtimi prostori za ogrevanje (različnih) materialov; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove
    kómorno prisl.: komorno zasnovan spored
SSKJ
króna -e ž (ọ̑) 
  1. 1. okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti: nositi krono; položiti krono na glavo; zlata krona; krona, obložena z dragimi kamni / cesarska, kraljevska krona / žezlo in krona / na ščitu je bila upodobljena krona
    // navadno s prilastkom kar je po obliki podobno temu predmetu: na glavi je imela krono iz cvetja; plesti kostanjevo krono / ekspr. krona bogatih las zelo veliko las, počesanih navzgor
  2. 2. ekspr. vladar, dvor: v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone; moč cesarske krone; svetovalci krone
    // vladarski naslov: senat mu hoče podeliti krono; prevzeti krono
  3. 3. ekspr. monarhija, kraljevina: ozemlje angleške krone / zavladala jim je krona
  4. 4. ekspr., v povedni rabi, navadno s prilastkom izraža najvišjo stopnjo česa: to je krona njegovih prizadevanj; dogodek je bil krona vsega
  5. 5. krošnja: košata krona; krona cvetoče lipe
  6. 6. denarna enota nekaterih držav: šteti krone; preračunati vrednost blaga v krone / češka, danska, švedska krona
    ●     pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; vznes. krona stvarstva človek
    ♦     lov. krona najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja; med. krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; num. krona denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja; rel. trnova krona
SSKJ
naméstnik -a m (ẹ̑) 
  1. 1. kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega: dokler se ne vrnem, bo on moj namestnik / očetov namestnik / po odhodu tega pevca dolgo časa niso našli primernega namestnika naslednika
    // navadno s prilastkom kdor ima stalno, uradno določene funkcije, naloge kakega drugega vodilnega uslužbenca, funkcionarja: izvolili so predsednika in tri namestnike / namestnik komandanta brigade; namestnik javnega tožilca
  2. 2. v nekaterih državah od vladarja, vlade imenovani predstojnik višje upravne enote: kralj je odstavil, zamenjal namestnika / cesarjev namestnik
    // v monarhističnih državah kdor ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: določiti mladoletnemu kralju namestnika
    ♦     rel. božji namestnik kdor v odnosu do koga zastopa božjo avtoriteto, zlasti duhovnik; zgod. (deželni) namestnik v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželne vlade
SSKJ
naméstništvo -a s (ẹ̑) 
  1. 1. položaj, funkcija namestnika: odpovedati se namestništvu; dobro plačano namestništvo
  2. 2. v nekaterih državah urad od vladarja, vlade imenovanega predstojnika višje upravne enote: poslati prošnjo namestništvu
    ♦     zgod. (deželno) namestništvo v stari Avstriji deželna vlada
    // v monarhističnih državah začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: mladoletni vladar z namestništvom / kraljevo namestništvo
SSKJ
národ -a stil. -óda m (á, ọ́) 
  1. 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod; izkoriščani, neodvisni narodi / češki, slovenski narod; evropski, jugoslovanski narodi / postali smo svoboden narod s svojo državo; vezi manjšine z matičnim narodom; pravica narodov do samoodločbe / Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
    // s prilastkom taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost: Grki so pomorski narod / ekspr.: narod hlapcev, poštenjakov; narod pesnikov in mislecev
    // skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji; ljudstvo: vpadi barbarskih narodov / nomadski, pastirski narodi / preseljevanje narodov v 6. stoletju
  2. 2. v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali; pesmi je nabral med narodom / izrazi so vzeti iz naroda / nizki, preprosti narod
  3. 3. ed., nižje pog. ljudje, ljudstvo: poglej, koliko naroda je prišlo / tepla sta se, narod pa se je zabaval gledalci, opazovalci
  4. 4. publ. država: odnosi med narodi
    ●     Organizacija združenih narodov organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. staro Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo; red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
    ♦     antr. hamitski, semitski narodi; jur. zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
SSKJ
nórma -e ž (ọ̑) 
  1. 1. nav. mn. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje; pravilo, predpis: kršiti, spoštovati norme; v svojih nazorih se je precej odmaknil od uradnih norm; ravnati se po splošno priznanih, ustaljenih normah; norme okolja, skupine / norme političnega delovanja; norme mednarodnih odnosov / družbene, moralne, socialistične norme; pravne, ustavne norme / knjiž.: njegovo ravnanje je zame norma vzor, merilo; s to normo je skušal presojati vse ljudi s tem merilom, kriterijem; kreditiranje je preveč slonelo na administrativnih normah predpisih, določbah; etika nam daje tudi praktične norme navodila, merila
    // navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetske norme / določiti, spremeniti jezikovne, pravopisne, varnostne norme; industrijske norme za posamezno državo obvezni enotni predpisi za mere, kakovost izdelkov; standardi
    // izdelek ni po normi; po mednarodnih normah bi morala biti plast asfalta večja / neskladje z uzakonjeno, normirano normo
  2. 2. količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času: norma je nizka; izpolniti, preseči normo; zvišati komu normo / danes imam deset kosov čez normo / uvajati norme v proizvodnjo / delovna norma / dnevna, mesečna norma
    // za določeno dejavnost, delovanje predpisana, dovoljena količina, število česa: naprava ima normo 20° C: ko se temperatura zviša, se elektrika izklopi; petinštirideset učencev v razredu je precej nad normo / bakteriološke norme za mleko
    ●     pog. ta razprava predstavlja normo, ki se je je treba držati kakovostno stopnjo; pog. liter vina je zanj dnevna norma liter vina mora dnevno spiti, da je zadovoljen, se počuti dobro
    ♦     biol. reakcijske norme dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na zunanje in notranje dražljaje, vplive; ekon. tehnična norma določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; jur. jurisdikcijska norma v stari Avstriji zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih sodišč; lingv. norma knjižnega jezika jezikovna sredstva, možnosti, ki se smejo, morajo uporabljati v določenem knjižnem jeziku; šport. doseči, izpolniti normo naprej določen športni rezultat, ki je pogoj za udeležbo na določenem tekmovanju; olimpijska norma; tisk. norma skrajšan naslov knjige, natisnjen pod tekstom na vsaki prvi strani tiskovne pole
SSKJ
óbčina -e ž (ọ̑) 
  1. 1. osnovna samoupravna družbenopolitična skupnost: združiti občine; gospodarsko nerazvita občina; samoupravni organi občine; prebivalci občine; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine
    // delati na občini / občina Grosuplje
    // nekdaj osnovna upravna enota: občine in okraji
    // pog. organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / iti na občino sedež organov občine; zbrati se pred občino poslopjem, kjer imajo ti organi sedež
  2. 2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini
    ●     pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo
    ♦     jur. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin
SSKJ
okrájen -jna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na okraj:
    1. a) okrajni organi / okrajna konferenca / okrajni ljudski odbor prva leta po 1945 organ državne oblasti v okraju; okrajni narodnoosvobodilni odbor med narodnoosvobodilnim bojem narodnoosvobodilni odbor v okraju
      // okrajne meje
    2. b) v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji: okrajni glavar, načelnik; okrajni zdravnik uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okraju
    3. c) okrajni šolski svet
  2. 2. zastar. obkrajen: okrajne veje / imeti oblast v mestu in okrajnih vaseh okoliških
SSKJ
patènt -ênta m (ȅ é) 
  1. 1. z zakonom zaščitena izključna pravica gospodarskega izkoriščanja novega izuma za določeno dobo: dobiti patent za nov stroj; zaščititi izum s patentom; zakon o patentih
    ♦     jur. prodati patent prenesti patent in patentne pravice s kupno pogodbo
    // listina, s katero se daje izumitelju ta pravica: izdati patent; podpisati patent
  2. 2. zgod. zakon, listina, s katero je vladar podeljeval naslove, pravice, službe: razglasiti patent / februarski patent v stari Avstriji zakon, izdan 26. februarja 1861, s katerim je bil urejen državni zbor in njegove pristojnosti ter so bile dane deželne ustave; nevoljniški patent v fevdalizmu zakon, s katerim je Jožef II. leta 1782 odpravil nevoljništvo
  3. 3. pog. rob (oblačila) v patentnem vzorcu: plesti, sparati patent; patent pri jopi
    ●     pog. torba s pokvarjenim patentom s pripravo za zapiranje
Število zadetkov: 125