Fran

1. 1. ki leži, je zadaj, za čim: zadnji del ladje; zadnji konec voza / zadnja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, podatki, ki navadno smiselno dopolnjujejo upodobitev na sprednji strani; zadnja stran hiše / medved se je postavil na zadnje noge; sprednje in zadnje kolo
2. 2. ki je v prostoru glede na določeno izhodišče za čim drugim: priti do zadnje hiše v vasi; sedeti v zadnji klopi; zadnje vozilo v koloni / zadnja postaja tramvaja končna
3. 3. ki je na koncu česa, sestavljenega iz več delov: zadnje dejanje drame; zadnje poglavje knjige
   // ki je glede na potek dela na najvišji, zaključni stopnji: zadnji pregled besedila pred tiskom; zadnje priprave na predstavo
   // ki je glede na odločanje na najvišji, zaključni stopnji: obravnavati vprašanje na zadnji instanci
4. 4. ki izraža (pre)ostanek količine, množine česa: porabiti zadnji denar; izpil je zadnje kaplje vina; zamesiti kruh iz zadnje moke v vreči / ranjenec je z zadnjimi močmi lezel po gozdu; uporabili so še zadnje sredstvo, izsiljevanje / ekspr. v njem je ugasnila zadnja iskrica upanja / bataljon se je boril do zadnjega moža
5. 5. za katerim v določenem času ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega: zadnji dan v letu, mesecu; v zadnjih letih življenja se je zelo spremenil / prvi in zadnji krajec
   // za katerim ne nastopi, se ne pojavi še kaj istovrstnega sploh: narediti zadnji izpit; zadnji letnik; zadnja knjiga, ki jo je izdal / na predavanje sta prišla zadnja
6. 6. ki je najbližje času govorjenja ali sovpada z njim: zadnji čas je bolj malo slišati o njem; zadnjo noč je slabo spala preteklo; v zadnjem četrtletju so se izgube povečale; v zadnjih treh letih je napredovala
   // ki obstaja, se pojavlja najbližje času govorjenja ali v njem: slediti zadnjim dosežkom v znanosti; biti oblečen po zadnji modi / članek v zadnji številki revije; zanimale so ga zadnje vesti o nesreči
7. 7. ki je na koncu česa, v katerem je kaj še mogoče uspešno opraviti: zadnji trenutek mu je pomagal / zadnji čas je, da se kaj spremeni
8. 8. za katerim glede na kako razvrstitev ni nikogar več: na turnirju so bili zadnji; po uspehu je bil zadnji v razredu; na tekmovanju je zasedla zadnje mesto
   // ki je po pomembnosti na najnižji stopnji: otroci so mu zadnja skrb / ekspr. on je zadnja oseba, na katero bi bili lahko ljubosumni
9. 9. nazadnje omenjeni: telesne dejavnosti, kot so hoja, tek, plavanje, vplivajo na zdravje. To velja zlasti za zadnjo dejavnost; potrebni sta vestnost in poštenost, zadnje lastnosti pa on nima
10. 10. ki je dokončen in nepreklicen: to je zadnja cena, ceneje ne damo
11. 11. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: dvorano so napolnili do zadnjega kotička; ujemati se do zadnjega milimetra; vrnil sem mu do zadnje pare ves denar; biti moker do zadnjega vlakna popolnoma, čisto
    // premisliti do zadnje podrobnosti
    ● ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; vznes. zadnji dom grob; vznes. v tujini je našel zadnji dom umrl je; evfem. biti v zadnjih izdihljajih umirati; žarg. avtomobil na zadnji pogon s pogonom na zadnja kolesa; vznes. iskati zadnji smisel bistven, najgloblji; ekspr. s to odločitvijo smo ujeli zadnji vlak izkoristili zadnjo priložnost; zadnja beseda ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog., ekspr. dobiti jih po zadnji plati po zadnjici; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; star. zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat; ekspr. odbila mu je zadnja ura umrl je; ekspr. zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priti skozi zadnja vrata skrivaj; na nedovoljen, neprimeren, nezakonit način; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko
    ♦ avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; jur. zadnji opomin pred tožbo; lingv. zadnji samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo v zadnjem delu ustne votline; lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena; obrt. zadnji vbod vbod pri ročnem šivanju, pri katerem sega nit nazaj do polovice vboda pred njim; rel. zadnja popotnica obhajilo za umirajoče; zadnja večerja večerja, ki jo je imel Kristus z apostoli dan pred svojo smrtjo

zádnji -a -e sam.: nekateri so rekli, da je pošten, drugi so trdili, da ni. Prav so imeli zadnji; diplomirala je med zadnjimi; zadnji iz tega rodu; ni še rekel zadnje zadnje besede; pog., ekspr. brcniti koga v (ta) zadnjo zadnjico; nekaj jo teži ali pa je bolna. To zadnje trdi sama; ekspr. boriti se do zadnjega do konca življenja, do smrti; do zadnjega je upala, da pride do zadnjega trenutka; ekspr. vzeli so jim vse do zadnjega popolnoma vse; ekspr. končali so vsi — od prvega do zadnjega; komaj shajamo od prvega do zadnjega (v mesecu); star. k zadnjemu še nekaj besed o pesniku nazadnje; bibl. prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

zadrekán -a -o: z ilovico zadrekana kočija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

zadŕsati se hitro se premakniti v čevljih ali na drsalkah po ledu: zadrsati se po drsališču

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. izražati odločno hotenje
   1. a) da osebek kaj dobi: zahtevati denar, odškodnino, orožje; zahtevati svoje stvari nazaj; zahtevati od potnikov potne liste / koliko zahtevaš za avtomobil / šla je v tajništvo in zahtevala direktorja / ta učitelj od učencev veliko zahteva
   2. b) z glagolskim samostalnikom da kdo kaj naredi: zahtevati izpolnitev obljube; občinstvo je zahtevalo ponovitev; zahtevati znižanje dajatev; zahtevajo, da predsednik odstopi; od otroka ne moreš zahtevati, da je pri miru / zahtevam, da mi vrneš denar
   3. c) da kdo ravna, se vede tako, kot izraža dopolnilo: zahtevati mir, red / zahtevati poslušnost, pozornost
2. 2. nav. 3. os. izraža, da je kaj tako, da je nujno, potrebno to, kar izraža dopolnilo: zadeva zahteva hitro rešitev; spolzka cesta zahteva previdno vožnjo; dogodki zahtevajo, da se moramo takoj odločiti / gradnja ceste zahteva velike stroške je zelo draga; ravnal je, kot sta zahtevala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; dolžnost, vest zahteva, da ukrepate; raziskava bo zahtevala veliko dela in časa zanjo bo potrebno
   // to delo zahteva celega človeka zanj je potrebno veliko časa in zavzetosti
   // nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev v njej je bilo

zahteváje: razburjal se je, zahtevaje sobo z razgledom na morje

zahtevajóč -a -e: sprla se je z vsemi, zahtevajoč pravico; pomiriti zahtevajoče množice; prisl.: zahtevajoče je iztegnil roko

zahtévan -a -o: zbrati zahtevani znesek; izdelki nimajo zahtevane kakovosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. večkrat sunkovito, glasno izdihniti zrak zaradi dražljajev v nosu: zakihal je in si obrisal nos / ekspr. star sem, zakiha mož
2. 2. ekspr. dati kihanju podobne glasove: avtomobil je zakihal in se ustavil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata
2. b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan
   // s takim dejanjem narediti
3. a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce
4. b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase
5. c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti
6. č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven
   ● z odgovorom zakleniti komu usta zapreti

zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo

zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat

zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. z namestitvijo, postavitvijo kakega neprozornega predmeta, telesa tako, da je kaj glede na mesto gledanja za njim, narediti
   1. a) nevidno: z dlanjo zakriti del slike; zakriti vhod z omaro; zakriti si obraz s tančico / zakriti obraz v blazino skriti
   2. b) za kaj nedostopno: govornik je z dlanjo zakril mikrofon in najbližje stoječemu nekaj šepnil; zaradi prahu, smradu si zakriti nos in usta z robcem / zaradi mraza zakriti rože z vrečami pokriti
      // s svojim neprozornim telesom narediti, povzročiti, da postane kaj, kar je glede na mesto gledanja za njim, nevidno: lasje ji zakrijejo obraz; avtomobil za trenutek zakrije pešca; oblak zakrije sonce / lava je zakrila obe mesti; znova so ga zakrili morski valovi
      // ekspr. z lastnostjo, ki onemogoča, omejuje videnje, narediti, povzročiti, da postane kaj nevidno, slabo vidno: mrak, noč zakrije polje, zemljo
2. 2. narediti, da kdo česa, kar pride glede na pozornost za kaj drugega, ne more
   1. a) opaziti: zakriti zadrego z vzklikom; zakriti umik
   2. b) izvedeti, odkriti: zakriti komu nesrečo, resnico / ekspr. to doživetje je zakrilo spomin nanj

zakríti se star.  skriti se: veverica se zakrije v rogovili / zakriti se komu

zakrít -a -o: ženske z zakritimi obrazi; zakrit posmeh; od dreves, z drevesi zakrito poslopje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. dati kako živilo v vrelo tekočino, da se v njej skuha in nastane jed: zakuhati rezance, zdrob; zakuhati v juho, krop, mleko / zakuhati na juho, mleko / zakuhati juho z rezanci
2. 2. žarg., avt. zaradi nepravilnega delovanja, okvare segreti se do vrenja: voda v hladilniku je zakuhala / avtomobil, hladilnik pri hudem vzponu lahko zakuha
3. 3. ekspr. postati razgret, rdeč zaradi
   1. a) napora, popitega alkohola: od hoje, vina je zakuhal
   2. b) vznemirjenja, razburjenja: ob teh očitkih zakuha, da ne more prikriti rdečice
4. 4. ekspr. zelo se vznemiriti, se razburiti: zbil mu je klobuk z glave, pa ni zakuhal
   // zaradi vznemirjenja, razburjenja pojaviti se v visoki stopnji: v srcu zakuha jeza / brezoseb. v njem je zakuhalo
5. 5. ekspr. povzročiti komu kaj neprijetnega, nezaželenega: pazi, da nam kaj ne zakuhaš / zakuhati komu neprijetnosti, sramoto, težave / pog. zakuhati jo komu
   // povzročiti kaj neprijetnega, nezaželenega: zakuhati pretep, zaroto

zakúhati se ekspr.  nastati, razviti se: utegnejo se zakuhati neprijetne zadeve / kadar se zberejo črni oblaki okrog te gore, se rado kaj zakuha / v državi, vojski se bo kaj zakuhalo

zakúhan -a -o: zakuhani rezanci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo
   // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak
2. 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata
   // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu
   // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino
3. 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom
4. 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program
5. 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel
   ● zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje

zaletèn -êna -o: zaleten avtomobil; zaletena sapa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na ozemlje, dežele za državno mejo: zamejske vasi / zamejski prebivalci
2. 2. nanašajoč se na zamejce ali zamejstvo: zamejski pisatelji; zamejska društva / zamejsko šolstvo / zamejski Slovenci
   ● knjiž. avtomobil z zamejskimi oznakami tujimi, inozemskimi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. brezoseb. s snegom, padlim v veliki količini
   1. a) zakriti, prekriti: avtomobil je zametlo; zametlo je vse ceste in križišča; če ne gremo naprej, nas bo zametlo / hišo je zametlo do strehe / snega je zametlo do oken nametlo
      // v osebni rabi sneg je zametel vse poti
   2. b) narediti, da kaj ni dostopno, prehodno: zametlo je vse dohode / v gorah jih je zametlo, da so odrezani od sveta / v osebni rabi sneg je zametel prehod, progo
2. 2. z nošenjem, prenašanjem česa kam zabrisati: burja je zametla njihove sledi v snegu; veter je zametel stopinje v pesku
   ● ekspr. zločinec je zametel vse sledove zabrisal

zametèn tudi zamedèn -êna -o: zameteni avtomobili; bila sta zametena v koči; do oken zametene hiše

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. s svojim delovanjem povzročati, da kaj prihaja kam: burja zanaša sneg na podstrešje; brezoseb. dim, prah iz tovarne zanaša daleč naokrog
   // z nošenjem spravljati kaj kam z določenim namenom: ranjence so zanašali v varno zavetje
2. 2. noseč premikati en del česa v drug položaj, v drugo smer: zanašati omare proč od zidu
   // z delovanjem povzročati, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: močen tok zanaša plavalca od obale; veter je zanašal ladjo proti čerem / brezoseb.: na poledeneli cesti je začelo avtomobil zanašati; zanašati v desno; pren. pri pripovedovanju ga je nehote zanašalo, da je kaj dodal, olepšal
   // brezoseb. povzročati tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaradi popite pijače ga je zanašalo; ekspr. plesalci so se vrteli, da jih je kar zanašalo / ekspr. soseda že navsezgodaj zanaša je pijan
3. 3. povzročati tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: navdušenje ga zanaša; brezoseb. govornika večkrat zanaša
4. 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: zanašati razdor, strah, zmedo med ljudi / popotniki so zanašali k nam nove bolezni
5. 5. star. prizanašati: nič ji ne zanašaj, naravnost ji povej; smrt nikomur ne zanaša

zanášati se v zvezi z na  biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: nanj se ne moremo zanašati; preveč se zanaša na prijatelje; ekspr. slepo se zanašati na koga
// pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanašati se na izkušnje, sposobnosti; zanašati se na obljube; ekspr. zanašati se le na svoje noge in glavo / zanašati se na to, da bo kdo drug opravil delo

zanašáje: izzivali so, zanašaje se na urnost svojih nog

zanašajóč -a -e: ni se bal prihodnosti, zanašajoč se na svojo delavnost; vse se je naučila, ne zanašajoč se, da ne bo vprašana; visoko zanašajoče čustvo

zanášan -a -o: začel je plavati, zanašan od deroče reke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. na katerega se da zanesti: zanesljiv človek, delavec; zanesljiva priča; biti zanesljiv pri delu; čustveno zanesljiv; politično ni preveč zanesljiv / zaupni dokumenti so v zanesljivih rokah; zanesljiv vir informacij / imeti zanesljiv občutek, okus; zanesljiv spomin dober
   // ta avtomobil je trden in zanesljiv; zanesljiva tehtnica
2. 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede
   1. a) uresničitve, nastopa, obstajanja: napovedali so mu zanesljiv poraz, uspeh; rešiti koga zanesljive smrti gotove
      // iskati zanesljiv zaslužek / ti podatki bodo zanesljiva osnova za oceno; zahtevati zanesljivo nakazovanje obrokov redno, zagotovljeno
   2. b) resničnosti, pravilnosti: zanesljivega dokaza še nimamo; zanesljiva metoda; take primerjave niso vedno zanesljive; zanesljivo merilo za kaj / zanesljiva znamenja bolezni jasna, očitna
   3. c) varnosti, uspešnosti: z zanesljivim gibom je odprl padalo; njihov položaj ni posebno zanesljiv; zanesljiva obramba proti bolezni; zanesljiva opora trdna

zanesljívo prisl.: počasi, toda zanesljivo izgublja; česar se loti, zanesljivo tudi izpelje; na to lahko zanesljivo računate; voziti zanesljivo
● ekspr. njej zanesljivo ne bo verjel nikakor ne; publ. domače moštvo je zanesljivo zmagalo z razmeroma veliko razliko v rezultatu; sam.: nič zanesljivega ne ve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo
   // z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti
2. 2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo
   // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride
   // brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla
3. 3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo
4. 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti
   // to bolezen so k nam zanesli priseljenci
5. 5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti
6. 6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca
   ● pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja

zanêsti se v zvezi z na  biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: na svoje ljudi se zanese; nanj se ni mogoče zanesti; popolnoma, ekspr. slepo, stoodstotno se zanesti na koga
// pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanesti se na molčečnost, poštenost koga; preveč se je zanesel na svojo prednost / na ta avtomobil se lahko zaneseš; zanesti se na svoje noge / zanesel se je na njihovo spanje prepričan je bil, da bodo spali; niso se zanesli, da bo izpolnil obljubo verjeli
// ekspr. jaz se jim ne bom klanjal, na to se lahko zaneseš

zanesèn tudi zanešèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zanesti: biti kam zanesen; zanesen z blatom, s snegom; bila je zanesena od tega prizora
2. 2. ki je v stanju (trajnejšega) močnega čustvenega odziva na kaj, zlasti pozitivnega: zanesen pesnik; čustveno, literarno zanesen; nekritično zanesen / zaneseno opevanje narodnih junakov; prisl.: zaneseno ljubiti koga; zaneseno pripovedovati o načrtih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. z napačnim parkiranjem onemogočiti drugemu vozilu, da bi se premaknilo, odpeljalo: nekdo mu je zaparkiral avtomobil
2. 2. z napačnim parkiranjem narediti nepreho dno, neprevozno: zaparkirati cesto, pločnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca v bolnišnico; zapeljati žito v mlin; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati
   // dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal
   // vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho
2. 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
   // premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor
3. 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto; zapeljati naprej, nazaj
4. 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil
5. 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod; večkrat jo zapelje v kino
6. 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala; zapeljati koga h kraji, v zločin; zapeljati koga s slabim zgledom; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati
   // ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo
   // ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil
7. 7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale
   // navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle
   ● ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili
   ♦ rel. zapeljati koga v greh

zapeljáti se s prevoznim sredstvom iti: zapeljati se z avtobusom, vlakom na morje
● ekspr. padel je in se zapeljal po bregu navzdol zdrsnil; ekspr. krokar se je zapeljal nad ovcami poletel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili

zapelján -a -o: zapeljan človek; otrok je bil zapeljan; biti zapeljan v krajo; zapeljano dekle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. začeti plavati: šel je v vodo in zaplaval / zaplaval je v globoko vodo / ladja, splav zaplava po morju
   // plavajoč se usmeriti, iti kam: labod je zaplaval proti bregu; ribe so zaplavale naravnost v mrežo / zeblo ga je in zaplaval je na obalo
   // plavajoč se pojaviti: po nebu so zaplavali beli oblaki / nad travnikom je zaplavala rahla megla
2. 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: prepevaje je zaplavala iz sobe / iz visoke trave je zaplaval fazan zletel; avtomobil je zaplaval na pločnik počasi zapeljal; plesalci so zaplavali po dvorani počasi, lahkotno zaplesali
3. 3. krajši čas plavati: odrasli so se sončili, otroci pa so malo zaplavali / zapihalo je in listje je zaplavalo po zraku
4. 4. nav. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po bezgu je zaplaval skozi okno / veseli glasovi so zaplavali po prostoru; ubrano zvonjenje je zaplavalo po dolini se je razleglo
5. 5. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zaplavati v navdušenje, sanjarjenje, srečo / zaplavati v težaven položaj
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: zaplavala sta v pogovor; zaplavati v reševanje problema
6. 6. žarg. postati negotov v kakem delu, kaki dejavnosti: prvo dejanje so odigrali uspešno, v drugem pa so igralci zaplavali
   ● ekspr. njegove misli so zaplavale v preteklost začel je premišljevati o preteklosti; knjiž., ekspr. njegove oči so zaplavale v daljavo zagledal, zastrmel se je; ekspr. njene oči so zaplavale v solzah postale solzne; ekspr. pogovor je zaplaval v mirnejše vode se je pomiril; ekspr. stvari so zaplavale v stare vode se niso nič spremenile; ekspr. zaplaval je z rokami po zraku zakrilil; ekspr. zaplavati s tokom začeti misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.

1. 1. začeti plesati: prvi plesni pari so že zaplesali; prijela sta se za roke in zaplesala / medved se je postavil na zadnje noge in zaplesal
   // plesaje izvesti: zaplesali so nekaj valčkov, potem pa prešli na moderne plese; za vajo jim je zaplesal več figur
   // krajši čas plesati: včasih rad malo zapleše / prosil jo je, naj zapleše z njim
2. 2. plesaje iti, se premakniti: zaplesala sta z enega konca dvorane do drugega / ekspr. skoraj zaplesal je do vrat
   // ekspr. lahkotno se premikajoč iti, se premakniti: natakar je zaplesal mimo / lastovka je zaplesala okrog njegove glave; metulj je zaplesal nad travnikom
3. 3. ekspr. lahkotno se premikajoč pojaviti se: prve snežinke so zaplesale / po licu ji je zaplesal porogljiv nasmeh; pren. v glavi so mu zaplesale črne misli
4. 4. ekspr. neurejeno se večkrat premakniti, navadno sem in tja: udaril je po mizi, da so skodelice zaplesale; sod je ob vsakem sunku zaplesal na vozu / avtomobil je zaplesal po cesti zaneslo ga je
5. 5. ekspr. močno zapihati: hud orkan je zaplesal nad dolino
6. 6. pog. obračunati, spopasti se: če ga boš pretepal, bova midva zaplesala
   ● ekspr. črke, številke so mu zaplesale pred očmi pri branju, gledanju je dobil občutek, da niso pri miru; ekspr. pogled mu je zaplesal po prostoru pogledal je; ekspr. zdelo se mu je, kot da je vsa soba zaplesala okrog njega se zavrtela; ekspr. zaplesal je vse, kar je imel s plesanjem, veseljačenjem zapravil; ekspr. če je tako, bomo drugače zaplesali z njimi začeli drugače, strožje delati, ravnati

zaplésati se in zaplesáti se plešoč se zadržati kje predolgo: zaplesala se je pozno v noč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.